»V Reziji« na Trnovski planoti

Il contribût al trate di di dulà che al ven il non di chei che une volte a jerin trê cjasâi e che cumò a fan un borc (di cinc cjasis) intal Plan di Tarnove e che ju clamin v Reziji (in Resie). La tradizion orâl e sclarìs il non cu lis visitis frecuentis di chei Resians che a vignivin intal teritori dal Bosc di Tarnove a fâ il gue o tant che cramars e che intune di chês cjasis a varessin cjatât jet par une gnot o magari a saressin restâts a vivi par simpri; la cjase e à non Pri Štimovih (il verp štimati al vûl dî «prontâ, justâ, indreçâ, comedâ – un orloi, une ruede»). Un altri sclariment, mancul probabil, al fâs vignî il non da la peraule todescje resa, res tal sens di «pasc suntune cleve; lisse (agâr par fâ sbrissâ jù i lens taiâts in mont)». Une lisse e passave dilunc dal borc e le dopravin par menâ i lens dal Bosc di Tarnove jù a Gurize.Prispevek obravnava izvor poimenovanja nekdaj samotnih domačij (treh hiš), danes zaselka (petih hiš) na Trnovski planoti, ki se ga je prijelo ime »v Reziji«. Ustno izročilo izvor imena tolmači z večkratnimi obiski Rezijanov, ki so v kraje Trnovskega gozda prihajali kot brusači oz. kramarji in na eni od omenjenih samotnih domačij dobili prenočišče oz. se morda stalno naselili v hiši, ki se je je prijelo hišno ime Pri Štimovih (štimati v pomenu ‘pripravljati, urejati, naravnati, uravnati npr. uro, kolo’). Druga, manj verjetna razlaga izvora poimenovanja pa gre v smeri nemške besede resa, res v pomenu ‘strm pašnik’ oz. drča, tj. ‘pot za vleko lesa iz gozda’, ki je bila nekoč speljana mimo omenjenega zaselka in je služila prenosu lesa iz Trnovskega gozda do Gorice

Velika ledena jama v Paradani med ledarstvom, speleologijo in turizmom

Prispevek predstavlja Veliko ledeno jamo v Paradani (Ledenico) v Trnovskem gozdu, v kateri so od sredine 19. stoletja do konca prve svetovne vojne intenzivno sekali led in ga vozili v bližnja Gorico in Trst za potrebe hlajenja živil ter ladijskih prevozov sadja v Egipt in Indijo. Led so vozili tudi na Dunaj in v Budimpešto. Prispevek se osredotoča na začetke ledarstva, na raziskave o Veliki ledeni jami v času prve svetovne vojne ter povojnega pridobivanja ledu do današnjih dni, ko se led zaradi klimatskih sprememb oz. spremenjenih pada- vinskih režimov topi. Dejavnost ledarstva v Trnovskem gozdu so zadnjič obudili med letoma 1951 in 1952, ko so led sekali za potrebe hlajenja sadja, namenjenega izvozu, od devetdesetih let 20. stoletja, ko so jamo od- prli tudi za turistične oglede, pa je ta dejavnost doživela tudi nekaj »uprizoritev« etnološko-turističnega zna- čaja, nazadnje leta 2013

Katalog knjižnice dr. Henrika Tume

Katalog knjižnice dr. Henrika Tume, ki predstavlja osrednji del pričujoče publikacije, vsebuje popis vseh knjižničnih enot, ki se danes nahajajo v Tumovi knjižnici, hranjeni na Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici. Knjižnica še danes velja za eno bolje ohranjenih zasebnih bibliotek slovenskega meščana, ki je živel v Gorici ob prehodu 19. v 20. stoletje. Katalog knjižnice, ki velja za pomembno raziskovalno orodje, podaja natančen opis in popis obstoječega stanja knjižničnih enot, hkrati pa prispeva k ohranitvi celovitosti ene največjih zasebnih knjižnic, hranjenih v Novi Gorici

Štefan Kociančič (1818–1883) in njegova prva navodila za urejanje knjižnic na Slovenskem

Leta 1875 je v Gorici izšel priročnik De Bibliothecis, preaprimis parochialibus rite ordinandis, dirigendis et conservandis brevis instruction, ki ga je napisal tedanji semeniški profesor, duhovnik, jezikoslovec, zgodovinar, leksikograf, pesnik, publicist in bibliotekar Štefan Kociančič (1818–1883). Z njim so bila pravila za inventarizacijo, katalogizacijo in sestavo splošnih in posebnih seznamov za vodenje knjižničnih fondov tako bogatih knjižnic kot skromnih osebnih knjižnih zbirk začrtana mnogo prej, preden smo na Slovenskem dobili prva navodila (Pruske instrukcije iz leta 1899), ki so veljala za enega temeljnih predpisov za katalogizacijo

Mičurinove jablane v povojni obnovi vasi na Trnovski planoti

V času povojne obnove Goriške, posebej višinskih predelov Trnovske planote, so ljudem ob pomoči pri gradnji porušenih domov pomagali tudi pri obnovi poškodovane krajine, kmetijskih površin in dreves. V prispevku obravnavamo primer vasi Lokve, ki je bila med drugo svetovno vojno, z izjemo ene hiše, v celoti požgana. V ta namen so prebivalstvu ob vrnitvi na porušene domačije dodelili tudi sadike sadnih dreves, ki so bile primerne za nizke zimske temperature. Posebej zanimive so t. i. mičurinke, jablane, ki jih je s križanjem različnih vrst v stepah Sibirije vzgojil ruski »čudodelnik« Ivan Mičurin in še danes obrodijo pred hišami posameznih lokvarskih domačij