V času povojne obnove Goriške, posebej višinskih predelov Trnovske planote, so ljudem ob pomoči pri gradnji porušenih domov pomagali tudi pri obnovi poškodovane krajine, kmetijskih površin in dreves. V prispevku obravnavamo primer vasi Lokve, ki je bila med drugo svetovno vojno, z izjemo ene hiše, v celoti požgana. V ta namen so prebivalstvu ob vrnitvi na porušene domačije dodelili tudi sadike sadnih dreves, ki so bile primerne za nizke zimske temperature. Posebej zanimive so t. i. mičurinke, jablane, ki jih je s križanjem različnih vrst v stepah Sibirije vzgojil ruski »čudodelnik« Ivan Mičurin in še danes obrodijo pred hišami posameznih lokvarskih domačij

Kolenc, Petra

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

21Izvestje 18 • 2021��� ČLANKIMičurinove jablane v povojniobnovi vasi na Trnovski planotiPETRA KOLENC | ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosapetra.kolenc@zrc-sazu.siIzvleček: V času povojne obnove Goriške, posebej višinskih predelov Trnovske planote, so ljudem ob pomoči prigradnji porušenih domov pomagali tudi pri obnovi poškodovane krajine, kmetijskih površin in dreves. V prispevkuobravnavamo primer vasi Lokve, ki je bila med drugo svetovno vojno, z izjemo ene hiše, v celoti požgana. V tanamen so prebivalstvu ob vrnitvi na porušene domačije dodelili tudi sadike sadnih dreves, ki so bile primerne zanizke zimske temperature. Posebej zanimive so t. i. mičurinke, jablane, ki jih je s križanjem različnih vrst v stepahSibirije vzgojil ruski »čudodelnik« Ivan Mičurin in še danes obrodijo pred hišami posameznih lokvarskih domačij.Ključne besede: Trnovska planota, Lokve, povojna obnova, višinski nasadi, sibirska jabolka, slovanka, IvanVladimirovič Mičurin.Prispevek posvečam spominu na prof. dr. Zorana Božiča (1951–2021),slovenista, prešernoslovca in zbiratelja starih sadnih sortv sadovnjaku Pod skalco (Kojsko v Goriških brdih).Klimatski pogoji dinarske Trnovske planoteTrnovsko planoto, posebej njen zahodni inseverni rob, pokrivajo obsežni strnjeni gozdovijelke in bukve, prehod na jug proti Vipavski dolinizaznamuje prepadni skalni rob. Krčevine v gozduimajo značaj suhih dolin, ki z oddaljenostjo od ro-ba zgubljajo izrazito dinarski značaj, kamenja napovršju je manj. Pretežno travniški svet je vrta-čast z manjšimi njivami, gozdni rob pa je zelo čle-njen in zaradi zaraščanja se doline manjšajo. Zarobom planote so posamezni celki1 z domačijami,ki imajo izrazito dinarski značaj. Zaradi ostregapodnebja (mrzle zime, suha poletja, burja), zeloizraženega kraškega reliefa s skalami na površini,njivami v vrtačah in kamenjem, zloženim v kupein suhi zid, so celki svojevrstna kulturna krajina vslovenskem prostoru. Ponekod se za robom zznačilno dinarsko smerjo pojavljajo ozke suhe do-line, ki jim sledijo komunikacije oziroma prome-tne poti in na izravnavah so polja, pobočja pa pre-hajajo v pašnike in gozd (Marušič et al. 1998:32–37).»Območje ima vse značilnosti kraških tal, saj jepropustno za vodo, plitvo na grebenih, globoko na1 Célek je zemljiška posest, ki se v enem samem kosu razprostira okolidomačije (Spletni vir 1).dnu dolin. Zaradi obilja atmosferskih padavin ingozda, je zemlja bogata s humusom, ponekod tudiglino« (Hoffman 1930), so zapisali italijanski goz-darji, ki so v času med obema vojnama upravljaliTrnovski gozd.Na Trnovem, kjer je bilo preživetje odvisnopredvsem od izkoriščanja bližnjega državnegagozda, pri čemer je velik del dohodka zavzemalprevoz lesa v Gorico, so ljudje na tistih nekaj kme-tijskih površinah izven gozda gojili koruzo, je-čmen, rž, repo, oves, krompir in seno. Žito pa jeobičajno zadostovalo zgolj za nekaj mesecev, za-to so prebivalci kupovali koruzo (granoturco) natrgu v Gorici, seveda je žito, ki je bilo pridelano navišji nadmorski višini in v hladnejšem podnebju,manj hranljivo in slabše kakovosti kot tisto, ki soga kupovali v Gorici (AST, Catasto Francescino, b.665, Ternova, 12. 8. 1827, prim. Zilli 1992: 27).Tudi pri opisu vasi Lokve se podatki ne razli-kujejo: »Podnebje je mrzlo in skupnost je zaprta vosrčje brezmejnega gozda in prepihana od burje,medtem ko ječmen dozori šele sredi avgusta inostalo žito ob koncu avgusta, je oves zrel šele vseptembru. Pšenica je redka in skoraj vedno črna,in v njej so zelomajhna zrna, ki so ponekod še suro-va, saj ne uspejo dozoreti v tako kratkem času, pre-den nastopi mrzla jesen. Vsi prebivalci Lokvi soIzvestje 18 • 202122 ČLANKI���vključeni v podeželsko gospodarsko življenje odkaterega pa ne morejo živeti celo leto, zato so sko-raj sedem mesecev odvisni izključno od zaposlitvekot gozdarji, tesarji oz. pintarji v kraljevo-cesar-skem državnem gozdu« (prim. AST, Catasto Fran-cescino, b 184, Descrizione statistica della comu-ne di Loqua, e Rilievi del reddito naturale dellacomune di Loqua, [s. d.], prim. tudi Zilli, 1992: 27).Iz opisov ter iz poznavanja terena vemo, dagre za območje z omejenimi površinami za kulti-viranje, čeprav na zelo kakovostnih tleh, katerihizkoriščanje pa močno omejujejo podnebne raz-mere. Močan veter, slana in gosta megla dovolju-jejo pobiranje pridelka samo enkrat letno in še tov omejenih količinah. Omenja se tudi uničenje pri-delka zaradi žuželk, prisotnost podgan (miši), kinaj bi v veliki meri uničevale pridelke skupnostikljub dvojnemu škropljenju, bolj značilnemu zanižinsko pridelovanje (AST, Rilievi del reddito na-turale della comune di Loqua, b. 184).Klimatski pogoji so zelo podobni alpskim, to-da bližinamorja in jugo, ki zapiha zmorja, jo blaži-ta. Področje pa je izpostavljeno tako južnemu ve-tru kot tudi burji, kar vpliva na spremenljivost vre-mena in hitre temperaturne skoke. Pomlad jekratka, prehod iz ostre zime v poletje, ki je kljubvišini vroče, je nenaden. Jesen je prav tako topla,zima pa je ostra in dolga z obilnim snegom. Prvisnežni meteži so iz vlažnega snega in povzročajomočna lomljenja v mladih bukovih in iglastih goz-dovih. Tako so zapisali italijanski gozdarji v 30-ihletih 20. stoletja, kar je veljajo tudi za predhodnostoletje, česar pa ne moremo več trditi za 21. sto-letje, ki je Trnovski planoti skoraj odvzelo snežnoodejo (z nekaj izjemami v zadnji letih) ter podalj-šalo pomlad in jesen.Kmetijstvo je bilo na območjih, ki so bila nanadmorskih višini ok. 1000 m, vedno vezano natežke vremenske pogoje in kratek letni čas rodo-vitnosti (od maja do oktobra), kajti dolge zime, kiso se vlekle od novembra do aprila, niso dovolje-vale večjih odvisnosti od kmetijskih pridelkov. Za-to je le-to predstavljalo zgolj dopolnilno dejav-nost primarnemu izkoriščanju gozda.Povojna obnova, vračanje prebivalstva na Lokvein višinski nasadi jablanPred drugo svetovno vojno je bilo na obmo-čju Lokvi in Lazne skupaj 146 hektarov njiv, travni-kov, senožeti, pašnikov, gozda in neplodnih povr-šin (PANG 817). Območje je bilo obdano z držav-nim gozdom. Gozdarstvo, ki je prinašalo najpo-membnejši stalni zaslužek moškemu delu prebi-valstva, so poleg škafarstva in prodaje lesenih iz-delkov za prehrano dopolnjevala ženska dela napretežno krompirjevih njivah in skromnih zele-njavnih vrtovih, kjer so v poletnem času najboljuspevale kapusnice, korenje, koleraba. Poleti soženske in otroci nabirali maline, kar je prinašalododatni vir dohodka že tako skromnemu poljske-mu pridelku, vezanem tudi na slabe letine in»Ruska japka Mičurinka«pred eno izmedlokvarskih hiš (foto:Petra Kolenc).23Izvestje 18 • 2021��� ČLANKIdruge naravne katastrofe, poznane še iz prejšnjihstoletij.Druga sv. vojna je hišam in krajini Lokvi zadalaveliko gmotno škodo. Pred vojno je bilo v vasi 87hiš s 429 prebivalci, na Lazni pa 14 hiš s 78 prebi-valci. Po vojni pa je na območju Krajevnega ljud-skega odbora (PANG 176) živelo samo še 287oseb, ki so svoje življenje vpenjali v predvojnopoznane ritme letnih časov. Dolge zime so še ve-dno preživljali z izdelovanjem lesenih izdelkov,ženske so klekljale in pletle (prim. Kolenc 2019).Pozno spomladi pa se je življenje vračalo tudi navrtove in njive, ki so bile tako kot pred vojno raz-deljene v dolge in ozke geometrijsko pravilneoblike, pri čemer so bile hiše postavljene ob cesti,kar je opozarjalo na mlajšo načrtno kolonizacijoobmočja (prim. Štih et al 2008, 108).Prva obnovitvena dela je na Lokvah izvajalaTehnična baza, med avgustom 1945 in januarjem1946 so skupaj z domačini tudi nemški vojni uje-tniki pomagali pri obnovitvenih delih. Zgradili soveč zasilnih barak in pokrili 5 hiš. Mnogi vaščaniso si postavili zasilna bivališča v hlevu, kleti alidrugi na pol podrti domačiji. Leta 1946 je obnovopožganih hiš prevzela obnovitvena zadruga,ustanovljena 30. marca 1946, ki je v prvem letudela pokrila 17 hiš, v letu 1947 pa 11 hiš, med letom1948 je bilo obnovljenih še 10 hiš, z udarniškimdelom pa so vaščani obnavljali poslopjezadružnega doma v centru vasi. Leta 1949 je ob-novitvena zadruga pokrila 9 hiš. Leta 1950, ko jezadruga prenehala delovati, je dela prevzelaOkrajna uprava za obnovo podeželja, ki je v ti-stem letu s pomočjo domačinov obnovila šeenajst hiš. V letu 1951 so pokrili 10 hiš, večja obno-vitvena dela so se vršila v hotelu Poldanovec, ki jebil pokrit na jesen 1950. V letu 1952 naj bi bilo ob-novljenih še skupno 5 hiš, v sezoni 1952/53 je za-čel obratovati tudi hotel Poldanovec. V letu 1953ni bila obnovljena nobena hiša. Spomladi leta1954 je bila uveljavljena nova razvrstitev hišnihštevilk, ki jih je bilo tedaj na Lokvah 68, 19 manjkot pred vojno, dve od novooštevilčenih hiš pa šenista bili obnovljeni (PANG 817).Živinoreja je bila sprva tako kot pred vojnorazvita le za kritje domačih potreb. Sadjarstvo paje bilo pred drugo svetovno vojno skoraj nepo-znano. Morda so zato v kraje z izrazito mrzlimi indolgimi zimami ter blagimi poletnimi temperatu-rami, neugodnimi za sadno drevje, goriške obla-sti po vojni pripeljale sadike sadnih dreves, ki sojih naročili iz Inštituta za sadjarstvo v Mariboru,šlo je za t. i. višinske nasade (PANG, KLO Lokve-Lazna).Tako se je 8. januarja leta 1952 tedanja Krajev-na ljudska oblast Lokve obrnila na OLO, Poverje-ništvo za kmetijstvo v Gorici, ki je obvestilo Kme-tijski zavod Slovenije, Inštitut za sadjarstvo vArhivska dokumenta (PANG 176), ki govorita o višinskih nasadih in naročilu Mičurinovih jablan v Krajevnemljudskem odboru Lokve.Izvestje 18 • 202124 ČLANKI���Mariboru, da bi Lokvarji radi pri svojih domačijahposadili »jablane mičurinovih sort«, ki naj bi uspe-vale tudi v krajih sibirskega mraza, torej tudi nanadmorski višini Trnovske planote na 950–1000m. Inštitut za sadjarstvo se je kmalu odzval z do-pisom, da te sorte jablan vzgaja tuj inštitut, verje-tno so se obrnili na ruske drevesnice in »da bozato mogoče drevesca prevzeti nekoliko kasneje,meseca marca« (PANG 817). 20. februarja 1952 paso iz mariborskega sadjarskega inštituta poslalidopis, da so že na voljo sorte jablan za višinskenasade, in sicer: 30 drevesc Bellefluer kitajka, 30drevesc Boradorf kitajka, 30 drevesc kandil kitaj-ka, 20 drevesc Coulon kitajka, 10 drevesc Berga-motna reneta, 10 drevesc zafran kitajka in 20 dre-vesc Anis kandila (PANG 817). Vse omenjene sor-te je v sibirskih stepah križal Ivan VladimirovičMučurin, zato so jih Lokvarji poimenovali mičurin-ke oz. »ruske japke«. In čeprav so skoraj vse imelev katalogu zabeleženo lastnost – »velika odpor-nost proti mrazu, močna rodovitnost in odličenokus«, so številne sadike kmalu omagale pred »si-birsko zimo«, ki je na Trnovski planoti pustošilaprav v povojnih letih. Od sprva omenjenih 500sadik jablan so jih na Lokve dostavili 150, daneslahko pred hišami v vasi Lokve naštejemo nekajdeset dreves, poleg jablan tudi drevesa sliv oz.cimberjev (divja sliva).Kdo je bil Mičurin?Ivan Vladimirovič Mičurin (1855–1935) je bil vmladosti zaposlen kot uradnik na železnici v svo-jem rodnem mestu Dolgoe, kjer je nadziral toč-nost ur na postajah. Občutljiv opazovalec naraveje med službovanjem opazoval, da so ruski vrtovisiromašni in da v njih rastejo poldivja, tudi divjagozdna drevesa skoraj istih vrst. Redko je na po-sestih opazil – in še to običajno v pokritem sadov-njaku – tujo plemenito vrsto, ki pa je bolehala inpoginjala, če so jo presadili na prosto. Prodal jesvojo hišo v mestu, pustil službo ter si na obrobjukupil majhno posestvo, kjer se je popolnoma pre-dal svojemu cilju: »lepoto in okus najplemenitejše-ga tujega sadja doseči pri plodovih nenegovanegasrednjeevropskega sadnega drevja«. Lotil se je kri-žanja vrst (leta in leta je trajalo, preden je spo-znal, da samo ta postopek daje uspeh) in njegovadrevesnica v Kozlovu je vzgajala vedno nova dre-vesa, kakršnih dotlej še ni bilo (Spletni vir 1, prim.Keller 1948).Po letu 1921 je iz skromnih poskusov nadalje-val v velikem obsegu, saj so mu oblasti dodelilenekaj tisoč hektarjev zemljišča, več sto pomočni-kov in učencev ter mu odprle neomejeno prora-čunsko postavko. Čeprav so o njegovem delu vKremlju izvedeli preko angleških in nemških štu-dij, so izvirna Mičurinova poročila počivala v do-mačih arhivih ministrstva, gubernijskih in okraj-nih uradov. Ko so poročila prišla v javnost, so bilinavdušeni nad ogromnim delom, ki ga je Mičurinopravil, hkrati pa so bili ogorčeni nad mačeho-vskim odnosom ter izsledki in uspehi, ki so gaimeli do omenjenega ruskega domoljuba, leta1931 odlikovanega z redom Lenina. Mičurin je zrazličnimi empiričnimi sredstvi (hibridizacija,množična selekcija, cepljenci) pridobil opazneizboljšave sadnih rastlin, pri čemer so bile pridela-ne sorte primerne za osrednjo Rusijo. Za delo nahibridizaciji je Mičurin mobiliziral rastlinske virepo vsem svetu. V njegovih rokah so bile rastline izIndije, Kitajske, Pamirja, Japonske, Srednje Azije,Sibirije, Kavkaza, Krima, Zahodne Evrope, ZDA,Kanade itd. Nista ga zanimali le sadje in jagodičje,ampak tudi zelenjava, tehnične in druge rastline.Vse rastlinske oblike, od katerih je bilo mogočepridobiti korist, je Mičurin predelal tako, da sonajbolj ustrezale človeškim potrebam. IvanIvan Vladimirovič Mičurin (1855–1935), leta 1934(Spletni vir 3).25Izvestje 18 • 2021��� ČLANKIVladimirovič je zapustil ogromno dediščino v obli-ki več tisoč hibridnih in drugih sadik sadnih in ja-godičastih rastlin, ki v njegovem življenju še nisodosegle časa plodov (Spletni vir 2).V njegovih publikacijah so poskusi teoretične-ga pristopa, ki temelji na načelih: neuporabnostiMendelovih zakonov; možnosti spreminjanja po-dedovanih značilnosti s pomočjo okoljskih pogojev(podedovanje pridobljenih lastnosti, ki so že pri-znane v Lamarckovi teoriji) ali s pomočjo "vegeta-tivne hibridizacije", izvedene s presadkom. Mičuri-nove ideje je prevzel, razširil in predelal TrofimDenisovič Lysenko, ki je postal glasnik mičurini-ske doktrine. Mičurinove teorije so se sicer ka-sneje pri večini genetikov izkazale za neveljavne,saj je bilo njegove eksperimentalne rezultate mo-goče razlagati po načelih klasične genetike.Mičurinova slovankaNekaj je lokvarskih hiš, pred katerimi še da-nes raste jablana, ki ji »sibirski« mraz Trnovskeplanote ni segel do kosti in svoje sadeže bogatoobrodi vsako drugo leto. Domačini ji pravijomiču-rinka, tudi »ruska japka«, čeprav je njeno ime šežlahtnejše. Gre za jablano, ki je nastala s križa-njem peloda ananasove renete, s katerim je Mi-čurin oplodil cvetje domače antonovke, ki je daja-la droben in kisel sadež, skoraj kot lesnika. Novodrevo je Mičurin krstil z imenom »slovanka«. Odsvojega žlahtnega očeta je »slovanka« dobila ne-žno, sočno, mehko in okusno meso, od svoje pol-divje matere pa veliko odpornost proti mrazu.Njenemu cvetju niti mraz 5 stopinj ni mogel ško-dovati (Spletni vir 1). Sadeži dozorijo pozno jese-ni. Zato so jih domačini čez zimo skladiščili, kajtikutini podoben sadež bolj kot surov nudi boga-tejši okus ob njegovem praženju, »tenstanju« včežano ali ob kuhanju v kompot.Poleg sliv oz. cimberjev, katerih sadike so bilev povojni obnovi Lokvi tudi pripeljane v eno višjihvasi na Slovenskem, ima slovanka v sebi simbol-nomoč boja za preživetje, saj se je kot ena redkihsadnih sort ohranila tudi v »sibirskih« razmerahGoriške. In prav zato lahko poznavanje njenegagenetskega materiala obogati in razširi poznava-nje bogastva starih sadnih sort in vedenj našihprednikov (prim. Božič 2014), kajti genetski po-tencial, ki ga nosi, je posebej zanimiv za vzgojo šekakovostnejših in obstojnejših dreves, ki bodo šebolje kljubovala mrazu.VIRI IN LITERATURAArhivski viri:PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica.PANG 817 Šolska kronika osnovne šole Lokve1950–1980 [napisal Leopold Kogoj].PANG 176 Krajevni ljudski odbor Lokve1945–1952.AST – Arhivio di stato di Trieste.AST, Catasto Francescino, b. 665, Protocollo direttificazione dei prezzi catastali dei prodotti assun-to in quest'oggi, Ternova, 12. 8. 1827.AST, Rilievi del reddito naturale della comune diLoqua, b. 184.Spletni viri:Spletni vir 1: http://preprostoljudje.blogspot.co-m/2019/02/ruski-cudodelnik-micurin.html (dostop: 1.10. 2021).Spletni vir 2: http://imichurin.narod.ru/Itogi60/invent.htm (dostop: 1. 10. 2021).Spletni vir 3: https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Ivan_Vladimirovich_Michurin#/media/File:Michurin_in_garden_1934.jpg (dostop: 1. 10.2021).Literatura:Božič, G. 2014: Sadje sonca. Bogastvo starih bri-ških sadnih sort. Kojsko: Društvo oljkarjev Brda.Hoffman, A. 1930: L'altipiano di Tarnova. V: Gui-da del Friuli. Gorizia con le vallate dell'Isonzo de delVipacco. Udine: Società Alpina Friulana, 297–318.Keller, B. A. 1948: Ljudje, ki spreminjajo naravorastlinstva. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod, 1948.Kolenc, P. 2019: Trnovski gozd v gospodarsko-po-litičnih in kulturno-socialnih dinamikah treh stoletij(od 18. do 20. stoletja):medmikrozgodovinsko obrav-navo in pisanjem lokalne zgodovine: doktorska diser-tacija. Koper: Univerza na Primorskem, 2019.Marušič, J. et al. 1998: Trnovski gozd. V: Kraškekrajine notranje Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo zaokolje in prostor RS, 32–37.Štih, P. et al. 2008: Slovenska zgodovina: družba- politika – kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo-dovino: Sistory, 2008.Zilli, S. 1955: I boschi alti e negri: la foresta diTarnova tra età moderna e contemporanea. V: An-nali di storia Isontina, N. 5, 5–35.

Mičurinove jablane v povojni obnovi vasi na Trnovski planoti

https://ojs.zrc-sazu.si/izvestje/article/download/10527/9688

Mičurinove jablane v povojni obnovi vasi na Trnovski planoti

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)