Zentrum, Peripherie, Zone, Globalisierung : Umrisse einer zeitgenössischen kritischen Philosophie der Stadtkultur

Wissenschaftliches Kolloquium vom 14. bis 16. Oktober 1999 in Weimar an der Bauhaus-Universität zum Thema: ‚global village - Perspektiven der Architektur

Adorno in Heidegger vpostmoderni kulturi in zunaj nje

None of the notions at the heart of the postmodern - differend, simulacrum, irony, pastiche, multiple coding, the sublime, ambiguity - derive from Hedegger or Adorno. Both stamped, however, postmodern culture. Hedegger and Adorno give access to environmental aesthetics. Both stained critical regionalism as defensible posture in architecture theory. Heidegger inspired the concept of xveak being (Vattimo) supporting an aesthetics of oscillation. Although we may not subsume Adorno under an aesthetics of the sublime, Lyotard, yet, rearticulates a stance close to Adorno: both conceive art in terms of alluding to the absolute. Heidegger's and Adorno's relevance today consists in assisting or remapping of postmodernity. Being not completely absorbed in it they allow us to look at it from some distance. As thinker of facticity, of the tlirown-ness of Dasein and of atmospheric tuning, Heidegger backs an aesthetics of performance which is based on a full notion of event. Adorno reinforces Lyotard's split between a slackened and a justifiable version of postmodernity along lines separating pure entertainment, and culture industry from art. Its end is an ethics of authenticity.Nobeden od osrednjih pojmov postmoderne - navskrižje, simulaker, ironija, pastiš, múltiplo kodiranje, sublimno, dvoumnost - ne izhaja iz Heideggeija ali Adorna. Kljub temu sta oba zaznamovala postmoderno kulturo. Heidegger in Adorno nam omogočata dostop do okoljske estetike. Oba sta označila kritični regionalizem kot pozicijo, ki jo je mogoče braniti v arhitekturni teoriji. Heidegger je navdihnil pojem šibke biti (Vattimo) s podpiranjem estetike oscilacije. Čeprav Adorna ne moremo postaviti estetiko sublimnega, Lyotard vendarle reartikulira držo, ki je Adornu blizu: oba vidita umetnost v izrazih meijenja na absolut. Današnji pomen Heideg-geija in Adorna je v podpiranju ali ponovnem kartiranju postmodernosti. Ker vanjo nista popolnoma potopljena, omogočata nam, da nanjo pogledamo z distance. Kot mislecfaktično-sti, vrženostiTubiti in atmosferske ubranosti je Heidegger stavil na estetiko performansa, ki temelji na polnem pojmu dogodka. Adorno okrepi Lyotardov razcep med mlahavom opravičljivo obliko postmodernosti vzdolž smeri, ki ločujejo čisto zabavo in kulturno industrijo od umetnosti. Njen konec je etika pravšnjosti

The Aesthetics of City Strolling

This paper concentrates on an eminently urban phenomenon, with the accent on urban. The phenomenon in question plays an important role in theories of modern urban culture. City strolling refers to the way we move along while walking through the city. City strolling often is understood exclusively under the hegemony of an optical regime, but this is one-sided. City strolling is related just as much to the bodily experience of the atmosphere of an area in the city. The paper first traces the origins of city strolling. Then it gives a phenomenological description of the phenomenon itself. A rough genealogy of city strolling follows, along with some hints for concepts of urban planning. Then the thesis is developed that city strolling is especially devoted to the exploration of the atmosphere of the city. This leads to a discussion of Michel de Certeau’s “rhetoric of walking” before drawing some conclusions and hinting at a phenomenon closely related to city strolling that has become current in contemporary discussions of urban culture: street art

Walter Benjamin in urbani labirint

The author proposes a new reading of Walter Benjamin's city centred cultural theorizings laid down especially in his seminal »Arcades Project«. Two basic concepts of Benjamin's are singled out: Flanerie and labyrinth. Although Benjamin derived his theory of urban culture form 19th century Paris both the concepts are not enshrined in this realm, but have a relevance for our time as well.Avtor predlaga novo branje na mesto osrediščenih kulturnih teoretizacij, ki jih je Walter Benjamin prikazal predvsem v svojem pomembnem projektu »arkade«. Izpostavljena sta dva osnovna Benjaminova pojma: flanerie in labirint. Čeprav je Benjamin svojo teorijo urbane kulture izpeljal iz Pariza devetnajstega stoletja, njegova pojma nista omejena na to področje, temveč sta pomembna tudi za naš čas

ESTETIKA METAFORE

Der Beitrag versucht, die Relevanz neuerer Theorien der Metapher für die philosophische Ästhetik bzw. die Kunstphilosophie abzuschätzen. Paul Ricoeurs Theorie will des Aristoteles Konzeption der Metapher mit dem analytisch avancierten Instrumentarium der neueren Sprachphilosophie präzisieren und zugleich verteidigen. Die lebendige Metapher evoziert sinnlich-geistige Erfahrungen. Diese sind durch den spekulativen Diskurs der Philosophie nochmals zu transformieren. Die Philosophie muß sich aber auch immer wieder der welteröffnenden und weltschaffenden Energien der sprachlichen Artikulation vergewissern. Die lebendige Metapher ist dazu ein notwendiges Medium. Ricoeurs Theorie der Metapher als eine durch den Strukturalismus und durch die sprachanalytische Philosophie präzisierte Theorie will auf die metaphorischen Wurzeln des spekulativen Diskurses der Philosophie hinaus. Nelson Goodman klärt mit dem Instrumentarium einer universalen Theorie des Symbols ehrwürdige Begriffe der Ästhetik wie den des Ausdrucks. Künstlerischer Ausdruck wird rekonstruiert als metaphorische Exemplifikation von Kennzeichen. Arthur C. Danto weitet die Theorie der Metapher aus, indem er die Metapher zu einem Grundbegriff der Kunstphilosophie macht. Eine Kunstphilosophie, die auf der Höhe der zeitgenössischen künstlerischen Produktion sich bewegt, steht im Schnittpunkt der kategorialen Konstellation von Still, Ausdruck und Rhetorik. Die Metapher ist der Kern des grundbegrifflichen Geflechtes ästhetischer Kategorien. Goodmans Symptomatik des Ästhetischen will Danto durch eine konstruktive Kunstphilosophie im Zeichen der Metapher »überbieten«. Meine kritische These lautet: Die Theorien der Metapher bieten eher Beiträge zu einer Theorie der ästhetischen Erfahrung als Lösungen für die Problematik der Kunst. Zum Verständnis der Eigenart neuerer Kunst bedarf es einer Reflexion, die den konzeptionellen Ansatzpunkt der Werke freilegt. Durch die Konzeption wird der Spielraum des metaphorischen Prozesses umgrenzt. Diesen Spielraum zu kennen, ist aber auch nötig, um die Metaphorik der Werke spezifisch erfassen zu können.Prispevek skuša ovrednotiti relevantnost novejših teorij metafore za filozofsko estetiko oz. filozofijo umetnosti. Teorija Paula Ricoeurja natančneje opredeljuje in hkrati zagovarja Aristotelovo koncepcijo metafore s pomočjo analitično izboljšanega instrumentarija novejših filozofij jezika. Živa metafora evocira čutno-duhovna izkustva, ki jih je treba še enkrat transformirati s spekulativnim diskurzom filozofije. A tudi filozofija se mora vedno znova prepričati, da razpolaga z energijami jezikovne artikulacije, ki svet razpirajo in ustvarjajo. Nujni medij za to je živa metafora. Ricoeurjeva teorija metafore kot teorija, ki jo natančneje opredeljujeta strukturalizem in analitična filozofija jezika, meri na metaforične korenine spekulativnega diskurza filozofije. Nelson Goodman pojasnjuje tradicionalna pojma estetika in izraz z orodjem univerzalne teorije simbola. Umetniški izraz je rekonstruiran kot metaforična ponazoritev značilnosti. Arthur C. Danto razširi teorijo metafore tako, da postavi metaforo za temeljni pojem filozofije umetnosti. Filozofija umetnosti, ki je na ravni sodobne umetniške produkcije, je v sečišču kategorialnih konstelacij stila, izraza in retorike. Metafora je jedro konceptualnega spleta estetskih kategorij. Good-manova simptomatika estetike želi s pomočjo konstruktivne filozofije umetnosti v znamenju metafore »preseči« Dantoja. Avtorjeva kritična teza glasi: teorije metafor niso toliko rešitev problematike umetnosti, ampak vse prej prispevki za teorijo estetskega izkustva. Da bi razumeli svojstvenost novejše umetnosti, rabimo refleksijo, ki razkrije koncepcijski nastavek del. Koncepcija omejuje torišče metaforičnega procesa. Da bi specifično dojeli metaforiko del, moramo poznati tudi to torišče