Uporabnost pisne informacije o zdravilu (PMIL) in informacije o zdravilih, ki jih poda strokovnjak

Background: The Patient information leaflet (PIL) is an important source of information for every patient. Little is known about whether patients read the PIL and whether it contains useful information. Other sources of drug-related information are professionals (a family practitioner, a pharmacist and a nurse). Informing patients on drugs improves their compliance. The aim of the study was to identify the usefulness of PIL from the perspective of the patient, to assess professionals as a source of drug-related information and to suggest changes that can improve informing and therefore patients\u27 compliances. Methods: Four focus group interviews were conducted across different primary health care centres in the North East of Slovenia. Focus groups were composed of randomly selected patients (in total 20) who were willing to express their views on PILs, on other drug information sources and on possible improvements. A qualitative analysis of the data was based of the transcription of the audiotapes. Results: Patients read the PILs selectively. They were most interested in side effects, contraindications and the purpose of the prescribed drug. Participants reported that the language in PILs is too scientific. In the case they do not understand PILs or they recognise some of the side effects, a majority of participants decide to contact a family physician first, and less frequently a pharmacist or a nurse. A family physician is considered to be the most trustworthy source of information and patients think that pharmacists could play a more active role in patients% education. Conclusion: Current PILs offer enough partial information to patients but need some improvements in terms of better legibility and access to the most crucial information. PIL does not enable a comprehensive information with respect to patient%s health status. Most reliable source of information is considered to be a family practitioner. Pharmacists could play a more active role in the education of patients.Izhodišče: Informacija o zdravilu za bolnika (PMIL) je pomemben vir informacij o zdravilih. Manj je znano, ali bolniki ta navodila berejo in, ali pri tem dobijo potrebne informacije. Bolniki dobivajo ustrezne informacije tudi od strokovnjakov (zdravnik, farmacevt, medicinska sestra). Informiranje bolnika o zdravilu je pomemben dejavnik, ki pozitivno vpliva na komplianco. Namen študije je preveriti uporabnost PMIL z vidika bolnika in ugotoviti, katerim drugim virom informacij o zdravilih bolniki zaupajo ter predlagati izboljšave, ki bodo pri bolnikih povečale informiranost in s tem komplianco. Metode: 4 fokusne skupine so bile oblikovane v različnih zdravstvenih zavodih v severovzhodni Sloveniji. Udeleženci, skupaj 20, so bili naključni bolniki, ki so bili pripravljeni izraziti svoja stališča o PMIL, o drugih virih informacij o zdravilih in o možnih spremembah. Pogovori so bili posneti in po prepisu je bilo besedilo analizirano po kakovosti. Rezultati: Bolniki berejo PMIL selektivno: najbolj jih zanimajo stranski učinki, kontraindikacije in namen, zakaj se zdravilo uporablja. Bolniki so poudarili, da je jezik v PMIL preveč strokoven. Če ne razumejo prebranega ali prepoznajo stranski učinek, se večina bolnikov odloči poiskati izbranega zdravnika in precej manjkrat medicinsko sestro ali farmacevta. Zdravnik jim je najbolj zanesljiv vir informacij. Menijo pa, da bi farmacevti lahko zavzemali bolj dejavno vlogo pri poučevanju o zdravilih. Zaključek: PMIL nudi zadosti delnih odgovorov, vendar bolniki v njem ne dobijo celovite informacije o zdravilu glede na svoje zdravstveno stanje, zato ga nimajo kot zadostni vir informacij. V PMIL pogrešajo večji poudarek ključnim informacijam in boljšo čitljivost besedila. Najbolj zanesljiv vir informacij o zdravilih je zanje družinski zdravnik. Farmacevti bi lahko prevzeli dejavnejšo vlogo pri poučevanju bolnikov

Predlog za obravnavo bolnika z astmo na primarni in pulmološki specialistični ravni v Sloveniji

Z dokumentom želimo smernice, ki jih predlaga GINA, vključiti v slovenski prostor. Želimo, da bi dokument služil enotnemu in dogovorjenemu pristopu k obravnavi bolnikov z astmo na primarni in specialistični pulmološki ravni

The family medicine reference clinic: an example of interprofessional collaboration within a healthcare team

Since being introduced in 2011, family medicine reference clinics (FMRCs) have created several advantages in the treatment of patients, but have also drawn attention to areas where improvements could be made (Poplas Susič, et al., 2013). Consistent with competencies and experts, each chronic patient care protocol as well as the prevention protocol strictly follows guidelines or recommendations that define diagnostic and treatment as well as education pathways for patient care in a family medicine practice. They are harmonised and agreed with experts at different levels of healthcare (primary, secondary and tertiary) (Vodopivec Jamšek, 2013)

Uvajanje kazalnikov kakovosti za sladkorno bolezen in arterijsko hipertenzijo v družinski medicini v Sloveniji

Introduction: A new form of family practices was introduced in 2011 through a pilot project introducing nurse practitioners as members of team and determining a set of quality indicators. The aim of this article was to assess the quality of diabetes and hypertension management. Methods: We included all family medicine practices that were participating in the project in December 2015 (N=584). The following data were extracted from automatic electronic reports on quality indicators: gender and specialisation of the family physician, status (public servant/self-contracted), duration of participation in the project, region of Slovenia, the number of inhabitants covered by a family medicine practice, the name of IT provider, and levels of selected quality indicators. Results: Out of 584 family medicine practices that were included in this project at the end of 2015, 568 (97.3%) had complete data and could be included in this analysis. The highest values were observed for structure quality indicator (list of diabetics) and the lowest for process and outcome quality indicators. The values of the selected quality indicators were independently associated with the duration of participation in the project, some regions of Slovenia where practices were located, and some IT providers of the practices. Conclusion: First, the analysis of data on quality indicators for diabetes and hypertension in this primary care project pointed out the problems which are currently preventing higher quality of chronic patient management at the primary health care level.Uvod: Pilotni projekt na področju družinske medicine v Sloveniji je leta 2011 uvedel novo metodo dela v družinski medicini, pri čemer je nov član tima postala diplomirana medicinska sestra, prav tako pa se je uvedel nadzor kakovosti s pomočjo kazalnikov kakovosti. Namen tega članka je bil oceniti kakovost vodenja bolnikov s sladkorno boleznijo in hipertenzijo. Metode: V analizo smo vključili vse ambulante družinske medicine, ki so sodelovale v projektu konec decembra 2015. Iz avtomatične baze poročil smo izluščili in analizirali naslednje podatke: spol in specializacijo zdravnika, status zdravnika (javni uslužbenec, koncesionar), trajanje sodelovanja v projektu, regijo, v kateri je ambulanta, število prebivalcev na območju, ki ga pokriva ambulanta, računalniško hišo, ki nudi program, in raven izbranih kazalnikov kakovosti. Rezultati: Od 584 ambulant družinske medicine jih je imelo 568 (97,3%) popolne podatke in so bile vključene v analizo. Najvišja vrednost kazalnikov kakovosti je bila opazovana pri kazalnikih kakovosti pogojev (register diabetikov), najnižja pa pri kazalnikih procesa in izida. Vrednosti izbranih kazalnikov kakovosti so bile neodvisno povezane s trajanjem sodelovanja v projektu, nekaterimi regijami Slovenije in nekaterimi računalniškimi hišami, ki nudijo elektronsko podporo. Zaključek: Prva analiza podatkov kazalnikov kakovosti za diabetes in arterijsko hipertenzijo je pokazala na probleme, ki trenutno onemogočajo doseganje višje kakovosti obravnave bolnikov na primarni ravni zdravstvenega varstva

Tveganje za padec med odraslimi redkimi obiskovalci ambulant družinske medicine

Introduction: Not much is known about the fall risk among the adult population of those who rarely visit doctors. We wanted to determine the prevalence of increased fall risk in a population of family practice non-attenders and the factors associated with it. Methods: We included participants from family medicine practices in this cross-sectional study. To be included in the study, the participants had to be adults living in the community (home-dwelling people) who had not visited their chosen family physician in the last five years (non-attenders). The identification of the eligible persons was done through a search of electronic medical records, which yield 2,025 non-attenders. Community nurses collected data in the participants’ homes. The outcome measure was increased fall risk as assessed by the Morse fall scale: increased risk (≥25) vs. no risk. Results: The sample consisted of 1,945 patients (96.0% response rate) with a mean age of 60.4 years (range 20.5 to 99.7 years). An increased fall risk was determined in 482 or 24.8% (95% CI: [22.9, 26.8]) of the patients. The multivariate model showed a significant association of increased fall risk with higher age (p<0.001), lower systolic blood pressure (p=0.047), poor family function (p=0.016), increased risk of malnutrition (p=0.013), higher number of chronic diseases (p=0.027), higher pain intensity (p<0.001), lower self-assessment of current health (p=0.002), and higher dependence in daily activities (p<0.001). Conclusion: Non-attenders may have an increased risk of falling which depends on their health status and age. The inclusion of community nurses in primary healthcare teams could be of use not only to identify the non-attenders’ health needs, but also to better manage their health, especially the factors that were identified to be associated with greater fall risk.Uvod: O tveganju za padec med odraslo populacijo, ki redko obiskuje zdravnika, ni znanega veliko. Želeli smo ugotoviti razširjenost povečanega tveganja za padce v populaciji pacientov, ki redko obiskujejo svojega zdravnika družinske medicine, in s tem povezane dejavnike. Metode: V to presečno študijo smo vključili paciente iz ambulant družinske medicine. Za vključitev v študijo so morali biti udeleženci odrasli, živeči v skupnosti, ki v zadnjih 5 letih niso obiskali svojega izbranega zdravnika družinske medicine. Identifikacija pacientov je potekala preko elektronskega sistema. Kriterijem je ustrezalo 2.025 posameznikov. Patronažne medicinske sestre so zbirale podatke, in sicer na domovih pacientov. Opazovana spremenljivka je bilo povečano tveganje za padec, ocenjeno z Morsejevo lestvico padcev: povečano tveganje. Rezultati: Vzorec je sestavljalo 1.945 bolnikov (96,0-odstotna stopnja odziva) s povprečno starostjo 60,4 let (razpon od 20,5 do 99,7 let). Povečano tveganje za padec je bilo ugotovljeno pri 482 ali 24,8 % (95 % IZ: [22,926,8]) bolnikov. Multivariatni model je pokazal pomembno povezavo povečanega tveganja za padec z višjo starostjo (p < 0,001), nižjim sistoličnim krvnim tlakom (p = 0,047), slabim družinskim delovanjem (p = 0,016), povečanim tveganjem za podhranjenost (p = 0,013), večjim številom kroničnih bolezni (p = 0,027), višjo intenzivnostjo bolečine (p < 0,001), nižjo samooceno trenutnega zdravja (p = 0,002) in večjo odvisnostjo pri vsakodnevnih aktivnostih (p < 0,001). Zaključek: Pacienti, ki redko obiskujejo zdravnika, zlasti starejši, imajo lahko povečano tveganje za padec, ki je odvisno od zdravstvenih in socialno-ekonomskih dejavnikov. Vključitev patronažnih medicinskih sester v primarni zdravstveni tim bi lahko bila koristna ne le za ugotavljanje zdravstvenih potreb neodzivnikov, temveč tudi za boljše upravljanje njihovega zdravja, zlasti dejavnikov, za katere je bilo ugotovljeno, da so povezani z večjim tveganjem za padec

Prepričanja in stališča zdravnikov družinske medicine o pristopih k prepoznavanju in zdravljenju medicinsko nepojasnjenih stanj

Namen: Namen prispevka je na podlagi analize mnenj identificirati prepričanja in stališča zdravnikov družinske medicine (ZDM) o pristopih k prepoznavanju in zdravljenju medicinsko nepojasnjenih stanj (MNS). Metode: Uporabljene so bile kvalitativne in kvantitativne metode raziskovanjanamenski vzorec za izvedbo je predstavljalo pet fokusnih skupin (Maribor in Ljubljana) v obdobju od julija do septembra 2011. Ugotovitve so bile kot vprašanja uporabljene v kvantitativnem delu raziskave s slučajnostnim vzorčenjem (N = 90), povabljeni pa so bili ZDM iz celotne Slovenije (januar - marec 2012). Za analizo kvalitativnega materiala in proces kodiranja smo uporabili računalniško orodje ATLAS.ti 7, kvantitativne podatke smo statistično obdelali s statističnim programskim paketom SPSS 21.0. Rezultati: V procesu kodiranja smo oblikovali 64 kod in jih razvrstili v osem kategorij. V kvantitativnem delu se je odzvalo 63 (70 %) povabljenih ZDM, ki so poudarili preprečevanje in zdravljenje bolnikov z MNS (84,1 %n = 53), pomen dobre komunikacije z bolnikom v 77,8 % (n = 49), medtem ko je bilo 93,7 % (n = 59) ZDM mnenja, da jih bolniki z MNS izčrpajo, utrudijo in frustrirajo. Kot potencialne vzroke za MNS so ZDM opisali težave v bolnikovi interakciji z okolico (100 % , n = 63), pretekle in sedanje stresne dogodke (96,8 %, n = 61) ter skrite psihiatrične bolezni (68,3 %, n = 43). Kvaliteto obravnave bolnikov z MNS bi v največji meri izboljšalo izobraževanje s področja osnovnih psihoterapevtskih tehnik in na temo pristopa k težavnemu bolniku (95,2 %, n = 60) ter s področja veščin komuniciranja (95,2 %, n = 60). Zaključek: Ugotovili smo, da slovenski ZDM namenjajo velik poudarek preprečevanju in zdravljenju bolnikov z MNS, hkrati pa jih ti bolniki izčrpajo, utrudijo in frustriraj

Izkušnje medicinskih sester v patronažnem varstvu z obiski na domu v okviru projekta Nadgrajena celovita obravnava pacienta: rezultati pilotne raziskave

Uvod: Patronažno zdravstveno varstvo je pomemben člen pri odkrivanju, spremljanju in obravnavi kroničnih bolezni na primarni ravni. Namen raziskave je bil predstaviti izkušnje in stališča do nadgrajene preventivne obravnave ter obiskov na domu. Metode: Uporabljen je bil mešani raziskovalni dizajn. Podatki so bili zbrani z delno strukturiranim vprašalnikom (Cronbach α = 0,92). Sodelovalo je 50 diplomiranih medicinskih sester, odzivnost je bila 81-% (n = 41). Opravljena je bila tematska analiza odprtih vprašanj. Za kvantitativne podatke je bila uporabljena opisna statistika, t-test, analiza variance in korelacijska analiza. Rezultati: Prispevek preventivnih obiskov na domu anketiranci vidijo v zdravstvenovzgojnem delovanju (x = 4,34, s = 0,85), odkrivanju rizičnih dejavnikov (x = 4,12, s = 0,81) in ohranjanju kakovosti življenja pacientov ( x= 4,10, s = 0,92). Zadovoljstvo anketirancev je povezano s sprejemanjem obiskov s strani pacientov in družin (r = 0,754, p < 0,001), s prispevkom k stroki patronažnega varstva (r = 0,766, p < 0,001) ter z obravnavo posameznika z družino (r = 0,693, p < 0,001). V tematski analizi sta bili identificirani dve temi, in sicer (1) pozitivne izkušnje z obiski in (2) negativne izkušnje z obiski. Diskusija in zaključek: Novo obliko preventivnih patronažnih obiskov v domačem okolju anketirani podpirajo, še posebej možnost celovite obravnave posameznika in njegove družine. Glede na ugotovitve se predlaga, da medicinska sestra v patronažnem varstvu postane enakovreden partner v timu referenčne ambulante na nacionalnem nivoju