Rehabilitacije bolnikov po prebolelem klopnem meningoencefaloradikulomielitisu

Introduction: Tick-borne meningoencephaloradiculomyelitis is an RNA-viral infection, with severe acute clinical course and possible severe long term activity limitations of patients. Comprehensive rehabilitation is therefore often required. The aim of our study was to assess rehabilitation outcome in these patients. Methods: 15 patients with meningoencephaloradiculomyelitis, aged 56.1 years on average (SD 10.8, range 27-73 years), were included in the study. Activity was assessed using the Functional Independence Measure (FIM). Assessment was performed at admission and at discharge. Ratings of FIM at admission and at discharge were compared using a t-test for paired samples. Correlations between patients’ age, time from disease onset, duration of rehabilitation and the improvement in FIM was assessed using Pearson’s correlation coefficient. Results: Patients were admitted to our Institute on average 3 months after disease onset (SD 2.2 months, range 1-8 months). The rehabilitation lasted for 59.4 days on average (SD 34.6, range 25-123 days). At admission, moderate activity limitations were present in patients, with average motor FIM score 55.5 (SD 27.5, range 13-89) and no deficits in cognitive FIM. Clinically important improvements in patients’ activities were achieved: motor FIM score improved for 19.4 on average (SD 16.8, range 0-54). The improvement was statistically significant (p<0.001). Moderate and statistically significant correlation was observed between the improvement in patients’ activities and duration of rehabilitation (r= 0.602, p=0.018). Conclusion: Clinically important and statistically significant improvements regarding activities were achieved in tick-borne meningoencephaloradiculomyelitis patients during relatively short inpatient rehabilitation.Uvod: Klopni meningoencefaloradikulomielitis okužba je RNA virusna okužba, z akutnim kliničnim potekom in možnimi posledičnimi dolgotrajnimi omejitvami dejavnosti bolnikov. Ti bolniki zato pogosto potrebujejo celostno rehabilitacijo. Namen naše raziskave je bil oceniti izid njihove rehabilitacije. Metode: V raziskavo smo vključili 15 bolnikov po prebolelem klopnem meningoencefaloradikulomielitisu. Povprečna starost bolnikov je bila 56,1 let (SD 10,8; razpon 27-73 let). Dejavnosti bolnikov smo ob sprejemu in odpustu ocenili z Lestvico funkcijske neodvisnosti (FIM). Za oceno napredka po FIM smo uporabili t-test za parne vzorce. Korelacije med starostjo bolnikov, časa od začetka bolezni, trajanja rehabilitacije in napredka po FIM smo ocenili z Pearsonovim korelacijskim koeficientom. Rezultati: Bolniki so bili na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije sprejeti v povprečju tri mesece po nastopu bolezni (SD 2,2, razpon 1-8 meseca). Rehabilitacija je v povprečju trajala 59,4 dni (SD 34,6; razpon 25-123 dni). Ob sprejemu so bile pri bolnikih prisotne zmerne omejitve dejavnosti, s povprečno oceno motoričnega FIM 55.5 (SD 27,5; razpon 13-89) in maksimalno oceno kognitivnega FIM. Bolniki so med rehabilitacijo dosegli klinično pomemben napredek; ocena motoričnega FIM se je v povprečju izboljšala za 19,4 (SD 16,8; razpon 0-54). Napredek je bil statistično značilen (p<0,001). Korelacije med napredkom v dejavnostih in trajanjem rehabilitacije so bile srednje in statistično značilne (r= 0,602; p=0,018). Zaključek: Med relativno kratko hospitalno rehabilitacijo so bolniki po prebolelem klopnem meningoencefaloradikulomielitisu dosegli klinično pomembno in statistično značilno izboljšanje dejavnosti

Napoved Izida rehabilitacije pri otrocih z okvarobrahialnega pleteža v starosti treh let

Namen: Okvara brahialnega pleteža (OBP) pri novorojenčkih se pojavlja tudi v sodobnem času. Zanimalo nas je, kakšen je izid (re)habilitacije otrok, ki so bili napoteni v programe celostne (re)habilitacije. Zanimalo nas je tudi ali lahko iz zmožnosti krčenja komolca v starosti od pol do enega leta napovemo funkcijsko stanje roke v starosti treh let. Metode: V raziskavi smo pregledali dokumentacijo otrok, ki so bili zaradi OBP napoteni v program (re)habilitacije. Zbrali smo podatke dejavnikih tveganja za OBP. Iz podatkov smo ocenili zmožnosti aktivnega krčenja komolca s Torontsko lestvico v starosti od šest mesecev do enega leta. Funkcijo roke v starosti treh let smo ocenili z lestvico po Malletu. Rezultati:V obdobju od 2003 do 2012 je bilo v konzervativno obravnavo v Splošno bolnišnico Franca Derganca v Stari gori in Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča zaradi OBP vključenih 47 otrok. Najpogostejši dejavnik tveganja, zapisan v dokumentaciji, je bila povečana porodna teža nad 4000 g. Večji del otrok je imel okvarjen zgornji del brahialnega pleteža. Analiza je pokazala, da je zmožnost krčenja komolca v starosti med petim mesecem in enim letom, močno statistično povezana z oceno po Malletu v starosti treh leti (r=0,8, p<0,001). Zaključek: Dojenčkova nezmožnost krčenja komolca v starosti med šestim mesecem in enim letom je pomemben napovedni dejavnik za končni izid konservativnih programov (re)habilitacije in pomeni slabšo funkcijo roke v primerjavi s tistimi otroci, pri katerih se zmožnost krčenja komolca do te starosti že izboljša ali povsem popravi

Terminologija klinične prehrane: Motnje prehranjenosti in s prehranjenostjo povezana stanja

Izhodišča: Prehransko stanje posameznika uvrščamo med ključne dejavnike njegovega zdravja. Za učinkovito individualno in multidisciplinarno obravnavo stanj, povezanih s prehranskim stanjem posameznika, moramo dobro poznati terminologijo klinične prehrane. Ker je klinična prehrana kot medicinska stroka razvita tudi pri nas, v tujini pa so tovrstni terminološki dokumenti že na voljo, želimo tudi v Sloveniji na podlagi konsenza oblikovati enotno terminologijo. Metode: Prispevek je osnovan na podlagi eksplicitnega terminološkega dogovora. K sodelovanju smo povabili obsežno skupino relevantnih slovenskih strokovnjakov s kliničnih, predkliničnih in drugih področij, ki so povezana z dejavnostjo klinične prehrane v medicini, pri oblikovanju pa je sodeloval tudi terminolog s področja medicine. Kot izhodišče smo izbrali terminološke smernice Evropskega združenja za klinično prehrano in presnovo ter ob njih upoštevali najnovejša strokovna priporočila za posamezne pojme. Avtorji so bili v stiku prek osebnih srečanj in elektronske pošte. Pri končnem oblikovanju konsenza je sodelovalo 42 avtorjev iz 19 slovenskih ustanov. Rezultati: Predstavljamo temeljne pojme, terminološke definicije in pripadajoče slovenske termine s področja klinične prehrane. Opredelili smo osnovne motnje prehranjenosti – podhranjenost, prekomerno hranjenost, neravnovesje mikrohranil in sindrom ponovnega hranjenja. Poleg tega smo opredelili tudi s prehranjenostjo povezana stanja – sarkopenijo in krhkost. Osnovne pojme smo podprli s kliničnim kontekstom, v katerem nastopajo. Zaključki: Poenoteno razumevanje osnovnih patoloških stanj, ki jih obravnava klinična prehrana, je izhodišče za nadaljnji razvoj stroke, poleg tega pa je podlaga tudi za prehransko obravnavo in učinkovito prehransko oskrbo

Terminologija klinične prehrane: Prehranska obravnava – presejanje prehranske ogroženosti in prehranski pregled

Izhodišča: Pomembno vlogo pri prehranski obravnavi imata tako presejanje prehranske ogroženosti kot prehranski pregled, na podlagi katerega lahko postavimo diagnozo motnje prehranjenosti ali s prehranjenostjo povezane motnje. Ocena posameznikovega prehranskega stanja, ki jo pridobimo s prehransko obravnavo, je namreč ključna za načrtovanje učinkovite prehranske oskrbe. Za razvoj področja je pomembno, da so vsi termini, ki se uporabljajo pri kliničnem delu, usklajeni. Taki terminološki dokumenti v mednarodnem prostoru že obstajajo, smiselni pa so tudi za slovenščino in naše okolje. Metode: Prispevek temelji na eksplicitnem terminološkem dogovoru skupine 42 relevantnih slovenskih strokovnjakov iz 19 slovenskih ustanov. Osnova oblikovanja terminoloških smernic je terminološki dokument Evropskega združenja za klinično prehrano in presnovo, pri čemer so bili upoštevani tudi novejši izsledki klinične prehrane. Rezultati: Predstavljeni so slovenski termini in terminološke definicije s področja klinične prehrane. Opredeljeni so osnovni pojmi s področja prehranske obravnave, ki je praviloma del medicinske obravnave. Predstavljena sta pojma prehranska ogroženost in presejanje prehranske ogroženosti, ob čemer so navedeni tudi različni presejalni testi za presejanje prehranskih motenj in s prehranjenostjo povezanih stanj. Podrobno so opredeljeni tudi prehranski pregled in njegovi sestavni deli. Zaključki: Tako presejanje prehranske ogroženosti kot prehranski pregled sta bistvena za diagnostično obravnavo v okviru klinične prehrane, poenoteno razumevanje terminologije pa omogoča primerno prepoznavo patoloških stanj pri bolnikih in pripravo ustreznega načrta prehranskih ukrepov

Multivariate statistical process control for mixed-type data and its use in health care.

Izvleček Izhodišče: Večrazsežno statistično obvladovanje procesa (VR SOP) z mešanimi podatki (nekaj spremenljivk, ki opisujejo proces, je številskih in nekaj opisnih) je razmeroma novo in manj raziskano področje statistike. Glavni pristopi na tem področju so zmanjševanje števila razsežnosti, neparametrični pristopi, pristopi s področja podatkovnega rudarjenja ter merjenje razdalj med točkami (Gowerjeva in evklidska razdalja). V raziskavi smo se osredotočili na slednje v povezavi s Hotellingovo statistiko T2, ki je temelj VR SOP za številske podatke. Metode: Preučili smo deset metod za VR SOP: lokalno in globalno evklidsko razdaljo, lokalno in globalno Gowerjevo razdaljo, običajni T2, T2 z Gowerjevo razdaljo z ali brez ponovnega vzorčenja, T2 z Gowerjevo razdaljo s ponovnim vzorčenjem na podlagi analize glavnih komponent (PCA) ter permutacijski različici T2 z Gowerjevo razdaljo in globalne Gowerjeve razdalje. Pripravili smo funkcijo v okolju R, ki izvede eno ponovitev simulacije za naštete metode in za vsako metodo izračuna opaženo napako I. vrste (velikost testa) in občutljivost (delež pravilno prepoznanih simuliranih primerov izven nadzora) na podlagi presojanja o simuliranih primerih (ki so bili bodisi pod nadzorom bodisi izven nadzora). V drugem delu raziskave smo metode preizkusili na podatkih o skupini 100 bolnikov po amputaciji, ki so na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča leta 2014 prejeli dokončno podkolensko protezo. Rezultati: Opažena napaka I. vrste v splošnem ni bila problematična, razen pri metodi T2, (previsoka pri asimetrični porazdelitvi številskih spremenljivk, sicer prenizka). Metoda Gowerjeve razdalje se je v splošnem izkazala bolje pri večjem številu opisnih spremenljivk in pri asimetrično porazdeljenih številskih spremenljivkah. V večini simulacij (tj. razen takrat, ko so bila odstopanja simuliranih primer izven nadzora zelo velika) se je občutljivost v splošnem pokazala kot nizka. Z vidika opažene napake I. vrste je bilo ustreznih več metod: T2 z Gowerjevo razdaljo s ponovnim vzorčenjem na podlagi PCA, permutacijska globalna Gowerjeva razdalja, T2 z Gowerjevo razdaljo s ponovnim vzorčenjem, globalna Gowerjeva razdalja in globalna evklidska razdalja. Pri preizkusu metod na realnih podatkih sta se z dejanskim stanjem najbolj skladali lokalna evklidska in lokalna Gowerjeva razdalja. Slednja je imela tudi najnižjo opaženo napako I. vrste. Zaključek: Na področju kakovosti zdravstvene oskrbe, kjer imamo pogosto opravka z mešanimi podatki, lahko na podlagi naših ugotovitev izboljšamo veljavnost večrazsežnih analiz. Predlagane metode smo uporabili na podatkovju s področja zdravstvene oskrbe in pokazali njihovo praktično uporabnost.Abstract Background: Multivariate statistical process control (MVSPC) based on mixed-type data (MTD) is a very recent and little-known field. We review the possibilities for MVSPC with MTD (i.e., when some variables are numeric and some categorical, which is common in health care). The main approaches to this problem are: dimensionality reduction yielding numeric dimensions, nonparametric approach, machine-learning approach, and measuring distances between MTD-points (Gower distance, Euclidean distance). Our research focused on the latter, together with the Hotelling T2 statistic (which is the basis for MVSCP for numeric data). Methods: We compared ten methods for MVSCP: local and global Euclidean distance, local and global Gower distance, standard T2, T2 using Gower distance with or without bootstrap, T2 using Gower distance with bootstrap based on principal component analysis, and permutational implementations of T2 using Gower distance and global Gower distance. We wrote an R function that performs one iteration of the simulations for each method and calculates observed type I error (test size) and sensitivity (proportion of correctly identified simulated out-of-control cases) based on the inference on the simulated cases (which were either in-control or out-of-control). In the second part of our research, we tested the methods using a dataset on 100 patients after amputation who received a permanent transtibial prosthesis at the University Rehabilitation Institute in Ljubljana in 2014. Results: In general, observed type I error was not problematic, except with the T2 method (too high when numeric variables were asymmetrically distributed, and too low otherwise). The Gower distance method performed better with a larger number of categorical variables and with asymmetrically distributed numeric variables. In the majority of the simulations (i.e., except when the deviations of the out-of-control cases were very large), sensitivity turned out to be low. In terms of observed type I error, several methods proved to be adequate: T2 using Gower distance with bootstrap based on PCA, permutational global Gower distance, T2 using Gower distance with bootstrap, global Gower distance and global Euclidean distance. When testing the methods on the real data, local Euclidean distance and local Gower distance were in the highest agreement with the actual in- or out-of-control status. The latter also had the lowest observed type I error rate. Conclusion: Our finding can lead to improvement of multivariate analyses in the field of health care quality, where mixed data are often encountered. The proposed methods were applied on a dataset from the field of health care provision and proved to be useful in practice

Haploinsufficiency for steroidogenic factor 1 affects maternal behavior in mice

Steroidogenic factor 1 (SF-1), officially designated NR5A1, is essential for gonadal and adrenal development and for the normal structure of the ventromedial hypothalamus (VMH), as demonstrated by SF-1 knockout mice (SF-1 KO), but much less is known about the possible effects of haploinsufficiency of the SF-1 gene. In the present study, maternal behavior in SF-1 KO heterozygous mice was evaluated. Behavioral tests revealed that SF-1 KO heterozygous females have impaired maternal behavior. In comparison to wild-type (WT) females, SF-1 KO heterozygous females retrieved significantly fewer pups into their nests, latency to retrieve and crouch over the pups was longer, and their nests were lower quality. As suggested by previous studies full dosage of SF-1 gene is needed for appropriate stress response and expression of brain-derived neurotrophic factor (BDNF) in the brain, and this might present a mechanism through which maternal behavior in SF-1 KO heterozygous females is impaired

Injections to pregnant mice produce prenatal stress that affects aggressive behavior in their adult male offspring

Maternal stress could reprogram the developing fetal nervous system. A common target of maternal glucocorticoids is fetal neuro-endocrine axis. In the present study, pregnant mice were exposed to stress by injection and their male offspring were tested for sexual and aggressive behaviors in adult life. Three groups of pregnant mice were exposed to stress by sham syringe injection. The first group was injected on days 13, 14, and 15 p.c., the second group was injected on days 17 and 18 p.c., and the third group was injected daily from days 13 to 18 p.c. while control mice were not injected. Male offspring that were exposed to stress on days 13–18 p.c. and 17–18 p.c. were less aggressive and had lower blood testosterone levels in comparison to the control group. In male sexual behavior, there were no statistically significant differences between the groups. Body weight differed significantly with groups injected on days 13–18 p.c. and 13–15 p.c. having significantly higher body weight in adult life than the other two groups. After behavioral testing, brains were processed for immunohistochemical staining with antibodies against vasopressin (AVP) and calbindin (CALB). The expression of AVP and CALB in the lateral septum and in the preoptic area, respectively, did not differ between groups, suggesting that these two masculinization markers were not affected by prenatal stress. Present study therefore shows that even presumably mild and short prenatal stress weakens aggressive behavior of adult male mice, possibly due to reduced testosterone levels in blood