20 research outputs found
Acute side effects of radiation therapy in the head, neck and thoracic region
Stranski uÄinki so kljub napredku radioterapije v zadnjih desetletjih Å”e vedno pomemben in neizogiben sopojav tovrstnega zdravljenja, ki pomembno vpliva na kvaliteto življenja bolnikov z rakom. Akutni stranski uÄinki se razvijejo znotraj 90 dni od priÄetka obsevanja. Pri zdravljenju raka v podroÄju glave in vratu ter prsnega koÅ”a se najpogosteje sreÄujemo z radiodermatitisom in radiomukozitisom, ki se pojavljata pri veÄ kot 90% obsevanih bolnikov, pogosto pa se jima pridružujejo tudi pomanjkanje sline (kserostomija), motnje okusa (disgevzija) in težave pri požiranju (disfagija). V priÄujoÄem Älanku so omenjeni stranski uÄinki na kratko predstavljeni, navedeni pa so tudi ukrepi za prepreÄevanje in zdravljenje le-teh.In spite of the advances in radiation therapy in the last decades, radiation side effects still remain an important and unavoidable issue, with a great impact on cancer patients\u27 quality of life. Acute side effects develop up to 90 days from the beginning of therapy. In patients receiving treatment in the head, neck and thoracic region, radiodermatitis and radiomucositis are the most common acute side effects, followed by lack of saliva (xerostomia), altered taste (dysgeusia) and difficulties in swallowing (dysphagia). This article offers a short description of aforementioned side effects and presents the preventive and therapeutic measures
EtioloŔki vzroki za nastanek raka glave in vratu ter možnosti za preventivno ukrepanje
NajpomembnejÅ”a etioloÅ”ka vzroka za nastanek raka glave in vratu sta tobak in alkohol, ki sta skupaj udeležena pri nastanku veÄ kot 70 % rakov glave in vratu, v ospredju pa je v zadnjih letih tudi okužba s humanim papilomavirusom (HPV). Kot najbolj uÄinkovit ukrep za zmanjÅ”evanje uživanja Å”kodljivih substanc se je izkazala primarna preventiva, za prepreÄevanje rakov, povzroÄenih s HPV, pa cepljenje
The role of radiotherapy in treatment of ocular melanoma
OÄesni melanom je redek rak z incidenco 5/ milijon prebivalcev in vrhom pojavnosti okrog 60. leta starosti. Uvealni melanom predstavlja veÄ kot 90% primerov. Enukleacija je bila primarna metoda zdravljenja veÄ kot stoletje, vendar je privedla do izgube funkcionalnega oÄesa. Danes je radioterapija, primarno brahiterapija, metoda izbora za zdravljenja uvealnega melanoma. Za izvedbo brahiterapije je potrebna kirurÅ”ka vstavitev radioaktivne ploÅ”Äice v bližino tumorja, primerna pa je za tumorje debeline 8- 10 mm in premera do 16 mm. Pri veÄjih tumorjih se uporablja zunanje obsevanje, pri Äemer tako obsevanje s protonskim snopom (PBT) kot tudi stereotaktiÄna radioterapija (SRT) kažeta dobre in primerljive rezultate. Radioterapija lahko povzroÄi neželene uÄinke, kot so katarakta, radiacijska retinopatija in neovaskularni glavkom, vendar koristi ohranjanja vida pogosto pretehtajo tveganja. Radioterapija je uÄinkovita možnost zdravljenja uvealnega melanoma, ki dosega primerljive izide z enukleacijo in omogoÄa ohranitev vida v veÄini primerov
Akutni stranski uÄinki obsevanja glave in vratu ter prsnega koÅ”a
In spite of the advances in radiation therapy in the last decades, radiation side effects still remain an important and unavoidable issue, with a great impact on cancer patients' quality of life. Acute side effects develop up to 90 days from the beginning of therapy. In patients receiving treatment in the head, neck and thoracic region, radiodermatitis and radiomucositis are the most common acute side effects, followed by lack of saliva (xerostomia), altered taste (dysgeusia) and difficulties in swallowing (dysphagia). This article offers a short description of aforementioned side effects and presents the preventive and therapeutic measures.Stranski uÄinki so kljub napredku radioterapije v zadnjih desetletjih Å”e vedno pomemben in neizogiben sopojav tovrstnega zdravljenja, ki pomembno vpliva na kvaliteto življenja bolnikov z rakom. Akutni stranski uÄinki se razvijejo znotraj 90 dni od priÄetka obsevanja. Pri zdravljenju raka v podroÄju glave in vratu ter prsnega koÅ”a se najpogosteje sreÄujemo z radiodermatitisom in radiomukozitisom, ki se pojavljata pri veÄ kot 90% obsevanih bolnikov, pogosto pa se jima pridružujejo tudi pomanjkanje sline (kserostomija), motnje okusa (disgevzija) in težave pri požiranju (disfagija). V priÄujoÄem Älanku so omenjeni stranski uÄinki na kratko predstavljeni, navedeni pa so tudi ukrepi za prepreÄevanje in zdravljenje le-teh
Abdominal compartment syndrome in dogs
Sindrom abdominalnog odjeljka predstavlja karakteristiÄno stanje s poviÅ”enim vrijednostima intraabdominalnog tlaka viÅ”im od 12 mmHg, dilatacijom abdomena popraÄeno zatajenjem unutarnjih organa: bubrega, pluÄa i krvožilnog sustava. BuduÄi da se uz njega Äesto javljaju i brojne komplikacije kao i zatajenje brojnih organskih sustava, razvoj sindroma abdominalnog odjeljka predstavlja vrlo opasno i hitno stanje s visokom stopom mortaliteta. U humanoj medicini, ovaj sindrom je prepoznat veÄ godinama, a do sada je dobro istražena i opisana njegova klasifikacija, etiologija, patofiziologija, kliniÄka slika, dijagnostiÄki postupci kao i smjernice za uspjeÅ”no lijeÄenje. U veterinarskoj medicini pojava ovoga sindroma u kliniÄkoj praksi vrlo Äesto prolazi nedijagnosticirano. Zbog Å”irokog spektra nespecifiÄnih simptoma koji se kod ovog oboljenja javljaju u pasa, kao i zbog priliÄno rijetkog prakticiranja mjerenja vrijednosti intraabdominalnog tlaka, razvoj sindroma abdominalnog odjeljka Äesto se na vrijeme ne prepoznaje i/ili se kao takav pripisuje drugim patoloÅ”kim stanjima razliÄitih organskih sustava. Iz istog je razloga u veterinarskoj medicini do sada provedeno premalo kliniÄkih ispitivanja i znanstvenih radova u pasa, koji bi pružali odgovor i detaljnije objasnili etiologiju, mehanizam nastanka, progresiju, adekvatne dijagnostiÄke postupke te smjernice u lijeÄenju ovoga sindroma. S obzirom da u pasa joÅ” uvijek nisu jasno definirane graniÄne vrijednosti intraabdominalnog tlaka, teÅ”ko je govoriti u kojem se trenutku javlja abdominalna hipertenzija i ako se javi hoÄe li rezultirati pojavom navedenog sindroma. Postavljanje egzaktne dijagnoze sindroma abdominalnog odjeljka u pasa je otežano s obzirom da do razvoja sindroma može doÄi zbog razliÄitih traumatskih stanja, ozljeda, opekotina i razliÄitih organskim ili sistemskih bolesti. Smjernice za lijeÄenje za sada u veterinarskoj medicini nisu specifiÄne, nije opisan jasan protokol lijeÄenja u pasa, veÄ se on odvija prema smjernicama preuzetim iz humane medicine. Sigurno je da je potrebno provesti dodatna znanstvena i kliniÄka istraživanja koja Äe pridonijeti boljem shvaÄanju ovoga sindroma. Usvojena nova znanja pridonijet Äe njegovu lakÅ”em prepoznavanju, dijagnosticiranju i adekvatnom lijeÄenju na dobrobit svih buduÄih pacijenata.Abdominal compartment syndrome is a characteristic condition with an intraabdominal pressure higher than 12 mmHg, dilatation of the abdomen accompanied by multiorgan failure, especially the kidney, lungs and cardiovascular system. The development of abdominal compartment syndrome is a very urgent and life-threatening condition with high mortality since it is often accompanied by numerous complications and multiple organ failure. This syndrome has been recognized in human medicine for years and its classification, aetiology, pathophysiology, clinical signs, diagnostic procedures and treatment guidelines have been described. On the other hand, this syndrome often goes unrecognized and undiagnosed in veterinary practice. Due to the broad range of non-specific clinical signs that occur in dogs and due to the rare practice of measuring intra-abdominal pressure, the development of compartment syndrome is often not recognized by veterinarians or it is attributed to other diseases. For the same reason, very few clinical trials or scientific studies in dogs have been conducted to explain the aetiology, pathophysiology, progression, adequate diagnostic procedures and treatment guidelines for this syndrome in veterinary medicine. Since the limits of intraabdominal pressure are not clearly defined in dogs, it is difficult to say when abdominal hypertension actually occurs, and once it occurs whether it will progress into a life-threatening condition. Making the final diagnosis of abdominal compartment syndrome in dogs is very difficult as it can develop due to different traumatic conditions, injuries, burns or organic and systemic diseases. The guidelines for treatment in veterinary patients are not specific, with no individual treatment protocol for dogs described to date, and so treatment is performed according to guidelines taken from human medicine. Indeed, scientific and clinical studies will be needed to gain a better understanding of compartment syndrome, which will enable its easier recognition, better diagnosis and more successful treatment for the benefit of all future patients
A machine learning-based risk stratification model for ventricular tachycardia and heart failure in hypertrophic cardiomyopathy
Background: Machine learning (ML) and artificial intelligence are emerging as important components of precision medicine that enhance diagnosis and risk stratification. Risk stratification tools for hypertrophic cardiomyopathy (HCM) exist, but they are based on traditional statistical methods. The aim was to develop a novel machine learning risk stratification tool for the prediction of 5-year risk in HCM. The goal was to determine if its predictive accuracy is higher than the accuracy of the state-of-the-art tools. Method: Data from a total of 2302 patients were used. The data were comprised of demographic characteristics, genetic data, clinical investigations, medications, and disease-related events. Four classification models were applied to model the risk level, and their decisions were explained using the SHAP (SHapley Additive exPlanations) method. Unwanted cardiac events were defined as sustained ventricular tachycardia occurrence (VT), heart failure (HF), ICD activation, sudden cardiac death (SCD), cardiac death, and all-cause death. Results: The proposed machine learning approach outperformed the similar existing risk-stratification models for SCD, cardiac death, and all-cause death risk-stratification: it achieved higher AUC by 17%, 9%, and 1%, respectively. The boosted trees achieved the best performing AUC of 0.82. The resulting model most accurately predicts VT, HF, and ICD with AUCs of 0.90, 0.88, and 0.87, respectively. Conclusions: The proposed risk-stratification model demonstrates high accuracy in predicting events in patients with hypertrophic cardiomyopathy. The use of a machine-learning risk stratification model may improve patient management, clinical practice, and outcomes in general
Oligometastatic cancer
Oligometastatska bolezen (OMB) predstavlja vmesno stanje med lokalno napredovalo boleznijo in obsežnejÅ”o metastatsko boleznijo. Zaenkrat ne poznamo specifiÄnih biomarkerjev, ki bi nam pomagali opredeliti bolnike z majhnim bremenom bolezni, zato diagnoza OMB temelji na slikovni diagnostiki. V zadnjih letih naraÅ”Äa zanimanje za optimizacijo zdravljenja OMB predvsem zaradi obetavnih rezultatov dodatka lokalnega k obstojeÄemu sistemskemu zdravljenju. S takÅ”nim naÄinom zdravljenja se je prviÄ pokazala možnost doseganja dolgotrajnih zazdravitev ali redko celo ozdravitev teh bolnikov. Razlikovanje posameznih vrst OMB in njihovo enotno poimenovanje je pomembno zlasti v kliniÄnih raziskavah, saj nam omogoÄa medsebojno primerjavo rezultatov razliÄnih raziskav.Oligometastatic disease (OMD) is a stage between locally advanced disease and polymetastatic disease, a group of diseases that are used interchangeably based on treatment history, ongoing treatment status, and imaging findings. The diagnosis of OMD is based on imaging because, as of yet, we are not aware of any specific biomarkers that would enable us to recognize patients with a low disease burden. In recent years, there has been an increasing interest in optimizing the treatment of OMD, owing mostly to the promising outcomes of combining local and systemic treatment. For the first time, the prospect of achieving long-term cures or possibly curing these individuals was established using this form of treatment. The standard name of OMD subgroups allows for the comparison of diverse circumstances in everyday clinical work, as well as the classification for clinical study comparability
Posodobljena priporoÄila diagnostike in zdravljenja diferenciranega raka Å”Äitnice
no abstractni abstrakt