Mestne zelene površine kot izhodišče načrtovanja hidroenergetskih in urbanih ureditev: primer obsavskega prostora v Mestni občini Ljubljana

Prispevek predstavlja krajinsko in urbanistično zasnovo obsavskega prostora in severnega bežigrajskega kraka v Ljubljani. Osredotočen je na predstavitev metodoloških in vsebinskih izhodišč priprave zasnove ter urejanja mestnih zelenih površin širšega območja obsavskega prostora, ki kot vezni člen ter hkrati samostojna prostorska in funkcionalna celota predstavljajo izhodišče načrtovanja hidroenergetskih in urbanih ureditev. Izpostavljena je nuja prepoznavanja in reševanja stvarnih prostorskonačrtovalnih problemov, oblikovanja jasnih ciljev in konceptov, soočanja različnih prostorskih sistemov in interesov ter smiselnost oblikovanja alternativnih razvojnih scenarijev. Eno najpomembnejših izhodišč predlagane zasnove je celovito oblikovanje javnega odprtega prostora in zelenih površin. Urbanistična rešitev temelji na programsko močni, prepoznavni in členjeni Dunajski cesti, ki se jo preoblikuje v javni prostor sodobne mestne vpadnice, z jasnim zaključkom in hkrati s postopnim, okoliški morfologiji prilagojenim iztekom v obsavski prostor. To območje ima zaradi naravnih značilnosti, ohranjene kulturne krajine in dobre dostopnosti velike možnosti za razvoj prostočasnih dejavnosti. Predlagana rešitev izhaja iz izhodišča, da verige hidroelektrarn ne gre jemati le kot objekta z negativnimi vplivi na okolje, temveč tudi kot razvojno priložnost – dejansko uresničitev rekreacijskega območja vzdolž Save in način sanacije degradacij v prostoru. Predlagane so celovite prostorske ureditve vzdolž obsavskega prostora, kot del hidroenergetskih ureditev, posebna pozornost pa je namenjena aktivnemu oblikovanju različnih tipov brežin

Negotovost v prostorskonačrtovalnih postopkih

Za prostorsko načrtovanje je značilnih več negotovosti, ki izhajajo iz nujnosti uskladitve različnih interesov v prostoru, nujnosti sprejemanja prostorskonačrtovalnih odločitev, kompleksnosti okolja, prostora in družbe, ukvarjanja s prihodnostjo, ki je vedno nekoliko negotova, ter iz dvomov o pravilnosti odločitev. Odgovor na negotovost je več ukrepov, ki naj bi omilili učinke negotovosti. Ti ukrepi temeljijo na dveh osnovnih izhodiščih – standardizaciji in optimizaciji. Ukrepi se nanašajo na povečevanje znanja in razumevanja prostorskega načrtovanja, spremembo pravnih predpisov, obstoj prostorskega načrtovanja kot načina usklajevanja interesov, aktivno prostorsko načrtovanje in tvorno reševanje aktualnih prostorskih problemov, integracijo postopkov urejanja prostora in varstva okolja, izvajanje analize kot osnove delovanja prostorskega načrtovalca, način razmišljanja v alternativah, izoblikovanje jasnih prostorskih konceptov, izoblikovanje transparentnega sistema upravljanja prostora in uveljavljanje participatornih procesov

Prostorski vidiki načrtovanja logističnih središč: primer gospodarskega središča Feniks v Posavju

Prostorsko načrtovanje logističnih središč izhaja iz posebnih prostorskih in infrastrukturnih zahtev, ki jih pogojujeta obseg in želena pretočnost prometa. Prostorske in okoljske omejitve na običajnih pretovornih lokacijah silijo logistične dejavnosti v iskanje takšnih območij, ki omogočajo nemotene širitve in praktično neomejene prometne tokove. Posledica te težnje je suburbanizacija z vsemi prostorskimi in okoljskimi posledicami. Prispevek, v okviru zavedanja neponovljivosti posamezne lokacije, opozarja na pomen celovitosti in pravočasnosti prostorskega in okoljskega načrtovanja logističnih središč. V tem smislu se oblikovanje prostorskega koncepta, na jasnih prostorskih ciljih, transparentnih analitičnih izhodiščih in ustrezno prostorsko regulacijo, izkazuje kot zahteva prostorskega načrtovanja logističnih središč. Sočasno je, upoštevajoč zapletenost prostorskih ureditev, izpostavljen tudi pomen prostorske kohezije, ki se izraža kot prostorska identiteta, prostorska kakovost in prostorska učinkovitost

Terminologija klinične prehrane: Motnje prehranjenosti in s prehranjenostjo povezana stanja

Izhodišča: Prehransko stanje posameznika uvrščamo med ključne dejavnike njegovega zdravja. Za učinkovito individualno in multidisciplinarno obravnavo stanj, povezanih s prehranskim stanjem posameznika, moramo dobro poznati terminologijo klinične prehrane. Ker je klinična prehrana kot medicinska stroka razvita tudi pri nas, v tujini pa so tovrstni terminološki dokumenti že na voljo, želimo tudi v Sloveniji na podlagi konsenza oblikovati enotno terminologijo. Metode: Prispevek je osnovan na podlagi eksplicitnega terminološkega dogovora. K sodelovanju smo povabili obsežno skupino relevantnih slovenskih strokovnjakov s kliničnih, predkliničnih in drugih področij, ki so povezana z dejavnostjo klinične prehrane v medicini, pri oblikovanju pa je sodeloval tudi terminolog s področja medicine. Kot izhodišče smo izbrali terminološke smernice Evropskega združenja za klinično prehrano in presnovo ter ob njih upoštevali najnovejša strokovna priporočila za posamezne pojme. Avtorji so bili v stiku prek osebnih srečanj in elektronske pošte. Pri končnem oblikovanju konsenza je sodelovalo 42 avtorjev iz 19 slovenskih ustanov. Rezultati: Predstavljamo temeljne pojme, terminološke definicije in pripadajoče slovenske termine s področja klinične prehrane. Opredelili smo osnovne motnje prehranjenosti – podhranjenost, prekomerno hranjenost, neravnovesje mikrohranil in sindrom ponovnega hranjenja. Poleg tega smo opredelili tudi s prehranjenostjo povezana stanja – sarkopenijo in krhkost. Osnovne pojme smo podprli s kliničnim kontekstom, v katerem nastopajo. Zaključki: Poenoteno razumevanje osnovnih patoloških stanj, ki jih obravnava klinična prehrana, je izhodišče za nadaljnji razvoj stroke, poleg tega pa je podlaga tudi za prehransko obravnavo in učinkovito prehransko oskrbo

Terminologija klinične prehrane: Prehranska obravnava – presejanje prehranske ogroženosti in prehranski pregled

Izhodišča: Pomembno vlogo pri prehranski obravnavi imata tako presejanje prehranske ogroženosti kot prehranski pregled, na podlagi katerega lahko postavimo diagnozo motnje prehranjenosti ali s prehranjenostjo povezane motnje. Ocena posameznikovega prehranskega stanja, ki jo pridobimo s prehransko obravnavo, je namreč ključna za načrtovanje učinkovite prehranske oskrbe. Za razvoj področja je pomembno, da so vsi termini, ki se uporabljajo pri kliničnem delu, usklajeni. Taki terminološki dokumenti v mednarodnem prostoru že obstajajo, smiselni pa so tudi za slovenščino in naše okolje. Metode: Prispevek temelji na eksplicitnem terminološkem dogovoru skupine 42 relevantnih slovenskih strokovnjakov iz 19 slovenskih ustanov. Osnova oblikovanja terminoloških smernic je terminološki dokument Evropskega združenja za klinično prehrano in presnovo, pri čemer so bili upoštevani tudi novejši izsledki klinične prehrane. Rezultati: Predstavljeni so slovenski termini in terminološke definicije s področja klinične prehrane. Opredeljeni so osnovni pojmi s področja prehranske obravnave, ki je praviloma del medicinske obravnave. Predstavljena sta pojma prehranska ogroženost in presejanje prehranske ogroženosti, ob čemer so navedeni tudi različni presejalni testi za presejanje prehranskih motenj in s prehranjenostjo povezanih stanj. Podrobno so opredeljeni tudi prehranski pregled in njegovi sestavni deli. Zaključki: Tako presejanje prehranske ogroženosti kot prehranski pregled sta bistvena za diagnostično obravnavo v okviru klinične prehrane, poenoteno razumevanje terminologije pa omogoča primerno prepoznavo patoloških stanj pri bolnikih in pripravo ustreznega načrta prehranskih ukrepov

Uncertainty in spatial planning proceedings

Uncertainty is distinctive of spatial planning as it arises from the necessity to co-ordinate the various interests within the area, from the urgency of adopting spatial planning decisions, the complexity of the environment, physical space and society, addressing the uncertainty of the future and from the uncertainty of actually making the right decision. Response to uncertainty is a series of measures that mitigate the effects of uncertainty itself. These measures are based on two fundamental principles – standardization and optimization. The measures are related to knowledge enhancement and spatial planning comprehension, in the legal regulation of changes, in the existence of spatial planning as a means of different interests co-ordination, in the active planning and the constructive resolution of current spatial problems, in the integration of spatial planning and the environmental protection process, in the implementation of the analysis as the foundation of spatial planners activities, in the methods of thinking outside the parameters, in forming clear spatial concepts and in creating a transparent management spatial system and also in the enforcement the participatory processes

Relevance of vulnerability analysis and environmental premises for comprehensive planning

Consideration and coordination of all the interests that emerge in the process of spatial planning usually result in a number of conflicts. This is, among other issues, a consequence of rigid protective sectorial guidelines and the absence of comprehensive planning. It is, however, possible to avoid this by assuring proper spatial information and a coordinated process of spatial planning and strategic environmental assessment that comes with it. This article derives from the assumption that the presentation of spatial status and sectorial guidelines, both obligatory by law for the preparation and assessment of plans in spatial planning, make this possible in a limited way, and it therefore makes sense to use analytic spatial planning tools as well. The practicability of the results gained by the vulnerability analysis and the possibility of creating strategic environmental premises preparation has been verified on the environmental protection background documents for the Municipality of Piran Spatial plan. The results show that vulnerability analysis, in comparison to presentation of spatial status, gives a better idea of more or less sensitive areas as well as its individual components and thus allows more room for manoeuvring the coordination of interests and for a more objective assessment of impacts on the environment. The analysis makes it possible to upgrade the protection guidelines of the sectors by preparing conceptually clearer direction for the protection and development of individual environmental components and by preparing comprehensive environmental premises that enable us to be more effective and sustainable in comprehensive spatial planning

Environmental vulnerability: Problem of an adequate spatial information unit as disclosed by the project ONIX-GPOV

Spatial units carrying information on land vulnerability are methodologically an important issue. These units should, in the first place, enable the environmental assessments of an intervention. The problem was very much emphasized since the Slovenian legislation has prescribed preparation of vulnerability studies based on ecosystems division of land. The paper suggests that the information on environmental vulnerability should be represented as a “continuous field” data type. It could be derived from different information sources based on different data types. However, the data type should enable further processing based on raster data. Within the Project ONIX-GPOV the specific data base and the specific software have been developed to meet these requirements. Only some basic ideas are described in the article