The Disappearing Tombstone and Other Stories from Emona

“The Disappearing Tombstone and Other Stories from Emona” is a collection of ten stories about real people, who once lived in Emona or the surrounding countryside. These stories shed light on the everyday lives and often highly unusual fates of these people. The eleventh story reveals why the Romans believed that Emona had been founded by Jason and his Argonauts. The myth would lead later historians to believe that Emona was older than Rome.The stories are based on the inscriptions from Roman funerary and other monuments, which are kept the lapidarium of the National Museum of Slovenia and in the City Museum of Ljubljana (MGML). The booklet is partly a result of the EAGLE project (“Europeana Network of Ancient Greek and Latin Epigraphy”) and partly of the programme “Archaeological Investigations” of the Institute of Archaeology ZRC SAZU.Zgodbe so nastale na osnovi rimskih spomenikov z napisi, ki jih hranita Narodni muzej Slovenije in Muzej in galerije mesta Ljubljane. Rimski napisi Emone in širše okolice so namreč zelo zanimiv vir podatkov o življenju v Emoni in nam na neposreden način razkrivajo različne plati vsakdanjika emonskih prebivalcev.Knjižica v desetih kratkih zgodbah oriše zanimive in nenavadne usode nekaterih posameznikov, ki so resnično živeli v Emoni ali na njenem podeželju, v enajsti pa pojasni, zakaj so v antiki in še dolgo pozneje menili, da so Emono zgradili Jazon in njegovi argonavti

Illyricum, the Adriatic, and Italy in the plans of Mithradates VI Eupator

Mitradat VI. Evpator (120–63 pr. Kr.), najpomembnejši kralj Ponta v Mali Aziji, je osvojil bosporsko kraljestvo in večino dežel ob Črnem morju vključno s Kolhido, priključil svojemu kraljestvu Kapadokijo in Bitinijo ter širil oblast tudi drugod po Mali Aziji in Grčiji. Bil je eden najhujših sovražnikov Rima. Strabon omenja, da je že na začetku vlade hotel prodreti do Jadrana in se pripravljal na vojno z Rimljani. Tudi z upornim rimskim generalom Kvintom Sertorijem naj bi načrtovala vpad v Italijo, Sertorij z zahoda, Mitradat z vzhoda; Plutarh je Sertorija primerjal s Hanibalom, Mitradata pa s Pirom. Proti koncu tretje in zadnje vojne proti Mitradatu se je z njim uspešno bojeval Pompej. V virih je sporočeno, da je kralj malo pred uporom sina Farnaka in svojo smrtjo načrtoval invazijo Italije čez deželo Skordiskov, Panonijo in Alpe. Kot je poudaril Florus, je Mitradat vpad le načrtoval (ni namreč hotel priznati poraza) in ga ni mogel uresničiti, na vrhuncu njegovega vladanja pa vdor v Italijo čez Ilirik ne bi bil nemogoč.Mithradates VI Eupator (120–63 BC) was the greatest of the kings of Pontus in Asia Minor, gradually extending his control over most of the regions, gravitating toward Euxine, including Colchis, and annexing Cappadocia and Bithynia. He exercised his authority over other lands in Asia Minor and Greece, becoming one of the most formidable enemies of the Roman state. Strabo refers to Mithradates’ intended military campaign against the Romans up to the Adriatic at an earlier stage of the king’s rule. Mithradates had already contemplated invading Italy at the time of his contacts with Quintus Sertorius in 75 BC; according to Plutarch, Sertorius was compared to Hannibal, Mithradates to Pyrrhus. The last to wage war victoriously against Mithradates was Pompey the Great. Ancient sources refer to the king’s plan of invading Italy across the territories of the Scordisci, Pannonia, and the Alps shortly before the revolt of his son Pharnaces and his own death. As is mentioned by Florus, Mithradates only planned an invasion (not wishing to admit the defeat), but was not able to carry it out. However, during the heyday of his reign such a plan would not have been impossible

Dolnicarjev lapidarij

Thirteen Roman inscribed stone monuments (as well as one fragment short of an inscription), are immured in the Ljubljana cathedral (1701-1706) and seminary building (1708- 1713). They are also referred to as the Thalnitscher Lapidarium. These are primarily Roman tombstones discovered at Ig or Ljubljana (Emona), two of which are most probably counterfeit, while one is a dedication to Hercules. A small fragment lacking an inscription may have belonged to an altar.Avtorica v članku objavlja s fotografijami trinajst rimskih kamnov z napisi in enega brez napisa, ki jih je dal Janez Gregor Dolničar (1655-1719) vzidati v tedaj novozgrajeno stolnico (1701-1706) in semenišče (1708-1713). Večinoma gre za rimske nagrobnike, najdene na Igu ali v Ljubljani (Emoni), od katerih sta dva prejkone ponarejena, eden je posvetilo Herkulu, odlomek brez napisa pa je verjetno del oltarja

The Sisciani in the Roman Empire

The article comments on residents of Siscia attested outside the city and its territory. It is based both on corpus of the Roman inscriptions from Siscia and inscriptions found elsewhere in the Roman Empire in which the Sisciani are documented. A few individuals, known from other provincial towns, were employed in municipal and provincial administration, while soldiers of various ranks predominate, legionaries as well as auxiliaries. Among them, soldiers serving in the Praetorian Guard are the best attested.The article comments on residents of Siscia attested outside the city and its territory. It is based both on corpus of the Roman inscriptions from Siscia and inscriptions found elsewhere in the Roman Empire in which the Sisciani are documented. A few individuals, known from other provincial towns, were employed in municipal and provincial administration, while soldiers of various ranks predominate, legionaries as well as auxiliaries. Among them, soldiers serving in the Praetorian Guard are the best attested

Latinski napisi iz Ahaje in s Kikladov

Več zvezkov Korpusa Inscriptionum Latinarum III, ki so izšli na začetku tega stoletja, je prineslo razmeroma veliko število latinskih napisov iz Grčije, kar je šele prav omogočilo študij latinskega elementa v rimski provinci Ahaji in do neke meje tudi njene romanizacije. Edini, ki se je v zadnjem času delno dotaknil tega problema, je bil Mihäescu, vendar ni k problematiki rimske Grčije doprinesel ničesar novega, kajti kasnejšega gradiva, često raztresenega v precej nedostopnih grških revijah, večinoma ni upošteval. Od izida CIL III do danes je bilo objavljenih nekako prav toliko novih latinskih napisov, kolikor jih je uspelo zbrati izdajateljem Korpusa. Mommsenov seznam najdišč latinskih napisov je nepričakovano obsežen, dasi so med kraji tudi taki, kjer sta bila najdena le eden ali dva. Kljub temu pa jih je med novimi najdišči nekaj, kjer so bili prej znani le grški napisi — in prav te obravnava pričujoči sestavek. Gre v glavnem za kraje na Peloponezu: Aegium, Sicyon, Isthmus in Cenchreiae na korintskem teritoriju in Gytheum; sicer še Thespiae, Aegina, Andros in Syros. V Aegiu so pred leti našli zanimiv napis iz 1. st. pr. Kr. (op. 3), ki so ga dali postaviti v mestu naseljeni italski trgovci v čast P. Rutilia Nuda (P. Rutilius Nudus), poveljnika rimske mornarice 1. 74, ki m u je bila verjetno poverjena začasna vojaška misija na severnem Peloponezu, pri kateri so si Italiki obetali dobiček. Podobna trgovska združenja Italikov so dokumentirana tudi v Argosu, na Delosu in v Efezu (op. 4). Iz Sicyona so znani trije latinski napisi, od katerih je poleg Sullove dedikacije Marsu (op. 6) zlasti važen avgustejski napis vladarskega osvobojenca C. Iulia Epagatha (op. 9, C. Iulius Epagathus), ki je bil zelo verjetno zadolžen za imperialno lastnino, ki je v Sicyonu izpričana še iz drugih virov. Med napisi z Isthm a in iz Cenchreiae ni nobeden historično posebej ilustrativen, omembe vredno je le posvetilo Herkulu ex visu (op. 17) in nagrobnik veterana legije II. Adiutrix (op. 19). Pač pa je zelo zanimiv napis iz Gythea (Gytheum), ki so ga dali postaviti skupaj s kipom C. Iuliu Euryklu (C. Iulius Eurycles) cives Romani, ki prebivajo v Lakoniji (op. 21). Napis ni le dokaz za rimsko manjšino v Gytheu, največjem špartanskem pristanišču in pomembnem trgovskem centru, ampak tudi v drugih lakonskih mestih. To je potrdil pred kratkim objavljeni napis iz Boiae (Neapolis), ki ga je skupnost Rimljanov (‘A r.ó/.:; -/.ai oE ■Pojp.auu.) postavila v čast istemu Euryklu (op. 22), zloglasnemu špartanskemu dinastu, ki je v času Avgusta vladal ne le nad špartansko polis, temveč je imel v finančni oblasti malodane celo Lakonijo. Čeprav lahko pričakujemo podobne napise tudi v drugih mestecih južnega Peloponeza, ni naključje, da se je napis ohranil prav v Boiah, ki so bile v zvezi Eleutherolakonov (Eleutherolacones) ekonomsko najmočnejše, zahvaljujoč predvsem rudnikom železa in kamnolomom na gori Alike. Podobnih skupnosti rimskih državljanov v Lakoniji ne poznamo več, pač pa vemo, da so bile v nekaterih drugih mestecih Ahaje. V Pellenah so polis in Rimjani postavili zahvalni napis (op. 25) P. Kaniniju Agripi (P. Caninius Agrippa), prokuratorju Ahaje pod Avgustom. Na podobne napise naletimo v Elis (op. 28), Mantineji (op. 33), Megalopolisu (op. 34), Messenah (op. 35) in Argosu (op. 32), kjer se da lepo zasledovati kontinuiteta sprva italskega (za časa republike), kasneje, v imperialnem obdobju, pa rimskega elementa. Iz ostale province so ’Posatoi oE rcpayiiaxsuópsvci (tak je njihov običajni naziv), dalje evidentirani le še v Thespiah (op. 38). Da je mesto aktivno živelo celo v začetku principata, ko je cela Grčija, popolnoma izčrpana od državljanskih vojn, kazala nasplošno kaj žalosten obraz, priča Strabon (op. 39), ki jo omenja poleg Tanagre kot najpomembnejše beotsko mesto; njegovo poročilo pa potrjujeta tako epigrafska kot arheološka evidenca. Od tod izvira tudi dvojezični nagrobnik (op. 36). Večino napisov, kjer se omenjajo skupnosti rimskih državljanov, če ne vse, je treba datirati v 1. st. po Kr. Njihov nastanek lahko povežemo z razmeroma močnim ekonomskim razcvetom v Grčiji, ki se je začel pod Avgustom, in se je ohranil več ali manj skozi obe stoletji po Kr. V naštetih primerih gre za centre rodovitnih področij, kjer je bila poleg poljedelstva razvita še tekstilna industrija (v Elis in pokrajini Ahaji); v Arkadiji živinoreja in gozdarstvo, v Lakoniji znamenito pridobivanje purpurnega barvila in kamnolomi marmorja, k vsemu je treba prišteti še kot važen vir dohodka zlasti trgovino. Kljub relativni ekonomski in politični nepomembnosti, gledano s stališča celega imperija, je provinca Ahaja nudila rimskim manjšinam dovolj dobro ekonomsko osnovo za njihov uspešen razvoj. Zanimivo je, da v teh krajih večinoma ni bilo najdenih latinskih napisov, kar se da verjetno razložiti le z razmeroma hitro asimilacijo z lokalnim, kulturno morda višje razvitim prebivalstvom. Kar zadeva življenjsko dobo obstoja teh skupnosti, razpoložljiva evidenca ne dopušča konkretnejših zaključkov, vendar vse kaže, da niso preživele splošne ekonomske krize 3. stoletja po Kr., pa tudi ne vse večjega mešanja prebivalstva iz raznih delov imperija in s tem združeno naraščajočo nepomembnost posameznikovega etničnega in socialnega izvora. Latinski napisi so bili v novejšem času odkriti tudi na nekaterih otokih, tako republikanski napis na kamenitem modelu za utežne mere (mensa ponderarla) na Aegini (op. 43), ki po vsej verjetnosti omenja združenje trgovcev z oljem, ki je bilo doslej znano iz Ahaje le na Delosu. Dalje dva napisa z Androsa, od katerih je zlasti važen drugi (op. 49). Gre za posvetilo Mitri, ki ga je dal pro salute Sep timi j a Severa, Karakale in Gete postaviti skupaj s podzemnim svetiščem pretorijanec M. Aurelius Rufinus. Morda se je Septimij Sever ustavil za krajši čas na otoku, ko se je vračal z zaključene kampanje proti Partom 1. 202 v Italijo. S Syrosa so znani štirje latinski napisi (op. 52, 53, 54, 58), s Tenosa pa trije, vendar prav ti kažejo, da otok ni pripadal Ahaji, kar bi bilo sicer z geografskega stališča mnogo bolj razumljivo, in kar je bilo doslej precej ustaljeno mnenje, temveč provinci Aziji (op. 59)

Cincibilus and the march of C. Cassius Longinus towards Macedonia

Članek je komentar k Livijevi epizodi o neuspelem pohodu Gaja Kasija Longina (konzul leta 171 pr. Kr.), ki je z vojsko krenil iz Akvileje proti Makedoniji. Senat ga je odpoklical, še preden je prodrl v osrčje Ilirika, na povratku pa je njegova vojska opustošila ozemlja Japodov, Histrov, Karnov in alpskih ljudstev, zaveznikov kralja Keltov onkraj Alp, Cincibila, ter odgnala v sužnost več tisoč ljudi. Cincibilova prestolnica bi utegnila biti v Celeji, Kelti onstran Alp pa bi morda utegnili biti Noriki oz. verjetneje Tavriski. Ni povsem jasno, kdo so bili Alpini populi v zavezništvu s Cincibilom; zanimivo je, da tudi Plinij v zaledju Histrov in Tergesta omenja alpska ljudstva, ki jih našteva po imenih.Livy’s passage about the ill-fated march, that C. Cassius Longinus (consul in 171 BC) planned from Aquileia to Macedonia, is analysed and commented upon. Longinus was recalled by the Senate, and on his way back his army plundered the lands of the Iapodes, Carni, Histri, and Alpine peoples, the allies of the king of the transalpine Celts, Cincibilus, taking several thousand slaves. It is proposed that the residence of Cincibilus might have been at Celeia. The identity of the transalpine Celts is discussed (the Norici or more probably the Taurisci?), as well as the identity of the Alpini populi, on whom some light may be shed by Pliny’s mention of the Alpine peoples in the hinterland of the Histri and Tergeste

Izginjajoči nagrobnik in druge zgodbe iz Emone

“The Disappearing Tombstone and Other Stories from Emona” is a collection of ten stories about real people, who once lived in Emona or the surrounding countryside. These stories shed light on the everyday lives and often highly unusual fates of these people. The eleventh story reveals why the Romans believed that Emona had been founded by Jason and his Argonauts. The myth would lead later historians to believe that Emona was older than Rome.The stories are based on the inscriptions from Roman funerary and other monuments, which are kept the lapidarium of the National Museum of Slovenia and in the City Museum of Ljubljana (MGML). The booklet is partly a result of the EAGLE project (“Europeana Network of Ancient Greek and Latin Epigraphy”) and partly of the programme “Archaeological Investigations” of the Institute of Archaeology ZRC SAZU.Zgodbe so nastale na osnovi rimskih spomenikov z napisi, ki jih hranita Narodni muzej Slovenije in Muzej in galerije mesta Ljubljane. Rimski napisi Emone in širše okolice so namreč zelo zanimiv vir podatkov o življenju v Emoni in nam na neposreden način razkrivajo različne plati vsakdanjika emonskih prebivalcev.Knjižica v desetih kratkih zgodbah oriše zanimive in nenavadne usode nekaterih posameznikov, ki so resnično živeli v Emoni ali na njenem podeželju, v enajsti pa pojasni, zakaj so v antiki in še dolgo pozneje menili, da so Emono zgradili Jazon in njegovi argonavti

Emona and its pre-Roman population: epigraphic evidence

O prebivalcih, ki so živeli v Emoni pred prihodom Rimljanov, in o njihovih potomcih se ne ve veliko. Na Ižanskem je bilo najdenih okoli sto nagrobnih spomenikov, ki nam nudijo dober pregled nad osebnimi imeni staroselcev, iz Emone pa jih poznamo le malo, a vendar ne tako malo, kot so še nedavno domnevali. Dejansko pomeni število nagrobnikov z nerimskimi imeni 10,7 % vseh emonskih nagrobnih spomenikov z ugotovljivimi imeni; vsaj osem nagrobnikov s staroselskimi imeni je bilo nedvomno odkritih v Ljubljani. Emonski prostor in Ižansko sta bila v predrimskem obdobju vedno soodvisna in tesno povezana, te vezi so bile bolj ali manj nasilno prekinjene, šele ko so Rimljani v Emoni ustanovili rimsko kolonijo, kar je povzročilo, da je bila večina staroselcev odrinjena na rob družbe. Nekaterim se je uspelo prilagoditi novim razmeram in se vključiti v rimsko družbo, npr. Buio in njegova žena Lasciontia ter Enno in njegova žena Cetetiu. Njihov višji družbeni položaj (premožnejše peregrino prebivalstvo) jim je omogočil, da so si lahko kupili družinski nagrobnik. Nekatere staroselske družine so dobile rimsko državljanstvo in spremenile svoja osebna imena v družinska po rimskem vzoru, npr. Vibunnii. Ta imena in družbene vezi njihovih nosilcev zanimivo osvetljujejo življenje v Emoni, preden je postala rimsko mesto, pojasnjujejo pa tudi različne možnosti povezovanja, ki je bilo neizogibno, ko so bili nekdanji prebivalci emonskega prostora prisiljeni živeti skupaj s kolonisti.Not much is known about the pre-Roman inhabitants of Emona and their descendants, therefore it is all the more important to collect all available evidence. Epigraphic documents from the Ig area are abundant, containing a large selection of indigenous personal names, which, in contrast, are rather scarce at colonia Iulia Emona, but not as scarce as has been assumed. The tombstones with indigenous names in actuality represent 10.7% of all Emonian grave monuments with identifiable names. At least eight monuments with epichoric anthroponymy can be regarded as having been undoubtedly discovered at Ljubljana. The Emona–Ig areas were closely interdependent in the pre-Roman period and it was only with the foundation of a Roman colony at Emona that the earlier connections and identity of the pre-Roman inhabitants of Emona were forcibly disrupted, relegating the majority of them to a marginal existence. However, there were some who managed to integrate themselves into the Roman society, earning enough money to erect a funeral monument for themselves and their families. This was the case of Buio and his wife Lasciontia, as well as of Enno and his wife Cetetiu. There were native families who were given citizenship, transforming their personal names into a gentilicium, as, for example, the Vibunnii. These names and social connections of their bearers shed a most interesting light on life in Emona before it became a Roman city, as well as on various means of integration, when the former inhabitants had to live side by side with the newcomers