SEGREGIRANO POSEBNO IZOBRAŽEVANJE SLEPIH IN SLABOVIDNIH OTROK V SOCIALISTIČNI SRBIJI – IZOLACIJA IN/ALI PRIPRAVA NA ŽIVLJENJE IN DELO?

Abstract

The article explores certain aspects of the development of special education for visually impaired children and youth in socialist Serbia. The crucial question is whether the development of segregated special education was characterised by isolating such children and youth or whether it served as a means of preparing them for independent life and work. The research is based on oral history and personal testimonies from users of segregated primary and secondary educational institutions for students with visual impairments in Serbia during the socialist era. The article primarily focuses on individual life stories and perspectives, presenting one of the approaches to analysing this complex issue. Furthermore, drawing on one of the testimonies, the paper provides an opportunity to identify and highlight both similarities and differences across the individual republics of socialist Yugoslavia, albeit exploratively and broadly.V prispevku analiziramo izobraževalne prakse in medosebne odnose v osnovnošolskih in srednješolskih izobraževalnih ustanovah za slepe in slabovidne otroke v socialistični Srbiji. Analiza je temeljila na interdisciplinarnem zgodovinskem in sociološkem pristopu, pri čemer so bili uporabljeni sekundarni in arhivski viri in literatura ter neposredna osebna pričevanja in spomini. Ta pristop omogoča podrobnejši vpogled v zgodovinske dogodke in procese. Čeprav se je izobraževalni sistem v socialističnih republikah zelo razvil, so bile razlike med posameznimi regijami še vedno precej velike. Zakonodaja je vsem otrokom zagotovila dostop do kakovostnega izobraževanja, vključno z zakonodajnimi pobudami za otroke s posebnimi potrebami. Kljub precejšnjim emancipacijskim in naprednim revolucionarnim socialističnim spodbudam se je posebno izobraževanje razvijalo počasneje od splošnega izobraževalnega sistema. Za posebni izobraževalni program je bilo značilno predvsem, da je uveljavljal segregacijo izobraževanja in socializacije. Segregirane internatske šole so poskrbele za vse potrebe invalidnih učencev ob upoštevanju dejstva, da so na izobraževalno politiko poleg finančnih okoliščin vplivali tudi kulturne vrednote, predsodki in stereotipi. Poleg tega so v prispevku predstavljeni učni načrti, obšolske dejavnosti, strokovno usposabljanje ter medosebni odnosi med učenci ter med učitelji in učenci, ki temeljijo na raziskovanju individualnih izkušenj in spominov. Analizirali smo, kako so bile organizirane segregirane izobraževalne ustanove za slepe in slabovidne učence z osebnega vidika ter kako se je slednji razlikoval od teoretičnih in političnih premislekov. Sistem posebnega izobraževanja v Srbiji je vplival na socializacijo in integracijo slepih in slabovidnih učencev. Poudarjeno je bilo predvsem srednješolsko izobraževanje in poklicno usposabljanje, saj sta bila v skladu s prevladujočo socialistično ideologijo delo in zaposlitev pomembna za materialno in socialno neodvisnost slepih in slabovidnih. Vendar pa sta struktura in organizacija posebnega izobraževanja negativno vplivali na socialno in izobraževalno politiko. Koncept srednješolskega izobraževanja slepih in slabovidnih učencev se je skozi desetletja spreminjal, vendar jih ni uspel ustrezno pripraviti na vključitev na trg dela zaradi številnih ovir, ki so presegale izobraževalno politiko in so bile posledica dolgotrajnih zgodovinskih procesov in struktur