Prihodnost je neopredmetena

Človeške zmožnosti so najpomembnejši del premoženja vsakega podjetja, vendar pa, za razliko od ostalih prvin poslovnega procesa, niso izkazane med sredstviv aktivi klasične bilance stanja. Posledica tega je, da klasično računovodstvo obravnava kot strošek tudi trošenje prvine poslovnega procesa, ki z računovodskega stališča nima nikakršne vrednosti. Računovodstvo človeškihzmožnosti pa obravnava zaposlene kot sredstva podjetja, kar pomeni, da daje človeškim zmožnostim vrednostni izraz. V prispevku so najprej predstavljeni razlogi za in proti vključevanju vrednosti zaposlenih v računovodske izkaze. Poleg tega pa obravnava tudi zasnovo računovodstva človeških zmožnosti, sestavine naložb v zaposlene, možne načine vrednotenja zaposlenih, realnost računovodskih izkazov, ki so sestavljeni ob uporabi klasičnega računovodstva, vpliv računovodstva človeških zmožnosti na ravnanje z zaposlenimi, na poslovodno funkcijo ter prakso s tega področja

Strošek lastniškega kapitala podjetja

Članek obravnava oceno stroška lastniškega kapitala podjetja, ki je pomemben, saj določa zahtevano donosnost, ki jo vlagatelji zahtevajo na vloena sredstva.Strošek lastniškega kapitala podjetja uporabimo kot diskontni faktor pri izračunavanju današnje vrednosti pričakovanih denarnih tokov lastnikov. V članku so prikazane metodološke rešitve ocene stroška lastniškega kapitala po CAPM na slovenskem trgu kapitala, ki spada med trge v razvoju.Za te je značilna kratka časovna vrsta razpololjivih podatkov. Ocenjen je strošek lastniškega kapitala za izbrane slovenske delniške drube

Vpliv likvidnostnega tveganja na izračun tvegane vrednosti

V članku uvajamo likvidnost v standardno analizo tvegane vrednosti. Osnovne VaR modele nadgradimo z informacijami o cenovnem razponu med ponujeno in povpraševano ceno naložbe. Nadgrajene modele testiramo na podlagi domačega in tujih naborov delnic. Ugotavljamo, da likvidnostni VaR modeli ob upoštevanju predpostavk raziskave primerno ocenjujejo tržna tveganja. Le-ti metodološko na eni strani predstavljajo napredek v okviru obravnave tržnih tveganj, vendar na drugi strani rezultati testiranj modelov kažejo pomanjkanje robustnosti. Glede primerjave rezultatov po naborih delnic pa ugotavljamo, da so rezultati za slovenski nabor kljub manjši globini trga primerljivi s tistimi iz tujine.In this article we implement liquidity in the standard value-at-risk framework. We incorporate bid-ask spread into basic VaR models. We then test these models on three foreign markets and on a domestic one. We conclude that liquidity VaR models adequately measure market risk. On one hand, the liquidity VaR methodology represents advancement in market risk analysis, but on the other hand, those models are not yet robust enough to pass all back tests. Comparing the results between markets we conclude that the results for the domestic market are comparable to those of foreign ones despite their size difference

Sodobne paradigme managementa: pravni in primerjalni vidiki

Kot eden ključnih razlogov za nastanek globalne finančne, gospodarske in socialne krize je poleg prešibko nadzorovanih mednarodnih finančnih trgov v ospredju tudi v širši javnosti slabše poznano načelo maksimiranja vrednosti za delničarje. Gre za načelo, ki je zlasti razvito in prisotno v anglosaškem gospodarskem in pravnem modelu, a je v zadnjih dveh desetletjih vse bolj prisotno tudi v Evropi. Toda to načelo po poglobljeni analizi korporacijskih modelov pomeni preveliko poenostavljanje, saj zanemarja vrsto drugih pomembnih deležnikov v sodobnih korporacijah, prav tako pa zanemarja druga pomembna načela, po katerih naj bi se ravnale uspešne korporacije v sodobni tržni ekonomiji. Ne bi namreč smeli spregledati vse bolj pogostih opozoril sodobnih strokovnjakov, da pomembna tveganja v zvezi z delovanjem korporacije nosijo tudi drugi deležniki in da ti še zdaleč nimajo zagotovljenih ustreznih prejemkov. Zaposleni, na primer, ki se izpopolnjujejo in izobražujejo za specifične naloge in opravila v korporaciji, nimajo v svojih pogodbah zagotovil o nagradah v obliki napredovanj. Vlade, ki velikokrat subvencionirajo različne korporacije v različnih oblikah, prav tako nimajo zagotovljenih poplačil za svoje davkoplačevalce. Zato vidik maksimiranja vrednosti za delničarje daje preveč poenostavljen odgovor na bolj kompleksno vprašanje: Kako nagraditi deležnike za njihove vložke tako, da bodo ekonomsko enakomerno razporejeni, da bodo prispevali k izboljšanju njihovega standarda in omogočili dolgoročno uspešen razvoj korporacije