Pour une caracterisation typologique du Français

Les objets de ce monde tout comme les hommes en tant qu'-êtres vivants peuvent etre caractérisés en ce sens qu'on leur attribue un certain nombre de propriétés qui constituent des traits distinctifs. Les entités fugitives que sont les lan­gues naturelles ne peuvent être caractérisées qu'a la base de descriptions linquistiques, c'est-à-dire au niveau du métalan­ gage. Selon les points de vue qu'on adopte, il peut y avoir toutes sortes de caractérisations. Il suffit d' examiner la bibliographie y relative

Lʹitaliano nel paragone contrastivo

Quando si consideri l'italiano messo a raffronto con altre lingue europee, si può pensare dapprima al tedesco. Data del 1942 una caratterizzazione globale letterariamente dotta del dottor Santoli, allora professore nell'Università di Firenze. Un esame contrastivo della frase nominale e delle relazioni di causalità è dovuto a Gislimberti (1989) che si rivolge essenzialmente a studenti e a traduttori d'italiano. A questo s'aggiunga Gislimberti (1988) per un esame contrastivo in sede di testualità. Con Holtus-Pfister (1985) l'attenzione è richiamata a problemi particolari esaminati in base a un corpus di traduzioni di prose tedesche e italiane. Tali problemi, che passano per essere significativi, sono le proposizioni relative, l'espressione del passivo, le formazioni del diminutivo, la composizione nominale, gli avverbi di gradazione e la traduzione di certe parole chiave del tedesco

Italijanščina v luči kontrastivne analize

Quando si consideri l'italiano messo a raffronto con altre lingue europee, si può pensare dapprima al tedesco. Data del 1942 una caratterizzazione globale letterariamente dotta del dottor Santoli, allora professore nell'Università di Firenze. Un esame contrastivo della frase nominale e delle relazioni di causalità è dovuto a Gislimberti (1989) che si rivolge essenzialmente a studenti e a traduttori d'italiano. A questo s'aggiunga Gislimberti (1988) per un esame contrastivo in sede di testualità. Con Holtus-Pfister (1985) l'attenzione è richiamata a problemi particolari esaminati in base a un corpus di traduzioni di prose tedesche e italiane. Tali problemi, che passano per essere significativi, sono le proposizioni relative, l'espressione del passivo, le formazioni del diminutivo, la composizione nominale, gli avverbi di gradazione e la traduzione di certe parole chiave del tedesco.Primerja se italijanščino s stičnimi jeziki, ki imajo kolikor toliko podobne strukturne značilnosti. Metoda opisa značilnosti dopušča celostne sodbe, pa celo sodbe o vrednosti posameznega jezika, tako npr. za španščino. Metoda dovoljuje, da se izbere opis lastnosti oziroma črt, ki jih je mogoče imeti za tipične, tako npr. na vzhodu od Jadranskega morja. Analiza temelji na konceptih soodnosnosti, se pravi, na sočasnem bivanju, ali odsotnosti, nekega jezikovnega pojava. Iz tega izhaja strogo razlikovanje med osrednjim delom (kar osrednjeevropska jezikovna skupnost gotovo je) in obrobjem. Prikazan je sovpliv besednega reda osebek-povedek oziroma povedek-osebek in sintaktične ureditve stavka

K tipološki karakterizaciji francoščine

Les objets de ce monde tout comme les hommes en tant qu'-êtres vivants peuvent etre caractérisés en ce sens qu'on leur attribue un certain nombre de propriétés qui constituent des traits distinctifs. Les entités fugitives que sont les lan­gues naturelles ne peuvent être caractérisées qu'a la base de descriptions linquistiques, c'est-à-dire au niveau du métalan­ gage. Selon les points de vue qu'on adopte, il peut y avoir toutes sortes de caractérisations. Il suffit d' examiner la bibliographie y relative.Za avtorja je tipologija iskanje strukturalnih, sistematskih črt, ki omogočajo, da nekemu jeziku priznamo individualnost. Za francoščino je nujna dvojna razmejitev, se pravi, ugotovitev razločevalnih črt, do latinščine, pa tudi do drugih romanskih jezikov ali do neke univerzalne slovnice. vendar, če lahko za neko jezikovno skupino trdimo, da jo posebej označuje tonemskost, in za drugo, da sta ji njena značilna črta enozložnost (tako za jugovzhod v Aziji), pa ni mogoče najti neke bitne črte, ki bi ločevala romanske jezike od drugih. Za francoščino velja na splošno, da kaže težnjo k enozložnosti, pri čemer se zabriše prozornost, motiviranost besede, če- prav ta enozložnost ni primerljiva z enozložnostjo v kitajščini. Ena od osnovnih črt, ki loči francoščino in druge romanske jezike od latin~čine je beiedni .red stavka. Zlasti francoščina. kaže nagnjenje k strogemu, logičnemu razporejanju stavčnih delov (SVOJ. Ta besedni red pa ne postane monoton, ker pozna francoščina stilistično, afektivno izpostavljanje objekta ali subjekta, pa tudi enostavno postavljanje objekta pred povedek ("leva vezava") .Avtor obravnava tipologijo stave in ugotavlja, da hodi francoščina včasih po svojih potih, torej drugače kot drugi romanski jeziki, drugače kot "Romania continua". V nasprotju s samostalnikom je glagol v svoji fleksiji od latinščine do romanskih jezikov dokaj konservativeni in vendar izstopa ravno francoščina glede na obvezno uporabo osebnih zaimkov ob glagolskih oblikah, glede na uporabo nikalnice ("desna vezava") ob glagolu, glede na uporabo oziralnega odvisnika, ki je lahko uporabljen ob neoziralni odnosnici