Izpod krivoverskega peresa

V prvem poglavju je izpisan historiografski narativ o spremembah pojavnosti (in narativa o) Martina Luthra v zgodovinskih virih od njegove smrti do 20. stoletja z mogočo perspektivo, da je takšen metodološki pristop lahko tvoren tudi pri morebitnem pisanju nove znanstvene biografije o Primožu Trubarju. Drugo poglavje je kulturnozgodovinska študija koncepta prevajanja (translatio) od srednjega veka do 16. stoletja, in sicer s posebnim poudarkom na pristopu, ki ga je imel pri prestavljanju tujejzičnih besedil v slovenščino Primož Trubar in vodi od prevodne interpretacije preko preubesedovanja do bolj ali manj izvirnega pisanja, torej do avtorskega ustvarjanja. Tretje poglavje osvetljuje kulturnozgodovinske določnice nastanka Trubarjevega poslednjega dela, njegovega prevoda Luthrove Hišne postile, ki pride med bralce po Trubarjevi smrti. Poglavje se posebej ukvarja z genezo postile v slovenskem jeziku v 16. stoletju, in tako tudi s prvim slovenskim literarnim damnatio memoriae, ki je med njegovimi sodobniki doletelo delo in opus Sebastijana Krelja. Zadnje, četrto, poglavje prinaša kulturno- in političnozgodovinsko analizo Trubarjevega poskusa izdati Cerkovno ordningo s politično podporo notranjeavstrijskega, predvsem kranjskega plemstva

Češki bratje, 560 let

Z Janom Blahoslavom (1523–1571) so češki bratje dosegli enega svojih intelektualnih vrhov, kajti po pomenu njegove besedilne produkcije za razvoj češkega jezika in književnosti je mogoče Blahoslava primerjati le z Lukášem Pražským (1460–1528) in z Janom Amosom Komenským (1592–1670). Poleg tega so češki bratje z Blahoslavom dokončno prenehali biti intelektualni »obstranci« oziroma le opazovalci v učeni kulturi in njeni sopotniki. Blahoslav se je intelektualno oblikoval na češkobratskih šolah, toda tudi na latinski šoli v Goldbergu, na univerzah v nemškem prostoru (Wittenberg, Königsberg, Basel) in s stiki z uglednimi humanisti svoje dobe. Kot krščanski humanist je želel, da bi se vera v Odrešenika in pobožnost harmonično družili z najboljšo izobrazbo, ki jo je tedanja doba mogla dati kristjanu. Njegov koncept krščanskega humanizma je v ospredje stavil učenega kristjana, ki ima nalogo, da svoj razum in zmožnosti ves čas zavestno vednostno uri in izpopolnjuje z učenjem ter znanjem. In je tako zmožen učinkovitega dialoga tudi z izobraženimi »kritiki evangelija«. Na zgodovino splošne cerkve, in tudi čeških bratov kot njenega posebnega dela, je Blahoslav gledal kot na zgodovino manifestacij izvoljenosti, kot na pojavljanje izvoljenih posameznikov skozi zgodovino, od padca človeka iz Božje milosti do odrešitve. Ob tem je menil, da je imel Vsevišnji na svetu ves čas ude svoje cerkve in jih bo imel do konca sveta, četudi pravih vernikov v posameznih zgodovinskih obdobjih ni vedno lahko prepoznati med množico drugih ljudi. Blahoslav tako pravice do eksistence za češke brate ni izpeljeval iz razvoja cerkve, njenih izpričanih zgodovinskih strukturnih značilnosti in prelomov v zgodovinskem toku, temveč iz izvoljenosti vernikov. Gibalo zgodovine (cerkve) tako ni človek s svojimi naklepi, sklepi, spodrsi, zapleti in homatijami, temveč Bog s svojo stvariteljsko in odrešenjsko pobudo – ta da v vseh dobah zgodovine in na vseh meridianih sveta obrača kolo zgodovine in tako vedno vzdržuje svojo cerkev. Blahoslav je menil, da v posameznih obdobjih Božja cerkev ostaja skrita, anonimna, vedno pa manjšinska, in se šele s pogledom »v vzvratnem ogledalu« pokaže kot prava Božja ustanova. Blahoslavovo prevajanje Svetega pisma poleg poznavanja sočasnih humanističnih pristopov v prevajanju izkazuje specifično razumevanje statusa bibličnega jezika. Temu je prevajalec pripisoval poseben slovesni in privzdignjen pomen, ki da mora biti izražen s primerno visokim češkim jezikovnim slogom, brez izrazil, ki so po njegovem označevala pogovorno češčino njegove dobe. Tovrstne nazore je Blahoslav artikuliral v Gramatiki (1571), pred tem pa jih je uresničil v prevodu Novega testamenta (Nový zákon, 1564, 1568). Ob bibličnem prevajanju je imel Blahoslav pred očmi predvsem sistematično in praktično teološke razloge za izbor besedja in izrazil. Biblično besedilo v češčini je estetiziral in intelektualiziral, z zavestno odločitvijo za zahtevnejšo, estetsko izbrano jezikovno rabo, ki se je znatno, in s stoletji čedanje bolj, razlikovala od običajne govorjene češčine pa je, ker je postal njegov Novi testament v redakciji temeljni kamen Kralicke biblije (Bible kralická, 1579–1593), le-ta pa podstava baročne knjižne češčine in nato kot »biblijščina« v 19. stoletju z Josefom Jungmannom obnovljene knjižne češčine, temeljno vplival na podobo češkega jezika in komuniciranja v njem vse do sodobnosti. In tako tudi na dierezo med knjižno (spisovná čeština) in govorjeno (obecná čeština) češčino, ki v izrazju in rabi traja do danes.With Jan Blahoslav (1523-1571), the Czech Brethren reached one of their intellectual pinnacles, because the importance of his textual production for the development of the Czech language and literature can only be compared with that of Luke of Prague (Lukáš Pražský, 1460-1528) and John Amos Comenius (Jan Amos Komenský, 1592-1670). Additionally, due to Blahoslav, the Czech Brethren finally ceased to be intellectual “outsiders” or mere observers in the scholarly culture and passers-by. Blahoslav’s intellectual formation took place in Czech Brethren schools, in the Latin school in Goldberg and universities in German-speaking lands (Wittenberg, Königsberg, Basel) as well as through contact with prominent contemporary humanists. As a Christian humanist, he wished that faith in the Saviour and piety would harmonically accompany the best education a Christian could obtain at that time. His concept of Christian humanism brought to the fore the learned Christian, of whom constant conscious training of the mind and capabilities and their perfecting with learning and knowledge is expected. Consequently, he is able to engage in an effective dialogue also with educated “gospel critics.” Blahoslav regarded the history of the Church in general, as well as the Czech Brethren as its special part, as the history of election manifestations, as the appearance of elected individuals throughout history, from the fall of man from the grace of God to salvation. In addition, he believed that the Almighty always had the limbs of his Church in the world and would have them until the end of the world, although in specific historical periods true believers are not always easily recognized among a multitude of other people. Hence, Blahoslav did not derive the right of existence for the Czech Brethren from the development of the Church, its attested historical structural features and shifts in the course of history, but rather from the election of believers. The driving force of (Church) history is therefore not a man with his intentions, conclusions, failures, difficulties, and disputes, but God through his creative and salvific initiative. With it, He turns the wheel of history in all historical periods and on all meridians of the world, in this way always maintaining his Church. Blahoslav believed that in certain periods the Church of God remained hidden, anonymous, and invariably in the minority, and only a look in the “rear view mirror” revealed that it was a true institution of God. Blahoslav\u27s translation of the Bible, alongside his knowledge of contemporary humanistic approaches in translation, demonstrates a specific understanding of the status of the biblical language. This was attributed a special solemn and elevated meaning by the translator, which had to be expressed in a suitably high Czech linguistic style without expressions that, in his opinion, signified the colloquial Czech of the time. Blahoslav articulated such ideas in Grammar (Gramatika, 1571), after having implemented them in the translation of the New Testament (Nový zákon, 1564, 1568). When translating biblical texts, Blahoslav considered first and foremost systematic and practical theological reasons for the choice of vocabulary and expressions. He aestheticized and intellectualized biblical writings in Czech and consciously opted for a more demanding, aesthetically pleasing language that significantly and over centuries increasingly differed from the common spoken Czech. His New Testament became the cornerstone of the Bible of Kralice (Bible kralická, 1579-1593), which served linguistically as a foundation for the standard baroque Czech and, as a “biblical language”, for the standard Czech restored by Joseph Jungmann in the 19th century. Blahoslav thus profoundly influenced the Czech language and its use to this day, as well as the diaeresis between the standard (spisovná čeština) and the spoken (obecná čeština) Czech, which in expression and use persists even today

Ustvarjanje Franceta Prešerna in František Ladislav Čelakovský

Članek opisuje literarne stike med češkim pesnikom, prevajalcem in izdajateljem Františkom Ladislavom Čelakovským in Francetom Prešernom. Jedro članka je analiza recenzije Čelakovskega Krajinská literatura (Časopis českého Museum, 1832) in njene recepcije pri tedanjem slovenskem bralcu. Krajinská literatura je pomagala v slovenski kulturi kot dominantnega utrditi model estetsko pomembne književnosti.The article describes the literary contact between the Czech poet, translator and editor František Ladislav Čelakovský and the Slovene poet France Prešeren. It analyses the work Krajinská literatura (Časopis českého Museum, 1832) by Čelakovský and its reception by the contemporary Slovene reader. Krajinská literatura helped consolidate the model of aestetically important literature as the dominant one in Slovene culture

Trubarjeva biblija v kulturnozgodovinskem kontekstu, med prevajanjem in pisanjem

Poglavitni tekstni proces, ki je botroval nastanku opusa Primoža Trubarja, in tako slovenske književnosti, je bilo prevajanje. Razprava prinaša analizo treh prevajalskih paradigem, ki so evropsko učeno kulturo zaznamovale pred nastopom reformacije, ter kulturnozgodovinsko interpretacijo političnega, verskega in kulturnega koncepta translatio. Za Primoža Trubarja je bilo značilno, da je nemški in/ali latinski izvirnik v slovenskem jeziku (po)ustvaril še enkrat, da je izdelal tekst, za katerega je menil, da avtentično reprezentira pomen izvirnika, toda zavoljo besedilne jasnosti/razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevajenega nemškega teološkega sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mogel Trubar razvideti v izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedilnih transformacij izvirnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zavedal dvojnic germanizem – slovenska beseda, vendar se germanizmom namenoma ni želel odpovedati zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih besedil in dobrega razumevanja. Trubar je uporabljal kombinacijo intra- in interjezikovnega prevajanja, in to celo pri prevajanju Svetega pisma ter simboličnih knjig, kar je s stališča teološke prakse Trubarjevega časa neobičajno. Svoje prevajalske pristope je pojasnjeval v predgovorih k posameznim izdajam, najizrazitejši topogledni primer pa je prevajanje Confessio augustana ter drugih tekstnih virov, ki so podlaga za slovensko knjigo Articuli (1562). V njej je tako v poglavju, ki je izvirno naslovljeno z De votis monachorum (slovensko: Od clošterskih zalub in oblub), najti obsežnejšo intra- in interjezikovno prevodno transformacijo izvirnega besedilja, in sicer tekstno strukturo, ki je razvita do stilizirane pripovedi o Antonu Puščavniku in čevljarju. Ta pripoved ima naslednje značilnosti: 1) konciznost pripovedovanja, 2) skop dogajalni prostor brez scenskih ali ikoničnih popisov (o mestu puščavnikovega prebivanja in o Aleksandriji bralec ne izve nič, takisto ne o čevljarjevem domu, kjer dialog poteka), 3) dogajanje, skrčeno pravzaprav na le en sam pripovedni prizor, 4) le dve literarni osebi, 5) strukturo, v kateri si glede na intenzivnost začetne pripovedne teme stopnjevito sledijo ekspozicija (zasnova), prva gradacija (zaplet), vrh, razplet in razsnova, 6) dialog med literarnima osebama. Misliti je, da se opisana pripovedna struktura skorajda »kataloško« prekriva s temeljnimi naratološkimi razsežnostmi renesančne novele. In torej pomeni, da Trubar uporablja preverjeno retorično sredstvo logosa, speto z induktivnim sklepanjem – literarno sfabulirani primer, pripovedno razvit do stopnje (stilizirane) novele. O navedeni pasaži Articulov je glede na sedanjo polno dostopnost vseh slovenskih besedil Primoža Trubarja mogoče zatrditi, da gre za prvi tovrstni literarni zapis v slovenski književnosti, za prvo slovensko novelo, ki pa ni imela primarne estetske, temveč retorično argumentativno, tj. informativno funkcijo.The main textual process that brought about the origins of Primož Trubar’s work, and thus of Slovene literature, was translation. The treatise presents the analysis of three translation paradigms that marked the European learned culture prior to the beginning of the Reformation, as well as the cultural-historical interpretation of the political, religious and cultural concept of the translatio. Characteristically, Primož Trubar re-created the German and / or Latin original in Slovene language in order to produce a text that he considered to authentically represent the meaning of the original, but for the sake of textual clarity / comprehensibility for the potential reader, not used to German theological style, Trubar did so by means of different and more numerous expressions than he could find in the original. In translation, he therefore used textual transformations of the original - description, re-verbalization, paraphrasing and explanation by means of parableand as far as lexis is concerned, he was accurately aware of Germanism – Slovene doublets, but he deliberately refused to give up Germanisms because of their general use in Slovene language, the pragmatic function of his translations and understanding which should be as good as possible. Trubar used a combination of intra- and inter-linguistic translation, even when translating the Bible and symbolic books, which is unusual from the perspective of theological practice in Trubar’s time. He explained his translation approaches in the prefaces to respective editions, the most outstanding example being the translation of Confessio augustana and other textual sources, which form the basis for the Slovenian book Articuli (1562). In this book, specifically in the chapter originally titled De votis monachorum (in English: Of Monastic Vows), one can find an extensive intra- and inter-linguistic translation / transformation: the textual structure developed into a stylized story of St. Anton the Hermit and the shoemaker. This narrative has the following characteristics: 1) concise narration, 2) a scant scene without scenic or iconic descriptions (the reader is provided with no information about the location of St. Anton the Hermit’s residence or Alexandria, nor of the shoemaker’s home where their dialogue is taking place), 3) the happening is reduced to a single narrative scene, 4) there are only two characters, 5) a structure in which an intense initial narrative theme is gradually followed by the exposition, the first gradation, the climax, the anti-climax and resolution, 6) the dialogue between the two characters. It could very possibly be said that the described narrative structure overlaps in an almost ‘catalogue’ way with the basic narratological dimensions of the Renaissance novella. That having been said, Trubar uses the verified rhetorical means of logos, bound by inductive reasoning - a literally fabulated case, narratively developed to the degree of a (stylized) novella. According to the current full accessibility of all Slovene texts by Primož Trubar, it can be claimed that the above mentioned passage of Articuli is the first literary record of this kind in Slovene literature, the first Slovene novella, which, however, did not have a primary aesthetic, but rather a rhetorically argumentative, i.e. informative function

Uporniki,

Šestnajsto stoletje se z izjemo Erazma Rotterdamskega, ki je veljal za lux mundi tedanje družbe, in še nekaterih posameznikov po večini ni označevalo s prilastkom nebojevitega sporazumevanja. Kajti bilo je dedič mentalitet, razmer in razmerij srednjega veka, katerih srž so bile statičnost, nespremenljivost in tako tudi precejšnja naprilagodljivost na kakršnekoli spremembe. Po drugi strani pa je ljudi stoletja obeh velikih verskih reformacij – protestantske in katoliške – poganjala v tek povsem novoveška želja po individualni samouveljavitvi, ta pa se je v prvih stoletjih učinkovanja v renesančni societas kazala predvsem kot »stanje boja vseh proti vsem«, kakor se je o družbi preteklih stoletij v svojem Leviathanu 1651. izrazil učeni podanik angleške krone Thomas Hobbes. Ta odločna nedialoškost in scela zavzeto vztrajanje pri dokončnem (prav) se razkriva v zahtevi po brezpogojnem “Revoco”, ki naj bi ga wittenberški doktor Luther izrekel 1518., ko je prišel pred kardinala Cajetana na »disput« o perečih vprašanjih vere in družbe. Toda zaznati ga je tudi v Luthrovi jedki ironiji in v invektivah, s katerimi je obsipal svoje nasprotnike – najprej predvsem učenega katoliškega teologa Johanna Maierja Ecka, toda tudi avtoritete svetega očeta se ni kaj dosti ženiral. Sorodna mentaliteta tudi »ustanovitvenim očetom« slovenskega slovstva ni bila tuja, zlasti podjetnemu tajniku deželnih stanov Matiji Klombnerju ne, vendar se zdi, da je v »cerkvi slovenskega jezika« vsaj v prvem poldrugem desetletju njenega obstoja za razliko od vseevropske odloč(e)nosti in izključujočnosti nekoliko prevladala eklektična, združujoča odprtost (do različnih smeri reformacijskega gibanja ali vsaj njihovih tekstov ali delov le-teh) – vsaj do flacijanstva, toda tudi do posameznih besedil schwenckfeldijanske in celo anabaptistične provenience. Ta posebnost, ki se je prijela po letu 1550 in se za nekaj časa – vsaj do Trubarjevega drugega izgona 1565 oziroma do čedalje odločnejšega uveljavljanja katoliške reformacije v notranjeavstrijskih deželah – tudi obdržala, je bila zagotovo vezana izrecno na osebo Primoža Trubarja kot ključnega organizatorja »cerkve slovenskega jezika«, njenega prvega škofa, poglavitnega superintendenta ter najpomembnejšega avtorja slovenskega slovstva 16. stoletja. Podobe drugovercev – klera rimske cerkve, judov, muslimanov, toda tudi izpovedovalcev »nepravovernih« reformacijskih smeri, npr. schwenckfeldijancev in prekrščevalcev – so v delih Primoža Trubarja prisotne kot leitmotiv v Wagnerjevih operah. Z enim uvodnih, vendar za reformatorjevo zavest zelo intenzivnih akordov uvedejo njegovo življenjsko zgodbo, se nato v Trubarjevi najbolj tvorni dobi (1557–1582) vedno znova pojavljajo, transponirane zdaj kot omembe v katerem od pisem, predgovorov ali katekizemskih besedil in nato kot marginalije, del sholije ali celo glavnega teksta tu in tam v kateri od Trubarjevih simboličnih knjig, svetopisemskih prevodov ali pesmi, ter reformatorja spremljajo tudi še tedaj, ko torišče njegovega delovanja ne more biti več dežela med Alpami in Jadranom, temveč »nigdirdom« na Nemškem. Trubarjevi spisi so tako pravcati kalejdoskop individualnih in stereotipnih slovenskih pogledov in odmevov tudi na »turško« vprašanje v Notranji Avstriji 16. stoletja – tj. na soočanje najjužnejšega dela krščanske (katoliške in protestantske) Srednje Evrope z islamom kot ideološkim sitemom ter z islamom kot znamkom vojaško ekspanzivnega Otomanskega imperija. Reminiscence na oboje je pri Trubarju najti tako na ravni reformatorjeve osebne življenjske izkušnje in miselne refleksije kot na nivoju tedanjega srednjeevropskega idearija in imaginarija. Trubar-teolog je islam kot religijsko strukturo v simboličnih knjigah, ki jih je namenil protestantski »cerkvi slovenskega jezika«, zavračal, vendar pri njem ni opaziti za nemški protestantski prostor in celo za očeta reformacije 16. stoletja Luthra tako značilnega radikalizma. Za Luthra je bil namreč Turek poleg malikovalskega duhovna rimske cerkve Satanov soldat številka ena, Trubarjev pogled na obe vprašanji pa je precej bolj večplasten in v marsičem odstopa od mislenosti, ki je zaznamovala nemški prostor. Ob tem velja tudi poudariti, da je bil naš reformator za nemški prostor v drugi polovici 16. stoletja eden poglavitnih reformatorjev o islamu in Turkih. Kot katoliški klerik, čigar preobrazba v evangeličanskega dušnega pastirja je najjasnejše poteze dobivala v desetletju smrti očeta reformacije na Nemškem, Martina Luthra, se je Trubar že na začetku organizacije »cerkve slovenskega jezika« srečal tudi s takšnimi tokovi reformacijskega gibanja, ki vsaj na Nemškem povečini niso veljali za osredje luteranskega verskega obrata k »pravi stari krščanski cerkvi«. Trubar se je v 30. letih tako že pri škofu Bonomu seznanil z Institutio christianae religionis eminentnega predstavnika švicarske reformacije Jeana Calvina – učeni tržaški škof naj bi to teološko zahtevno knjigo po Trubarjevih kasnejših besedah razlagal kar v slovenskem jeziku! –, nato pa tudi s cvinglijansko smerjo švicarske reformacije. V 50. letih si je dopisoval s Heinrichom Bullingerjem, pri eksegezi psalmov uporabljal spise Conrada Pellicana, že v 40. letih in nato med službovanjem med prizadevnimi meščani v Kemptenu pa se je pobliže seznanil tudi s prekrščevalci in schwenckfeldijanci, pa tudi z radikalno odločnostjo, ki jo je protestantskemu gibanju vtiskoval učeni istrski teolog in filozof Matija Vlačić (Flacij Ilirik). Po reminiscencah, kakršne je najti v marginalijah posameznih Trubarjevih spisov (npr. v Articulih, 1562), je moč soditi, da je moral naš reformator marsikaj vedeti celo o češki »reformaciji pred reformacijo« – o husitski verski revoluciji 15. stoletja in o njenih “apostolih”: M. Janu Husu in Hieronimu Praškem. Toda ko je Trubar z izdajanjem ključnih simboličnih (Articuli, prvi del Cerkovne ordninge, veliki katekizem) in katehetičnih (katekizmi za splošno rabo, kancionali in En kratek regišter, ena postila) knjig novega nauka v slovenskem jeziku ter v 60. letih tudi z organizacijo »cerkve slovenskega jezika« postavljal temelje protestantovstva v deželah med Alpami in Jadranom, se je soočil z vprašanjem, kaj izmed množice različnih novih verskih pogledov znotraj protestantizma presaditi med svoje rojake. To vprašanje je bilo še zlasti pereče, ker so bili luterani na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem podaniki habsburškega princa, ki je bil odločno katoliške vere. Toda tudi njihov deželni knez. To pa je po uveljavitvi določil augsburške verske pomiritve (1555) pomenilo, da se vera deželanov pač ravna po veri deželnega kneza. Tako se je Trubar več kot jasno zavedal, da tolikšne idejne širine in razslojenosti, kot jo je izkazovalo protestantsko gibanje na Nemškem, šele narojevajoča se evangeličanska cerkev v Notranji Avstriji (z negotovo politično močjo stanov ob sebi, toda s katoliškim deželnim knezom in vse bolj odločno katoliško ecclesio militans proti sebi) preprosto ne prenese (brez škode). Po drugi strani so bili podporniki Trubarjevega delovanja in tako tudi tiska v slovenskem jeziku protestanti odločno filipistične usmeritve. Vse te okoliščine so vplivale na recepcijo različnih protestantskih smeri pri Trubarju, pri čemer je vsaj zastran schwenckfeldijanstva in anabaptističnih besedil opaziti dvojnost Trubarjevega ravnanja: 1) V simboličnih knjigah, kjer je bila ključnega pomena stalnost in (do)končnost besedilne artikulacije nauka, ter v zasebnih pismih, koder prihaja do izraza Trubarjevo osebno mišljenje zastran tega, je na ravni dogmatike opaziti Trubarjevo filipistično pravovernost in odločno odklonilen odnos do gibanja Kasparja von Schwenckfelda in predvsem do anabaptistov. Trubar npr. svojega pomočnika na fari v Kemptenu, ki po več opominih kar ni hotel opustiti schwenckfeldijanskih spiritualističnih nazorov, imenuje »majhnega možaka s trdo schwenckfeldijansko butico«, ki da mu bo treba zavoljo nepravovernosti odpovedati službo. 2) Po drugi strani pa se že v pismih, še zlasti pa v praktični poustvarjalni recepciji schwenckfeldijanskih in anabaptističnih tekstov (prevajanje) kaže pragmatični pogled našega reformatorja in mestoma celo neke vrste verska strpnost, ki v 16. stoletju v vprašanjih vere ne le, da ni bila običajna, ni bila niti zaželena. Tako je npr. samo v pesmaricah, ki so Trubarjevo delo ali kjer je najti objavljene pesmi našega reformatorja, natisnjenih tudi nekaj besedil, ki jih ob Trubarjevi brezkompromisni filipistični drži tam bržda ne bi bilo moč brati. V Enih duhovnih peisnih (1563) je najti npr. pesem tirolskega prekrščevalca Georga Grünwalda, toda tudi verze prve protestantske pesnice Elisabeth Creutziger in celo M. Johanna Agricole, enega prvih Luthrovih podpornikovin Trubar v zvezi z Enimi duhovnimi peisnimi ni negodoval nad objavo poslovenitev omenjenih verzifikacij, temveč nad nespretnim verzificiranjem, nad invektivo v pesmi O vy hudi fary, nad plagiatom, ki si ga je pod imenom svojega sinu Hansa privoščil redaktor kancionala Matija Klombner, predvsem pa nad Klombnerjevim spletkarjenjem in nespoštovanjem subordinacije v Bibličnem zavodu v Urachu. Podoben primer se nahaja v Trubarjevih Treh duhovskih peisnih (1575), kjer je najti verzifikacije Johannesa Zwicka, predstavnika švicarske smeri reformacije (Zwick je bil izdajatelj prve švicarske protestantske pesmarice, Zürich 1536), in celo schwenckfeldijanca Adama Reusnerja, v drugih kancionalih pa pesmi čeških bratov., za Trubarja pa se zdi, da je znal velike potrebe po verski Gebrauchsliteratur, kot so se kazale v »cerkvi slovenskega jezika«, uravnotežiti z zahtevami po jasnem držanju in (občestvenem) izpovedovanju verske doktrine, kot jo je artikulirala Confessio augustana: kvalitetno napisano besedilo, ki ga je bilo v najširšem še moč umestiti v filipistični veroizpovedni kontekst, je sprejel, pa naj je prišlo izpod peresa tega ali onega (ne)pravovernega avtorja

Tekst in kontekst

The paper focuses on the historical and textual circumstances surrounding the most important work of the Czech theologian Jan Hus – the Latin treatise De Ecclesia (1413). This comprehensive work, comprising 23 chapters (about 240 typed pages), was not only the medium that brought Hus’s name to the church dignitaries gathered at the Council of Constance but also proved to be fatal for the author himself. For the bill of indictment and finally the sentence on the Czech theologian presented before the Council was mainly composed on the basis of what he articulated in De Ecclesia. Another factor contributing to the fame of this text was certainly the slogan created at this Church Council that Hus’s critical thinking on the Church “demolishes the papacy just as much as Christianity demolishes the Koran”, while up to the time of the first textual criticism research into Hus’s writings at the end of the 19th century, De Ecclesia was considered the most important and most original of his works. It was essentially influenced by at least two treatises by the English theologian, Biblical scholar and university professor John Wycliffe (1331–1384), namely De Ecclesia (1378) and De potestate papae (1378), while noticeable textually genealogical links with Wycliffe’s other writings – De civili dominio, De blasphemia, De fide catholica, De paupertate Christi, Ad argumenta aemuli – and with his sermons have been established. Such a textual genealogy on the level of Wycliffe-Hus theology about the Church and its structure, indulgences and papal power signalizes the reproductive reception of Wycliffism and thus through the semantic and operative fields of resistance against the supreme authority of the papal throne reveals the intellectual historical link between Wycliffe, Hus and his Bohemian and German historical successors – the Lutheran Reformation of the 16th century. Like Hus in his treatise De Ecclesia, Martin Luther in his Resolutiones disputationum de indulgentiarum virtute (1518), in comparable historical conditions, also primarily based his intellectual arguments on the discussion concerning indulgences and on criticism of the shameless brokering with the power of the keys. For like Václav Tiem and his commissioners with the indulgences of Pope John XXIII, a hundred years later Tetzel and the Fuggers right at the beginning gave the indulgences of Pope Leon X (or rather Archbishop Albrecht of Brandenburg) a bad reputation – and gave Luther grounds for thinking not only about indulgences but also such fundamental matters as the “extreme conditions” for God’s grace and salvation (by faith alone)

Primož Trubar, le « Luther slovène »

Portrait de Primož Trubar (Samuel Streler, 1561) sur le plat de reliure de l’ouvrage Postila, to jest, kratko istlmačenie vsih nedelskih’ Evangeliov’ … = Kurtze Auszlegung über die Sontags / und der fürnembsten Fest Evangelia …, Tübingen [i.e. Urach], [Ulrich Morhart], 1563 Il s’agit là du plus ancien portrait connu de Trubar. Coll. BNU ; cliché Jean-Pierre Rosenkranz. L’identité nationale slovène se définit, depuis la fin du 18e siècle, par identification avec la langue littéraire commune d..