Max Weber in nemška socialna država

Članek najprej obravnava vlogo zgodnjega družboslovja pri etabliranju avtoritarnega karakterja nemške socialne države. V nadaljevanju je analiziran odnos Maxa Webra do socialne politike. Weber na eni strani kritizira oziroma demistificira potrebo po "moralni birokraciji" kot nosilnem stebru socialne državena drugi strani pa se zavzema za povezavo med sociologijo in "znanstveno socialno politiko". To pomeni, da sociologije ne postavlja v funkcijo reševanja konkretnih socialno-političnih problemov, temveč jo postavlja v funkcijo zadovoljevanja socialno-političnega spoznavnega interesa

Third sector organisations in the changing welfare systems of Central and Eastern European countries

Two theoretical/methodological shifts are necessary in the research approach to third sector organisations if we want to not only identify but also explain the changes/trends seen in the development of third sector organisations in Central and Eastern European societies. The first one is a shift away from the concept of the welfare state/welfare state regime to the concept of the welfare system/type of welfare system. Realisation of this concept enables us to move beyond the isolated investigation of third sector organisationsit directs us to research third sector organisations as an important structural element of the welfare system in relation to other structural elements. The second methodological shift is a shift from convergence research to research of the diversity of the changing welfare systems of Central and Eastern European societies. This diversity is conditioned by the different socio-political strategies used by national actors as reform strategies for entire welfare systems or parts of them. These strategies determine the changes in the structure of welfare systems and thereby the position, character and role of third sector organisations as an important structural element of them.V težnji po identificiranju in pojasnitvi sprememb/trendov v razvoju organizacij tretjega sektorja v srednje in vzhodnoevropskih družbah sta potrebna dva teoretsko-metodološka premika v raziskovalnem pristopu. Prvi premik je premik od uporabe koncepta država blaginje/tip države blaginje, h konceptu sistem blaginje/tip sistema blaginje. Ta koncept nas usmeri k proučevanju organizacij tretjega sektorja kot pomembnega strukturnega elementa sistema blaginje, v njegovi soodvisnosti od ostalih strukturnih elementov, in nam tako omogoči preseči izolirano proučevanje teh organizacij. Drugi nujni premik je premik od raziskovanja k kateremu "zahodnemu" tipu sistema blaginje konvergirajo spreminjajoči se sistemi blaginje v srednje in vzhodno evropskih družbah, k raziskovanju različnosti/raznolikosti teh sistemov. Ta različnost/raznolikost spreminjajočih se sistemov blaginje je pogojena z različnimi socialno-političnimi strategijami, ki jih uporabljajo akterji v posameznih družbah kot reformne strategije za celoten sistem blaginje ali za njegove posamezne dele. In te strategije so tiste, ki določajo pomen, karakter in vlogo organizacij tretjega sektorja v posameznem sistemu oziroma v posamezni družbi

Neprofitno-volonterske organizacije in njihov razvoj - od volontarizma k profesionalizmu

Razvoj neprofitno-volonterskih organizacij, vsake posamezne in vseh skupaj, definiramo kot tesen preplet treh procesov: procesa profesionalizacije, procesa etatizacije in procesa komercializacije. V članku pojasnjujemo kompleksne odnose med tremi procesi samimi in njihove učinki na formalni volontarizem, ki je za mnoge temeljna odlika NVO. Odgovoriti poskušamo tudi na vprašanje, zakaj proces profesionaliziranja NVO temelji v nekaterih družbah predvsem na njihovi etatizaciji, v drugih družbah pa bolj na njihovi komercializaciji. Temeljna ugotovitev je, da oba procesa, procesa etatizacije in komercializacije, krepita tendenco k profesionaliziranju organizacij, vsi trije procesi skupaj pa spreminjajo vlogo in pomen volonterjev v organizacijah. Še več, logika delovanja konservativno-korporativističnega sistema blaginje je tista, ki opravičuje etatizacijo NVO, prek nje pa omogoča, zahteva in krepi proces njihove profesionalizacije in posredno spreminja mesto in vlogo volonterjev v njihlogika delovanja liberalnega sistema blaginje pa je tista, ki usmerja NVO k trgu, tako ne le omogoča njihovo profesionaliziranje, ampak zahteva celo njihovo specializiranje in zato posredno oži prostor za sodelovanje volonterjev.Three processes represent the growth and development of nonprofit-voluntary organizations. These are the processes of professionalisations, etatisation (governmentalisation) and marketisation. The article first examines the complex relations between the three processes and formal volunteerism, which is (for many scholars) one of the distinctive features of NVOs. The author attempts further to answer the question of why professionalisation of NVOs is in some societies based more on their etatisation (governmentalisation) while in others it depends on the \u27marketisation\u27 process. The findings show that both, the etatisation and marketisation processes, strengthen the tendency of professionalisation, and that all three together change the role and position of volunteers within NVOs. What is more, it is the logic of conservative-corporate type of welfare system that primarily justifies the utilization of NVOs by governments (the etatisation process), facilitates, requires and strengthens their professionalisation and changes the role and the position of volunteers within the NVOsand it is the logic of liberal type of welfare system that turns NVOs toward the market (marketisation process), facilitates their professionalisation, requires specialization of roles and narrows the space for voluntary action