Dolgoročni rezultati po anatomski korekciji D-transpozicije velikih arterij – izkušnja enega centra

Izhodišča: Anatomska korekcija (ASO) je zdravljenje izbire za D-transpozicijo velikih arterij (D-TGA). Namen raziskave je bil oceniti dolgoročno uspešnost anatomske kirurške korekcije. Metode: Delno retrospektivno smo pregledali dokumentacijo ali ponovno ocenili zdravstveno stanje 38 bolnikov (30 moških, 8 žensk) v času tranzicije mladostnikov v odraslo dobo (starost ob zadnjem kliničnem pregledu 17,1 ± 1,4 let), ki so bili rojeni od leta 2000 do leta 2005 z D-TGA in so imeli ASO. Ocenili smo: funkcijski razred po NYHA, spremembe, ki so ostale, na neoaorti in neoaortni zaklopki, neopulmonalni zaklopki in pljučnih arterijah, funkcijo desnega in levega prekata, telesno zmogljivost in znake ishemije miokarda. Rezultati: Nihče v skupini ni umrl (interval zaupanja (0,00-0,09). 32 bolnikov (84,2 %) je bilo v NYHA I, 6 bolnikov (15,7 %) je bilo v NYHA II. Pri 83,3 % bolnikov se je bulbus aorte razširil (20,9 ± 2,8 mm/m2, max. 27,7 mm/m2). Pri 27 bolnikih (90 %) je bila prisotna regurgitacija neoaortne zaklopke. Med skupinami brez, z blago ali zmerno neoaortno regurgitacijo ni bilo razlik v širini bulbusa, normaliziranih na telesno površino (p = 0,6). Regurgitacija neopulmonalne zaklopke je bila prisotna pri 58,1 % bolnikov. Zaradi obstrukcije v iztoku iz desnega prekata je bila potrebna ponovna operacija v enem primeru in perkutana dilatacija neopulmonalne zaklopke v enem primeru. Zaradi zapletov na koronarnih arterijah je bil potreben le en kirurški poseg zaradi miokardnega infarkta med naporom. Zaključek: Pozni rezultati po anatomski korekciji D-TGA so dobri in primerljivi z večjimi centri. Nihče ni umrl, večina bolnikov je bila brez simptomov, z normalno sistolično funkcijo obeh prekatov in z normalno telesno zmogljivostjo. Ponovne operacije in perkutani posegi so bili dokaj redki, toda dolgoročno uspešni

Adrenal vein sampling for primary aldosteronism: a 15-year national referral center experience

Adrenal vein sampling (AVS) is essential for diagnostics of primary aldosteronism, distinguishing unilateral from bilateral disease and determining treatment options. We reviewed the performance of AVS for primary aldosteronism at our center during first 15 years, comparing the initial period to the period after the introduction of a dedicated radiologist. Additionally, AVS outcomes were checked against CT findings and the proportion of operated patients with proven unilateral disease was estimated