K VPRAŠANJU NARODNEGA IZGNANSTVA IN SAMOIZGNANSTVA V ZGODOVINSKEM ROMANU ČLOVEK PROTI ČLOVEKU FRANCETA BEVKA

Abstract

In the paper, the problem of exile is first understood in the way of national exile and persecution. The analysis will focus on the historical novel Človek proti človeku [Man against Man], 1930, by France Bevk, which thematizes the Middle Ages, but which should be read as a metaphor through which the author during the Italian occupation of Primorsko polemically and subtle confronted foreign rulers. In the novel the problem of national persecution is represented as the opposition between the representatives of ecclesiastical and secular/aristocratic authority on the one hand and the serfdom on the other, and is most thoroughly addressed through the relationship between patriarch and brave (bandit) nobles. With their bold opposition to the patriarch, secret conspiracy and efforts to remedy injustice and restore peace and order in their home country, the nobles also serve as a model for unification of the nation. Exile is also understood in terms of the individual's exile and the search for one's identity. More specifically, it is self-exile, which is at the same time self- awareness, as embodied in the central figure of Jerko, who is torn between the sword, the monk's habit and the poetry/art/spirituality. Jerko could be the alter ego of the writer France Bevk, who wrote the novel under conditions of house imprisonment and concluded it meaningfully with the symbolism of the falcon as the messenger of the spiritual world (and thus art).V prispevku problematiko izgnanstva najprej razumemo na način narodnega izganjanja oz. preganjanja. Obravnavamo ga ob primeru zgodovinskega romana Človek proti človeku (1930) Franceta Bevka, ki se snovno naslanja na obdobje srednjega veka, vendar ga je mogoče (in verjetno najbolj ustrezno) brati kot metaforo, skozi katero se pisatelj v dobi italijanske okupacije Primorske polemično in obenem subtilno sooča z raznarodovalnimi pritiski tujih oblastnikov. Narodno preganjanje je v romanu zajeto v razmerju med predstavniki cerkvene in posvetne oblasti na eni ter podložništvom na drugi strani, najbolj temeljito pa obravnavano skozi razmerje med patriarhovci in pogumnimi (razbojniškimi) plemiči. Ti s svojim drznim nasprotovanjem patriarhu, skrivno zaroto in prizadevanji, da bi v domači deželi odpravili krivice in spet vzpostavili mir in red, prav tako služijo kot model za poenotenje nacije. Izganstvo razumemo v smislu posameznikovega notranjega izgnanstva in iskanja lastne identitete. Natančneje rečeno, gre za samoizgnanstvo, ki je hkrati samospoznavanje, kakor je utelešeno v osrednji figuri Jerka, ki je razpet med mečem, kuto in »petjem«. Jerko bi utegnil biti alter ego političnega preganjanca Bevka, ki je roman pisal v razmerah nadzorovanega bivanja in ga pomenljivo sklenil s simboliko sokola kot glasnika duhovnega sveta (in s tem umetnosti).V prispevku problematiko izgnanstva najprej razumemo na način narodnega izganjanja oz. preganjanja. Obravnavamo ga ob primeru zgodovinskega romana Človek proti človeku (1930) Franceta Bevka, ki se snovno naslanja na obdobje srednjega veka, vendar ga je mogoče (in verjetno najbolj ustrezno) brati kot metaforo, skozi katero se pisatelj v dobi italijanske okupacije Primorske polemično in obenem subtilno sooča z raznarodovalnimi pritiski tujih oblastnikov. Narodno preganjanje je v romanu zajeto v razmerju med predstavniki cerkvene in posvetne oblasti na eni ter podložništvom na drugi strani, najbolj temeljito pa obravnavano skozi razmerje med patriarhovci in pogumnimi (razbojniškimi) plemiči. Ti s svojim drznim nasprotovanjem patriarhu, skrivno zaroto in prizadevanji, da bi v domači deželi odpravili krivice in spet vzpostavili mir in red, prav tako služijo kot model za poenotenje nacije. Izganstvo razumemo v smislu posameznikovega notranjega izgnanstva in iskanja lastne identitete. Natančneje rečeno, gre za samoizgnanstvo, ki je hkrati samospoznavanje, kakor je utelešeno v osrednji figuri Jerka, ki je razpet med mečem, kuto in »petjem«. Jerko bi utegnil biti alter ego političnega preganjanca Bevka, ki je roman pisal v razmerah nadzorovanega bivanja in ga pomenljivo sklenil s simboliko sokola kot glasnika duhovnega sveta (in s tem umetnosti).V prispevku problematiko izgnanstva najprej razumemo na način narodnega izganjanja oz. preganjanja. Obravnavamo ga ob primeru zgodovinskega romana Človek proti človeku (1930) Franceta Bevka, ki se snovno naslanja na obdobje srednjega veka, vendar ga je mogoče (in verjetno najbolj ustrezno) brati kot metaforo, skozi katero se pisatelj v dobi italijanske okupacije Primorske polemično in obenem subtilno sooča z raznarodovalnimi pritiski tujih oblastnikov. Narodno preganjanje je v romanu zajeto v razmerju med predstavniki cerkvene in posvetne oblasti na eni ter podložništvom na drugi strani, najbolj temeljito pa obravnavano skozi razmerje med patriarhovci in pogumnimi (razbojniškimi) plemiči. Ti s svojim drznim nasprotovanjem patriarhu, skrivno zaroto in prizadevanji, da bi v domači deželi odpravili krivice in spet vzpostavili mir in red, prav tako služijo kot model za poenotenje nacije. Izganstvo razumemo v smislu posameznikovega notranjega izgnanstva in iskanja lastne identitete. Natančneje rečeno, gre za samoizgnanstvo, ki je hkrati samospoznavanje, kakor je utelešeno v osrednji figuri Jerka, ki je razpet med mečem, kuto in »petjem«. Jerko bi utegnil biti alter ego političnega preganjanca Bevka, ki je roman pisal v razmerah nadzorovanega bivanja in ga pomenljivo sklenil s simboliko sokola kot glasnika duhovnega sveta (in s tem umetnosti).V prispevku problematiko izgnanstva najprej razumemo na način narodnega izganjanja oz. preganjanja. Obravnavamo ga ob primeru zgodovinskega romana Človek proti človeku (1930) Franceta Bevka, ki se snovno naslanja na obdobje srednjega veka, vendar ga je mogoče (in verjetno najbolj ustrezno) brati kot metaforo, skozi katero se pisatelj v dobi italijanske okupacije Primorske polemično in obenem subtilno sooča z raznarodovalnimi pritiski tujih oblastnikov. Narodno preganjanje je v romanu zajeto v razmerju med predstavniki cerkvene in posvetne oblasti na eni ter podložništvom na drugi strani, najbolj temeljito pa obravnavano skozi razmerje med patriarhovci in pogumnimi (razbojniškimi) plemiči. Ti s svojim drznim nasprotovanjem patriarhu, skrivno zaroto in prizadevanji, da bi v domači deželi odpravili krivice in spet vzpostavili mir in red, prav tako služijo kot model za poenotenje nacije. Izganstvo razumemo v smislu posameznikovega notranjega izgnanstva in iskanja lastne identitete. Natančneje rečeno, gre za samoizgnanstvo, ki je hkrati samospoznavanje, kakor je utelešeno v osrednji figuri Jerka, ki je razpet med mečem, kuto in »petjem«. Jerko bi utegnil biti alter ego političnega preganjanca Bevka, ki je roman pisal v razmerah nadzorovanega bivanja in ga pomenljivo sklenil s simboliko sokola kot glasnika duhovnega sveta (in s tem umetnosti).V prispevku problematiko izgnanstva najprej razumemo na način narodnega izganjanja oz. preganjanja. Obravnavamo ga ob primeru zgodovinskega romana Človek proti človeku (1930) Franceta Bevka, ki se snovno naslanja na obdobje srednjega veka, vendar ga je mogoče (in verjetno najbolj ustrezno) brati kot metaforo, skozi katero se pisatelj v dobi italijanske okupacije Primorske polemično in obenem subtilno sooča z raznarodovalnimi pritiski tujih oblastnikov. Narodno preganjanje je v romanu zajeto v razmerju med predstavniki cerkvene in posvetne oblasti na eni ter podložništvom na drugi strani, najbolj temeljito pa obravnavano skozi razmerje med patriarhovci in pogumnimi (razbojniškimi) plemiči. Ti s svojim drznim nasprotovanjem patriarhu, skrivno zaroto in prizadevanji, da bi v domači deželi odpravili krivice in spet vzpostavili mir in red, prav tako služijo kot model za poenotenje nacije. Izganstvo razumemo v smislu posameznikovega notranjega izgnanstva in iskanja lastne identitete. Natančneje rečeno, gre za samoizgnanstvo, ki je hkrati samospoznavanje, kakor je utelešeno v osrednji figuri Jerka, ki je razpet med mečem, kuto in »petjem«. Jerko bi utegnil biti alter ego političnega preganjanca Bevka, ki je roman pisal v razmerah nadzorovanega bivanja in ga pomenljivo sklenil s simboliko sokola kot glasnika duhovnega sveta (in s tem umetnosti)