Testen, Petra

Slovene

ULPress Journals

RECENZIJE135Mitološko mišljenje je zagotovo globoko vtkano v sleherni družbeni milje in prav Zahod je ustvaril enega najbolj trdovratnih mitov o Vzho-du – eksotično Rusijo. Koncepcijo »pristno ruskega« je na Zahod sicer res izvozil sam Ruski balet, vendar si velja zadevo pobliže pogledati in odkriti, kako je tudi ta kulturni gla-snik deloval v službi procesov, ki so potekali v matični domovini. Mit-ske predstave in podobe vedno od-ražajo potrebo po iskanju odgovo-rov na temeljna človeška vprašanja, ki jih logični diskurz v določenem trenutku ni zmožen obvladovati. Pogosto, tako kot v primeru Rusije zadnjih dveh stoletij, služi mitolo-ško za konstrukcijo sveta, ki v is-kanju lastne identitete – predvsem skozi izjemen naboj, ki ga umetni-ška energija ponuja v tej prostrani deželi – pojasnjuje idejo o narodu in tako ustvarja rusko narodno za-vest. Da bi si dinamiko tega barvi-tega sveta ruske kulturne zgodovine ogledali natančneje, se bomo od-zvali povabilu na ples zgodovinarja Orlanda Figesa in prelistali njegovo delo z naslovom Natašin ples.Kje iskati pravo Rusijo in kaj pomeni biti Rus? Figesova knjiga o ruski kulturni zgodovini se poda v vrtoglavo privlačen ples koketira-nja z Evropo na eni strani in Azijo na drugi, s kultom Sankt Peterburga in Moskve, z mogočnim ruskim car-stvom in preprosto blatno vasjo ne-znansko velikega podeželja. Je to pot iskanja »ruske duše«? Ruski prego-vor pravi: »Sankt Peterburg je naša glava, Moskva pa je naše srce.« In Rusija 18. stoletja se je delila na dva svetova – del družbe je zaznamovala evropska kultura višjih slojev in je pravzaprav vzniknil kot legenda iz močvare ob izlivu reke Neve v Balt-sko morje (Peter Veliki naj bi na tem mestu razjahal konja in navkljub ne-usmiljeni naravi z besedami »Tu bo mesto!« zasnoval čarobno rusko pra-vljico z imenom Sankt Peterburg), Petra TestenORLANDO FIGES:NATAŠIN PLES: KULTURNA ZGODOVINA RUSIJELjubljana: Modrijan, Studia humanitatis, 2007, 602 strani.Prevedel: Matej Venier.ars A.indb   135 7.7.2008   16:30:03136ARS & HUMANITASpreostali živelj pa je pripadal kulturi ruskega tlačanstva. Ta dva »nači-na biti« sta se prvič srečala v vojni leta 1812 (kot odgovor na Napoleo-nov vdor v Rusijo), ko sta se bok ob boku borila kmet in plemič, slednji pa je spoznal, da je edino pristno domoljubje tlačanov tisto, kar bo rešilo očetnjavo. Ti svobodomisel-ni plemiči so se uprli za »narod« in »ljudsko stvar« 14. decembra 1825 v uporu, pozneje poznanem pod ime-nom »vstaja dekabristov«. Prelom je porodil »otroke leta 1812«, ki so si prizadevali očistiti Rusijo vsega tuje-ga – predvsem pravil in togega reda, ki so ga v preteklosti uvozili v vnemi, da bi se približali omikanemu Zaho-du, v resnici pa je vse skupaj druž-bo le utesnjevalo, da ni izoblikovala svoje narodne zavesti, utemeljene na lastnih načelih. V hrepenenju po »pristno ruskem« se je porodilo kmečko vprašanje. Zanj je bilo po-trebno živeti v preprostosti in dihati s podeželjem (mnogi plemiči so de-jansko zavezali cule in se odselili na deželo med revne kmete). Da bi se plemstvo lahko približalo ljudem do take mere, da bi jih izobrazilo, se je angažirala ustvarjalnost – vsaka od vej umetnosti je poskušala ujeti »na-rodni slog«, da bi ga, podobno kot so v preteklosti ljudstvu nedvoumno »spregovorile« ikone, prav razume-li. Kmalu pa je isti kulturni prostor, ki je sproduciral mit o dobrem, pri-stnem ruskem kmetu, slednjega od-čaral. Kmečko vprašanje je bilo res-da v središču pozornosti, vendar je bila vsaka njegova razrešitev mit. Kolesje se je odtlej večkrat zavr-telo, tovrstni napori oblikovanja idej pa so odigrali svojo vlogo pri usmer-janju ruske politike in izdelavi sa-mopodobe ruskega človeka; skoznje se je začela zrcaliti osebna in naro-dova identiteta, ki se je nenazadnje manifestirala pri preprostih, vsak-danjih opravilih kot je izbira hrane in obleke. Zanimivo je, da ideje – pa čeprav organsko povezane z naro-dno zavestjo, ki so jo vseskozi ovijali v mit – pojasnjujejo moč, s katero se je oblikovala ruska dejanskost. Prav velike osebnosti ruske kulturne tra-dicije (tu najdemo bleščeča imena književnikov, slikarjev, glasbeni-kov, gledališčnikov in fi lmarjev kot Karamzim, Puškin, Glinka, Gogolj, Tolstoj, Turgenjev, Dostojevski, Če-hov, Repin, Čajkovski, Rimski-Kor-sakov, Djagilev, Stravinski, Proko-fj ev, Šostakovič, Chagall, Kandinski, Mandelštam, Ahmatova, Nabokov, Pasternak, Mejerhold, Ejzenštejn, Tarkovski in mnoge druge) so imele privilegij, da se je po njihovih žilah pretakala dediščina, ki je združevala tako »rusko« kot evropsko lice. ars A.indb   136 7.7.2008   16:30:03RECENZIJE137Kako je bila ruska avtentičnost raznobarvna, nam pripoveduje pa-leta primerov, ki jih je v svoji knjigi predstavil Figes. Med njimi je zago-tovo posebej pomenljiv naslednji: leta 1891 je bila izdelana prva matr-joška, nezamenljiva in vsem pozna-na ruska lutka, ki ima v notranjšči-ni vedno manjše, ravno tako votle dvojnike. Ti so vsak s svojo fi gu-raliko predstavljali drugačen vidik kmečkega življenja. Pozneje izje-mno priljubljena stara igračka pa ni bila nič drugega kot ruski posnetek japonske votle lutke; bila je torej da-leč od tega, da bi izhajala iz avtentič-no ruskega ljudskega kulturnega iz-ročila (str. 269). Nič manj dražestna ni v iskanju pristnosti zbirka ruskih osebnosti in radovedno plezanje po njihovih genealoških drevesih. Na-poleon je nekoč rekel: »Popraskaj Rusa in našel boš Tatara.« (str. 358). Odlični pričevalec ruskega sveta Aleksander Hercen je na primer dejal, da je Nikolaj I. »Džingiskan z brzojavom«, o Stalinu pa so v duhu iste tradicije govorili, da je »Džin-giskan s telefonom« (str. 364). Med zahodnjaki dobro poznana fi gura Aleksandra Sergejeviča Puškina ob razkritju, da je ta literarni klasik po materini strani izhajal iz Afrike (bil je pravnuk Abrahama Haniba-la – Etiopca, ki ga je ruski velepo-slanik v Istanbulu kupil in podaril Petru Velikemu), doživi še eno me-tamorfozo, ki pritiče skrivnostne-mu izvoru ljudi z vzhoda (str. 363). Podobno se radovedni bralec lahko seznani, kako so se na obrazu Vla-dimirja Iljiča Uljanova kratko Leni-na izrisovale jasne mongolske pote-ze (str. 370). Takšnih primerov je v Figesovi knjigi obilo.Ko govorimo o Rusiji in »njeni duši«, se moramo zavedati še enega zelo pomembnega dejstva, in sicer da je biti »Rus« v prvi vrsti pomenilo tudi biti »pravoslaven« (str. 300). V 18. in 19. stoletju je bilo celotno ru-sko življenje prežeto z verskimi obre-di, prav pravoslavni obredi pa so bili jedro ruske vere in narodne zavesti. Pri tem so odločilno vlogo odigrali poganski običaji, ki so vplivali na obredje in okrasje (zanimivost v zve-zi z rdečo barvo, ki je imela posebno magično moč in je krasila pasove ter ogrinjala pri verskih obredih, je tudi ta, da je beseda rdeč (krasnyj) v ruščini povezana z besedo lep (kra-sivyj), od tu pa do poimenovanja Rdečega trga v Moskvi je le korak) (str. 318). »Ruska duša« pa ni pred-stavljala le poenotenje enega naroda, temveč je kot zgled skušala še enkrat v zgodovini postaviti Vzhod za uči-telja Zahoda. Nikolaj Vasiljevič Go-golj je bil na primer prepričan, da je prav ta duša rešiteljica Zahoda in ji ars A.indb   137 7.7.2008   16:30:03138ARS & HUMANITASje to poslanstvo podelil v romanu Mrtve duše (Andrej Tarkovski je po-zneje oživil ta mit v znamenju na-sprotovanja sovjetskemu režimu in veri v odtujeni razumski materiali-zem, ko je v svojem fi lmu Nostalgija iz leta 1983 v zadnji prizor postavil porušeno italijansko katedralo s preprosto rusko kmečko hišo v nje-ni notranjosti). Skratka, v iskanju »ruske duše« so se združile različne prakse čaščenja plemičev in kmetov, pod isto streho pa so se znašla tudi iskanja smisla kulturnikov in naro-dno zagretih domoljubnežev.Preostaneta nam še zadnji dve poglavji knjige z naslovoma Rusija skozi sovjetsko lečo in Rusija zdoma. Avtor je sodobnemu obdobju na-menil opazno drugačno perspekti-vo – zarisal ga je bolj kot niz strahot in bil pri tem manj analitičen. Zato naj na tem mestu tudi nam spre-govori kar pesnik Osip Emiljevič Mandelštam, ki je v tridesetih letih izrekel naslednje: »Poezijo spoštuje-jo samo pri nas – zaradi nje ubijajo.« (str. 470). Njegova namenoma zelo razumljiva in vsakomur pomensko dostopna pesem, ki jo je napisal no-vembra 1933 in na skrivaj prebral prijateljem (dogodku je sledila are-tacija), priča o življenju pod Stalino-vo jekleno roko (str. 471):Zdaj živimo, ne čutimo tal pod nogami, in besed ne razločimo na nekaj korakov, kjer pa najdemo čas za pogovor, se omenja gorjanec iz Kremlja.Ima prste debele in mastne kot črve, njegove besede so zveste kot krogle.Smejijo se ščurkasti brki,bleščijo golenice škornjev. Okrog njega je sodrga tankovratnih vo-diteljev – rad se igra z uslugami polljudi.Ta mijavka, ta žvižga, ta joče – a le on godrnja in vse zmerja.Ukaz za ukazom kuje kot podkve – zdaj v dimlje, pa v čelo, obrvi in oči.Sama kazen ga je – in nebesa,pa širok prsni koš Osetinca.Podobno zapuščino o skoraj ne-izrekljivo grozljivih razmerah prina-ša pesniški cikel Rekviem, s katerim je Ana Ahmatova postala glasni-ca svojega ljudstva (pesnica je čas neme groze – in praktično vse življe-nje – preživela v Sankt Peterburgu v Hiši na Fontanki). Prav srhljivo je brati njene besede, ko je drugo sve-tovno vojno označila za olajšanje v primerjavi s stanjem, ki je vladalo v letih ustrahovanja. Vsem grozodej-stvom pa tudi po vojni ni bilo videti konca. Poleg režima, ki ni prizana-šal nikomur, lahko v knjigi sledimo rekam emigrantov. Kot večni tujci na Zahodu so najpogosteje zelo osa-mljeni in nerazumljeni hrepeneli po »svoji Rusiji«. Toda – kakšna je bila spet ta Rusija? ars A.indb   138 7.7.2008   16:30:04RECENZIJE139Knjiga Orlanda Figesa je spre-hod skozi ogledala predstav, navad, idej – skozi srž kulturne zgodovine Rusije. Pa naj Rusija živi v prizo-ru iz Tolstojevega romana Vojna in mir, kjer se plemkinja Nataša prvič v življenju zavrti v »pristno ruskih« ritmih, čeprav jih ni nikoli poprej slišalo njeno uho, ali pa v bogatem izboru palete kulturnih dosežkov dveh stoletij ruske zgodovine – vse do časa, ko smo se tudi mi približali idejnemu svetu povojnega sovjet-skega režima. Avtor je zagotovo ho-tel poudariti stališče, da čiste, nacio-nalne kulture ni, saj lahko obstajajo le njene mitske podobe. Hkrati pa se v bogati teksturi besedila ni polotil rušenja teh mitov, temveč jim je še enkrat naklonil moč, da so zažareli v svojih barvah in tako sami poja-snili silovitost, s katero so vpeli svoj angažma in (pre)oblikovali rusko narodno zavest. Slediti tem potem z Orlandom Figesom predstavlja pra-vi užitek.Slovenski prevod Natašinega ple-sa je svetlobo ugledal jeseni 2007 – štiri leta po izidu izvirnika, knjigo pa sta z roko v roki izdali založbi Modrijan in Studia humanitatis. Naj na tem mestu dodam še majceno opozorilo: v slovenski izdaji Nataši-nega plesa je znamenita Malevičeva slika Rdeča konjenica obrnjena v na-pačno smer – levo je desno in desno je levo. Delo sicer odlikuje odličen prevod Mateja Venierja, ki se je so-očil z izredno privlačnim in bralcu prijaznim slogom Orlanda Figesa, nekaj pesmi pa je v slovenščini prvič dobilo svojo podobo pod peresom Milana Jesiha in Toneta Pavčka. V spremni besedi Igorja Grdine lahko izvemo več o avtorju knjige, hkrati pa razmislimo o nekaterih ključnih vprašanjih v zvezi s (kulturno) zgo-dovino, njenim razvojem, njenih zablodah in nenehnim (nujnim) is-kanjem lastne poti na svoji razisko-valni poti. ars A.indb   139 7.7.2008   16:30:05

Orlando Figes: Natašin ples: kulturna zgodovina Rusije

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ULPress Journals

Directory of Open Access Journals

Directory of Open Access Journals