There are no settled concepts in the field of learning in later life. The paper begins by suggesting that generalised statements about older people’s learning are suspect and that the way in which we talk about it shifts over time. In particular, there is a range of claims about methods of learning and teaching appropriate to older people but most have little support from empirical research. The paper then focuses on the evaluation of a small innovation project, funded by national government, at Lancaster University, 2009-10. The project sought to involve members of a local University of the Third age group in learning activity on the nearby university campus, partly using undergraduate teaching provision. It aimed to test ideological reservations within the U3A group about association with a public institution of higher education and about mixing the ‘purity’ of self-help learning for older adults, in the British U3A tradition, with more formal methods of learning. The outcomes of the project evaluation suggested that most older learners participating valued their opportunity to use university learning resources and that the British U3A ideology did not inhibit them from doing so. It also suggests that the University benefited from the presence of the older learners and that the surrounding community potentially might have done. A brief discussion of implications for intergenerational learning, community cohesion and marginalised older people follows. The paper concludes that British universities should and, perhaps, could relate more dynamically and emphatically with the provision of opportunities for learning in later life.Na področju učenja v poznejših letih ni ustaljenih pojmov. Članek sprva opozori, da posplošitvam o učenju starejših ne kaže zaupati in da se načini obravnave spreminjajo skozi čas. Srečujemo se z vrsto trditev o tem, kateri načini učenja in poučevanja naj bi bili primerni za starejše, vendar je za večino v empiričnih raziskavah najti le malo podpore. Članek se potem usmeri na oceno manjšega inovativnega projekta, ki je potekal na Univerzi Lancaster v letih 2009/10 in ga je financirala britanska vlada. V projektu so skušali člane skupine lokalne univerze za tretje življenjsko obdobje pritegniti k učnim dejavnostim v bližnjem univerzitetnem centru, pri čemer so uporabili študijsko ponudbo na preddiplomski stopnji. Namen projekta je bil preveriti pomisleke, ki naj bi jih imeli člani univerze za tretje življenjsko obdobje glede povezave z javno visokošolsko ustanovo in s tem izgube »čistosti« načela samopomoči pri učenju starejših, značilnega za britanske univerze za tretje življenjsko obdobje, na račun bolj formalnih oblik učenja. Rezultati raziskave so pokazali, da je večina starejših, ki so bili vključeni v projekt, cenila možnost uporabe univerzitetnih učnih virov in da jih ideologija britanskih univerz za tretje življenjsko obdobje pri tem ni ovirala. Nadalje se kaže, da je s prisotnostjo starejših pridobila tudi univerza, morda pa tudi okoliška skupnost. Sledi krajša razprava o pomenu teh ugotovitev za medgeneracijsko učenje, za kohezivnost skupnosti in za marginalizirane starejše. Članek se zaključi z mislijo, da bi se britanske univerze morale oz. mogle bolj dinamično in izrazito zavzeti za odpiranje učnih možnosti za starejše
