Ko sem bil še študent pedagogike, v tistem času edine, bolj ali manj monopolne znanosti, ki se je ukvarjala z vprašanji izobraževanja, je v nekem na pol resnem pogovoru tedanji vodilni pedagog dr. V. Schmidt označil andragogiko kot »trojanskega konja pedagogike«. To je bilo v času, ko se je andragogika borila za svoje mesto v okviru študija pedagogike

Muršak, Janko

Andragoška spoznanja

Slovene

ULPress Journals

3 Andragogika kot »trojanski konj« pedagogike? Ko sem bil še študent pedagogike, v tistem ča­su edine, bolj ali manj monopolne znanosti, ki se je ukvarjala z vprašanji izobraževanja, je v nekem na pol resnem pogovoru tedanji vodilni pedagog dr. V. Schmidt označil andragogiko kot »trojanskega konja pedagogike«. To je bi-lo v času, ko se je andragogika borila za svoje mesto v okviru študija pedagogike. Na tako nekoliko enigmatično opredelitev vloge andragogike, katere uvajanju je bil dr. Schmidt sicer naklonjen, takrat nisem znal najti pravega odgovora. To sem opravičeval s svojo mladostjo in neizkušenostjo, zato sem iskanje odgovora preložil na kasnejši čas. In res se mi po skoraj tridesetih letih zdi misel dr. Schmidta nekoliko razumljivejša, pred-vsem pa vredna razmisleka. Zakaj? Pedagogikaje kot bolj ali manj univerzalna veda tematizirala celoto vzgoje in izobraže-vanja, kar z drugimi besedami pomeni, da je z določitvijo svojega predmeta obravnave ta predmet tudi definirala in mu dajala legiti-miteto. Ker pa velja, da znanost vedno upo števa prakso, čeprav jo po drugi strani kon-stituira, tudi razvoj izobraževanja ni bil izje-ma. Razvoj izobraževanja odraslih se je nam-reč tudi pri nas bliskovito širil in z delom I. Bertonclja ter njegovih sodobnikov dobival tudi svojo teoretsko osnovo. Dejstvo je, da je s svojimi zahtevami po permanentnosti ra-zvoj izobraževanja odraslih dregnil v zavero-vanost pedagoške stroke v preučevanje vzgo-je otrok in mladine ter zakonitosti izobraže-vanja, vezanega na šolo. Tukaj pa se lahko začne zgodba o »trojanskem konju«. Postavilo se je namreč vprašanje, ali je mo go-UVODNIK dr. Janko Muršak če ustrezno obravnavati izobraževanje odra-slih v okviru enotne vede o izobraževanju, ki je povezano s še veliko pomembnej šim vpra-šanjem, to je, ali je mogoče razvijati sistem izobraževanja ter vzgoje mladih in odraslih kot enoten sistem. Razvoj poznamo: andrago-gika se je v nekdanji Jugoslaviji, kasneje pa z enako intenzivnostjo v Sloveniji, razvijala kot razmeroma samostojna veda, ki s poudarja-njem specifičnosti izobraževanja odraslih ute-meljuje tudi svojo znanstveno avtonomnost. Razprave o upravičenosti ali neupravičenosti te samostojnosti, relativne samostojnosti an-dragoške znanosti nasproti pedagoški znano-sti ali potrebi po njeni integraciji v pedagog i-ko, v okviru katere bi pomenila novo discipli-no ali morda celotno prestrukturiranje ved, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, pri čemer bi se pedagog ika ter andragogika po-javljali kot poddisciplini nove krovne vede, so zadeva (ne)akademskih diskusij, ki v času si-ceršnje integracije znanosti in brisanja meja med znanstvenimi disciplinami na prvi pogled ne morejo biti produktivne. Tudi praksa izobraževanja je ubirala svojo pot: šolski sistem je bolj ali manj uspešno kljuboval različnim reformnim posegom, ki so se v svojih utemeljitvah opirali tudi na an-dragoška spoznanja. Tako kot so reformni procesi doživljali neuspeh, so tudi utemeljitve o potrebnosti razvoja izobraževanja odraslih, ki so bile z njimi povezane, doživljale svoj ne-uspeh. »Izobraževanje iz dela, izobraževanje ob delu, izobraževanje na delu« so pojmi, ki smo jih poslušali in sprejeli kot temelj za razvoj sistema, a danes nekako niso več v skladu s časom. Spet govorimo o »izrednem 4 izobraževanju, izrednem študiju«, uporablja-mo pa nove pojme, kot sta »učeča se družba, učeča se organizacija«, namesto pojma »per-manentno izobraževanje« uporabljamo po-mensko in konceptualno ustreznejši pojem »vseživljenjsko učenje«, pri tem pa ves čas na podlagi andragoških spoznanj intenzivno razvijamo sistem izobraževanja odraslih in kljub temu ostajamo med najslabše funkcio-nalnopismenimi evropskimi narodi, z množi-co (brezposelne) nekvalificirane delovne sile, ki jo je šolski sistem izvrgel. Iskati krivca, ko je treba reševati, je nesmi-selno početje. Vprašati pa se moramo, kaj je mogoče storiti in kje so razlogi za stanje, s katerim niso zadovoljni niti »andragogi« niti »pedagogi«, še manj pa tisti, ki so sami pri-zadeti. Čeprav sem skušal relativizirati različne sin-tagme, se bom vendarle »obesil« na eno, ki še zdaleč, če z njo mislimo resno, ne more bi-ti brez posledic za delitve, cepitve in integra-cije znanstvenega in raziskovalnega poten-ciala. Če vseživljenjsko učenje in v zvezi s tem vseživljenjsko izobraževanje jemljemo re-sno, ne pa kot popularno sintagma, postane namreč hitro jasno, da je kakršnokoli ločeva­nje ali ustvarjanje meja in notranjih rezov v sistemu izobraževanja dokaz, da vseživljenj-skosti izobraževanja dejansko nismo vzeli za-res. Ali drugače, če verjamemo, daje mogo-če učenje in izobraževanje v določenem živ-ljenjskem obdobju preučevati ločeno od prav tega dela v drugem življenjskem obdobju, se hitro znajdemo na tankem ledu. Če trdimo, da je učenje odraslih večinoma neformalno, učenje mladih pa formalno in vezano na šolo, ter da je zato potrebna ločitev znanstve-nih področij, spregledamo dejstvo, da poteka neformalno učenje pri otroku dejansko od rojstva in daje učenje, vezano na šolo, le manjši del vsega, kar se otrok do obdobja odraslosti nauči. Ali nasprotno, učenje odra-slih, ki je vezano na pridobitev formalne izo-brazbe, nmogo bolj upošteva modele učenja v šoli kot modele neformalnega učenja mladih. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti še dru-gih posledic razvoja andragogike kot »tro-janskega konja pedagogike«. To, da se odra-sli učijo na podlagi drugačnih metod kot mladi, velja le toliko časa, dokler ne skuša-mo pri mladih uvajati takih oblik in načinov učenja, ki so jih razvili za odrasle, pri nas v okviru andragogike. Tipične metode izobra-ževanja odraslih, kot so igranje vlog, projekt-no delo, študij primerov, izkustveno učenje, so si že zdavnaj priborile mesto v institucijah za izobraževanje mladine. Izobraževanje na daljavo, uporaba interneta in drugih oblik informacijske tehnologije, v katerih vidimo prihodnost izobraževanja odraslih, pa nam vse bolj pomenita tudi prihodnost izobraže-vanja mladih. Učinek torej, kije samo učno prakso že dodobra pretresel. Kakšna bo reakcija pedagogov in/ali andra-gogov na to? Obstajata dve možnosti. Po pr-vi bo neformalno učenje/izobraževanje in njegove aplikacije pedagogika ignorirala, s čimer bo prepustila pobudo andragogiki, ki bo s tem »zasedla« prostor tudi v izobraževa-nju mladih in pedagog iko potisnila na ome-jeni prostor šole- tako bo seveda podlegla zvijačnosti »trojanskega konja«. Druga mož-nost je, da pedagog ika pusti »konju« vstopiti, kar pomeni, da se poruši zid in izbriše meja med pedagogi(ko) in andragogi(ko ), med mladimi in odraslimi, ki se v konceptu vseživ-ljenjskega učenja skupaj pojavljajo v formal-nem in neformalnem izobraževanju in pri če­mer se oboji učijo po formalnih ter neformal-nih poteh. Šele povezava obeh konceptov lah-ko prinese ustrezno sintezo, z njo pa tudi možnost za resen premislek o konceptu vseživljenjskega učenja/izobraževanja, ki smo ga tako hitro in z lahkoto osvojili vsi, ki na tem področju delujemo. Alije sinteza možna? Pogled na sodobno do-gajanje na področju poklicnega izobraževac nja, s katerim se ukvarjam, ne daje lahkega in enoznačnega odgovora, čeprav bi pričako­vali, da bo prav tu sinteza naj lažja. Zakaj? Poklicno in strokovno izobraževanje je tisti segment izobraževanja, v katerem so cilji vsaj na videz najkonkretnejši: priprava posamezni-ka na poklicno delo in razvoj ali ohranjanje poklicne kompetence. Načelno nikoli ni bilo dileme, ali gre za en sistem ali dva. V zadnji reformi poklicnega izobraževanja je bilo izrecno poudarjeno, daje sistem enoten in da je ločevanje na »mlade« in »odrasle« nespre-jemljivo iz več razlogov. Najpomembnejši je gotovo ta, da je poklicna kompetenca in z njo povezan razvoj poklicne identitete permanen-ten proces, ki ga niti šola kot ločeno mesto izobraževanja niti delovna organizacija kot mesto dela ne moreta zagotoviti sama. To z drugimi besedami pomeni, da je učenje v ne-posrednem delovnem procesu nujen pogoj za pridobitev kakršnekoli poklicne kvalifikacije, tako kot je po drugi strani nujno organizirano izobraževanje za ustrezen razvoj kvalifikacije. Delovno mesto mora biti hkrati mesto učenja, mesto učenja pa mora biti hkrati tudi delovno mesto, ne glede na to, ali gre za mlade ali odrasle. Izpolnitev tega pogoja pa je možna le, če pride do integracije obeh sistemov. Ta povezava med svetom dela in svetom izo-braževanja v fazi poklicnega izobraževanja mladih je zato nekakšen preizkusni kamen, ki naj bi povezal oba sistema, s tem pa tudi si-stem izobraževanja mladih in sistem izobraže-vanja odraslih. To seveda ne pomeni, da se iz-gubijo razlike, nasprotno, te bi bilo treba šele ustvariti. To pomeni, da se tridesetletnik, ki že-li postati avtomehanik, ne bo učil družboslov-ja (beri: zgodovine, zemljepisa in deloma so-ciologije) iz enakega učbenika kot šestnajstle-tnik, da pa bo mizar lahko postal tudi tisti še-stnajstletnik, ki ima težave s slovenščino (beri: s slovničnimi pravili ali zgodovino slovenske književnosti). Tega ne bo mogoče doseči, če se bomo postavili na štiri točke ali interesne sfere (delo, šola, andragogika, pedagogika) in tako razdeljeni iskali konsenz, temveč le, če bomo sposobni doseči integracijo. Z vidika pedagogike to pomeni, da povezuje svoje delo na področju poklicnega izobraže-vanja s svetom dela, odraslih, da integrira svoje »pedagoške« pristope z »andragoški-mi« pristopi, ki naj bi veljali v svetu dela. Ta-ke integracije sistemsko zagotavljajo določe­ne oblike (na primer uvajanje dualnega siste-ma, poudarek na izobraževanju v procesu de-la v okviru višjih strokovnih šol, priprava na mojstrske in njim enakovredne delovodske ter poslovodske izpite). Ali je šola (se pravi pedagogika) pre stala preizkušnjo? Da in ne. Slišimo mnenja o manjvrednosti »nešolskega« izobraževanja mladih, o načrtnem usmerjanju otrok v šol-ske namesto dualne programe, ki si ga privo-ščijo nekatere šole, o zaverovanosti šol v to, da le tisto znanje, ki ga same diseminirajo, pomeni kakovostno znanje, in o njihovem prepričanju, da tisto znanje, ki ga mladi ali odrasli učenci pridobijo v delovnem procesu, nikoli ne more doseči tiste kakovosti in vred-nosti, ki ju ima v šoli pridobljeno znanje. Tu-di postopek za pridobivanje nacionalnih po-klicnih kvalifikacij ne zmanjšuje precejšnje nefleksibilnosti sistema ... Ne da bi se spraševali o vzrokih in posledicah, dejstvo je, da je poklicno izobraževanje prvo, ki je na preizkušnji: ali bo sprejelo izziv in razvilo enoten sistem poklicnega ter strokov-nega izobraževanja z enotnimi teoretskimi osnovami in ustvarilo ustrezno znanstveno ter raziskovalno sintezo ali pa bo čakalo na »po-hod« enigmatičnega »trojanskega konja«? Izziv, ki ne zadeva le poklicne pedagogike in andragogike, temveč pedagogiko in andra-gogiko v celoti. In prav zato je vprašanje o »trojanskem ko-nju« vredno premisleka vseh, ki se ukvarjamo z vseživljenj-skim učenjem. 5 

Andragogika kot "trojanski konj" pedagogike?

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ULPress Journals

Directory of Open Access Journals