Applied to global cultural practices, hegemony refers to the impact of a dominant national culture upon a subordinate one. The shifting patterns of cultural dominance in art between France and the United States between 1930 and 1960 will serve as a focus from which to make a more theoretical point concerning cultural hegemony. Among the central concerns will be the reasons for replacement of the French based School of Paris, which dominated the art in New York and Paris in 1930 by American Abstract Expressionism in 1960 as the dominant art practice. Are such shifts in the paradigms of art practices essentially driven by external factors: technology, political and economic or other non-artistic considerations? Contrary to this view I will argue that the primary factor in evolving patterns of dominance in art is the changes generated by invention of new paradigms, as it is in science and other important aspects of culture. I argue that hegemony's role in initiating changes in art practices is thus less important than the continuous new flow of inventions in art. Alternative views of Serge Guilbaut, who analyzed shifts in French-American culture in the context of cold-war politics after World War II, and Jean-Pierre Saigas, who argues that it is the »art scene« rather than nations that determines which art is dominant provide a context for the discussion.Cejo uporabljamo pri obravnavi globalnih kulturnih praks, se hegemonija nanaša na vpliv dominantne nacionalne kulture na podrejeno kulturo. Menjajoči se vzorci kulturne dominacije v umetnosti med Francijo in Združenimi državami med leti 1930 in 1960 bodo služili kot fokus s katerega bomo izpeljali bolj teoretsko poanto glede kulturne hegemonije. Med osrednjimi temami bodo razlogi za nadomestitev francosko utemeljene Pariške šole, kije prevladovala v umetnosti v New Yorku in Parizu v tridesetih letih, z ameriškim ekspresionizmom kot vodilno umetnostno prakso šestdesetih let. Ali takšne spremembe v paradigmah umetnostnih praks v bistvu povzročajo zunanji dejavniki: tehnologija ali politične in gospodarski ali drugi neumetnostni razlogi? V nasprotju s tem pogledom bom trdil, da so prvenstveni dejavniki v razvijajočih se vzorcih dominacije v umetnosti spremembe, kijih povzroča izumljanje novih paradigem, kot je to v znanosti in drugih pomembnih vidikih kulture. Trdim, daje tako vloga hegemonije pri vzpodbujanju sprememb v umetnostnih praksah manj pomembna kot pa nenehen nov tok izumov v umetnosti. Alternativni pogledi Serga Guilbauta, kije razčlenjeval premestitve v francosko-ameriški kulturi v kontekstu politike hladne vojne po Drugi svetovni vojni in Jean-Pierra Salgasa, ki trdi, daje »umetniška scena«, ne pa narodi tista, ki določa katera umetnost postane dominantna, nudijo okvir za razpravo
