Ženko, Ernest

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

PRIKAZI IN OCENEA l e š  D eb e lja k  NA RUŠEVINAH M ODERNOSTI: institucija  u m etn o sti in n jen e  zgodovinske oblikeZnanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1999, xxi + 224 str.Aleš Debeljak je  posegel v razpravo o razm erju m ed m odernostjo in postmo- dernostjo že pred  desetletjem  z delom Postmoderna sfinga: kontinuiteta moderno­sti in postmodemosti. Razprava je  kmalu dobila status učbenika oz. tako rekoč »klasičnega dom ačega branja« o post- m odernosti in njenem  odnosu do mo­dernosti. Nova knjiga, ki se loteva so­rodne tem atike pod naslovom Na ruše­vinah modernosti, se še vedno opira na Postmoderno sfingo, predvsem pa temelji na njegovem delu, k ije  leta 1998 izšlo v angleškem jeziku pod naslovom Re­luctant Modernity: The Institution of Art and its Historical Forms (Rowman & Litt­lefield, 1998).Avtor v uvodu poudaija, d a je  nje­gov nam en »podati teoretsko razlago odnosa m ed kapitalističnim načinom  proizvodnje in institucijo um etnosti v m oderni dobi, vključno s časom po dru­gi svetovni vojni, ko m ultinacionalne korporacije vse bolj opredeljujejo na­čin proizvajanja. P odana spoznanja omogočajo nadaljnjo raziskavo družbe­nega statusa in vloge um etnosti v okvi­rih  postm odem osti« (str. xv). Postmo- dernosti pri tem ne razume kot povsem nove epohe, temveč kot »družbeno zgo­dovinsko obdobje radikalnih posledicmodernosti« (ibid.). Tudi za to obdob­je  pa velja, da družbeni status, legitimi­ranje in recepcijo um etnosti oblikuje ena izmed bistvenih značilnosti m oder­ne dobe, namreč avtonomija um etno­sti kot ločena vrednostna sfera. Na ru­ševinah modernosti se ukvaija prav s sled­njo ter prinaša sociološko in zgodovin­sko refleksijo, podprto z dokazi, ki ute­meljujejo obstojnost avtonomije um et­nosti. Metodološki okvir študije je  ute­m eljen  na teoriji m oderne ku ltu re  Maxa Webra in, iz kritične teorije izha­jajočih, analizah avtonomne umetnosti kot meščanske institucije; ta okvir ob­časno dopolnjujejo dela Arnolda Hau- serja in Raymonda Williamsa.V prvem poglavju avtor predstavi oris logike modernosti, ki predstavlja večplasten  proces d ru žb en ih  sp re ­memb, ki »obsegajo progresivno, če­prav postopno izboljšanje življenjskih pogojev v smislu tehnološkega napred­ka, pa tudi -  kar ni nič manj pom em ­bno -  v načinih, kako m odernost misli samo sebe« (str. 1). V tem obdobju so racionalni pojmi zamenjali spontano razumevanje neposredno doživetega sveta, s tem pa zagotavljali, da so bile razlike izenačene ter prevedene na ab­straktne kategorije, ki so omogočale ra­1 9 3čunanje v skladu s principi kapitalistič­ne proizvodnje. Proces racionalizacije je  bil povezan z dinamiko, kije obsega­la rast družbene avtonomije, vse večjo specializacijo in razvoj vrednostnih sfer: umetnosti, znanosti in morale. Delitev na vrednostne sfere temelji na Kantovi kritični filozofiji, k ije  predstavljala os­novo za Webrovo pojmovanje zahodne m odernosti. Značilnosti posam eznih vrednostnih sfer so notranje veljavni za­koni, notranja razvojna logika in stro­kovnjaki, ki razpolagajo z boljšim poz­navanjem teh zakonov in logike, ter se na ta način ločijo od drugih posamez­nikov. Diferenciacija vrednostnih sfer je  bila zgodovinski predpogoj za vzpo­stavitev umetnosti kot institucije v meš­čanski družbi, njen neodvisen status in družbena avtonomija paje  postala ure­sničljiva šele, koje bila umetniška proi­zvodnja organizirana v skladu z načeli tržne ekonomije: »Moderna um etnost je  bila od svojih začetkov v sedemnaj­stem stoletju, skozi napetosti družbene­ga posredništva, povezana z vzponom tržne ekonomije in s tem z blagovno- menjalno obliko« (str. 27-28). Institu­cija avtonomne umetnosti je  tako ne­ločljivo povezana z blagovno-menjalno obliko, kar pomeni, d a je  »za sociološ­ko pojmovanje m oderne avtonom ne um etnosti nujni pogoj kritična analiza meja meščanske javne sfere kot poseb­nega področja ločenega od državnih in­stitucij« (ibid.).Takšne analize se avtor loteva v drugem poglavju, kjer izpostavi proti­slovja meščanske javne sfere. Pokaže, kako se je  le-ta najprej pojavila kot os- vobojevalni odgovor na absolutistično oblast m onarha in aristokracije v poz­nem sedemnajstem stoletju, v času, ko je  bila javna sfera izključena. Meščans­tvo v vzponuje razvijalo politično in mo­P rikaziralno zavest prav skozi »javno racional- no-kritično diskusijo«, ki se je odvijala znotraj novo nastalih m eščanskih insti­tucij, ki so pospeševale tudi dovzetnost za avtonom na um etniška dela. »Estetiš- ki diskurz ...je  utrl p o t politični kritiki absolutistične države; bil p a je  tudi na­red, da se ... ubrani p red  vzpenjajočim proletariatom « (str. 65). U m etnost je  poskušala ubežati prisilam trga, zako­nitostim lastnine in tem u, da bi postala zgolj blago (najbolj očitno v obdobju rom antike), skratka vsem dejavnikom, ki so ogrožali njeno avtonomijo, čeprav je  to avtonomijo omogočila ravno »osa­mosvojitev od tradicionalnih oblik nje­ne legitimizacije (od O lim pa, cerkve, dvora, samostana, itd .) . Ta b eg je  vodil v delitev um etnostne proizvodnje na av­tonom no visoko um etnost na eni stra­ni in na trivialno m nožično kulturo na drugi« (str. 66). Da pa razprava ne bi zapadla goli spekulaciji, brez zasidrano­sti v konkreten družbeno-zgodovinski okvir, se avtor najprej posveti statusu um etnosti v tradicionalni (predm oder- ni) družbi; šele ta po njegovem m ne­nju om ogoča nadaljnjo razpravo o spe­cifičnih vidikih kapitalistične preobraz­be m oderne um etnosti.Tretje poglavje tako osvetljuje tra­dicionalni status um etnosti, pri čem er avtor za izhodišče vzame dom nevo, da heteronom ni status um etnosti v tradi­cionalni družbeni formaciji služi kot ozadje, na katerem  se bo lahko jasneje pokazal avtonom ni status um etnosti v m oderni družbeni formaciji. Pregled določenih zgodovinskih obdobij (od antične Grčije, preko srednjega veka do m odernosti) je  pokazal, da so k obliko­vanju m oderne meščanske avtonomije um etnosti prispevali predvsem trije te­meljni procesi: kapitalistični način proi­zvodnje in delitve dela; industrijska re­IN OCENE1 9 4P rikazi in  o c en evolucija in nova proizvajalna sredstva; ter razpad absolutistične politične ure­ditve, ki m u je  sledilo vzpostavljanje enakopravnosti, dem okracije in racio­nalnosti. S tem je  avtor pokazal, d a je  družbeno opredelitev forme in vsebi­ne ter družbeni status um etnosti radi­kalno sprem enil prav prem ik od tradi­cionalnih k m odernim  oblikam legiti­macije; ter da se je  m oderna um etnost osvobodila prisil tradicionalnega legi­timiranja, ki sta ga utelešala cerkev in dvor, njeno institucijo pa so zdaj dolo­čali avtonomija, javna dostopnost, po­sredniški kanali, strokovnjaki in  estetiš- ki diskurz (str. 97). M oderna avtonom­na um etnost se je  razvila v privlačno al­ternativo svetu trgovanja, čeprav jo  je  m oderni kapitalizem »ustrezno« preob­likoval: objektiviral je  družbene odno­se m ed umetniki in občinstvom, komer- cializiral je  um etniška dela in vzposta­vil raznolikost občinstva. V m odernem  kapitalizmu tako naletim o na dve vzpo­red n i pojm ovanji um etniškega dela: um etniško delo je  nekaj avtonomnega, osvobojenega neposrednega zunanjega nadzora, vendar pa tudi tržno blago (str. 98). V okviru meščanske javne sfe­re sta torej pogoj za racionalno kritič­no javno razpravo o umetnosti predstav­ljala predvsem komercializacija in prost dostop do kulturnih  dobrin.Naslednje poglavje je  posvečeno obravnavi razkroja meščanske javne sfe­re, ki se je  po avtorjevem m nenju zgo­dilo v drugi polovici dvajsetega stolet­ja. Obravnava torej, po avtoijevem m ne­nju »vse bolj kočljivo, če že ne povsem nevzdržno obliko liberalno meščanske javne sfere v razm erah korporativnega kapitalizma. ... Njegova glavna značil­nost je  kolonizacija življenjskega sveta (Lebenswelt). S tem je  mišljeno uniču­joče poseganje instrum entalnega razu­ma v estetsko in m oralno vrednostno sfero« (ibid.). Kolonizacijo življenjske­ga sveta in njeno družbeno razvejanost opisuje in vrednoti z različnih vidikov: z vidika informacijskih industrij kot ob­like prikritega gospostva; z vidika vzpo­na korporacijskih strokovnjakov in nji­hovega upravljanja z vsemi družbenimi funkcijami; birokratskega nadzora po­trošnje, ki služi kot strateški vir ohra­njanja družbenega reda; z vidika razkro­ja  osebne integritete in vzpona »admi­nistrativnega despotstva«; preobrazbe javnih državljanov v privatne potrošni­ke; in z vidika zatona meščanskega in­dividualizma. Avtor predpostavlja, da država in korporativne elite aktivno onemogočajo avtonomno javno življe­nje, s tem ko si zasebno prilaščajo sreds­tva komunikacije ter depolitizirajo jav­nost. Javni nadzor nad državnimi in kor­porativnimi odločitvami zamenjuje za­pleteno tehnično »nadzorovanje druž­be«, korporativno določanje posamez­nikovih želja pa predpostavlja omrtvi­čeno in depolitizirano prebivalstvo. »Posameznik svoje dezorientiranosti ne more več subjektivno izkušati kot tak­šne, saj blagovni fetišizem, ki ga pospe­šuje ‘prisila trošenja’, ne deluje zavest­no. Deluje namreč kot del (re) produk­cij e zavesti« (str. 99). Posledica omenje­nih procesov se po avtorjevem prepri­čanju kaže predvsem v tem, da dedišči­ne m oderne javne sfere ni več mogoče podpirati brez resnih zadržkov. Javno sfero, v kateri naj bi osebe, ki se shaja­jo , svobodno govorile, se družile in av­tonom no odločale o svojem delovanju, je  spodjedlo državno in korporativno zvajanje posameznikov na zgolj pred­mete administrativnega nadzora. »Po­sameznik v razvitem kapitalizmu torej svoje obnašanje prilagaja pasivno regre­sivnemu merilu družbenega konformiz-1 9 5P rikazi in  o c en ema« (str. 131). Tržne strategije so po­rabnike z manipuliranjem pripravile do pristajanja na lažno nujnost trošenja kot edinega načina izživetja individualno­sti, param etre, znotraj katerih bi obsta­jala možnost udejanjanja pristne izbi­re, pa dejansko vnaprej pokupi korpo­rativno usm erjanje želja, p o treb  in stremljenj posameznikov (str. 141). Po­sledice, k ijih  prinaša takšen razvoj za institucijo umetnosti, avtor analizira v sklepnem, petem  poglavju.Najprej se na kratko posveti zgo­dovinski avantgardi kot tistemu kriteri­ju, do katerega naj bi se opredelilo sle­herno umetniško gibanje, ki prihaja za njo. Zgodovinska avantgardaje na tem mestu pomembna, ker s ije  prizadeva­la preseči institucijo avtonomne um et­nosti in v im enu utopične družbene spremembe vključiti um etnost v vsak­danje življenje. Predstavlja prvi prim er umetniškega gibanja v zgodovini zahod­ne umetnosti, ki se je  skušalo na radi­kalno kritičen način spopasti s poseb­nim  družben im  statusom  m o d ern e  umetnosti. Ta poskus p a je  po avtoije- vem m nenju spodletel, ker »seje kon­čal s propadom  estetske in praktične razsežnosti, ne da bi sprožil osvobaja­joče učinke« (str. 142). Vendar p a je  kljub dejstvu, da avtonom ni status um etnosti ni bil uničen, zgodovinska avantgarda vseeno zapustila sledove re­volucionarnih stremljenj. Prevladujoče ideje o um etnosti in avtonomni status um etniških del je  podvrgla radikalni kritiki, poleg  tega p a j e  osvobodila um etnika zavezanosti določenem u slo­gu ali obvezne rabe določenih pristo­pov in postopkov. Vendar ne le to, zgo­dovinska avantgardaje razvila tudi nov pojem umetniškega dela: notranji po­m en dela ne izhaja več iz hermenevtič­no skladne zunanje totalitete; le frag­m entarno um etniško delo lahko zrcali ra zd ro b ljen o  m eščansko d ru žb o  in blodnje njene zavesti (str. 156). V nas­protju z vzvišenim um etniškim  slogom, ki bi bil mogoč le znotraj avtonom ne institucije um etnosti, je  zgodovinska avantgarda dejavno pospeševala živ­ljenjski slog, po katerem  so estetske vrednote življenjskega sveta odločno za­tirale ostale družbene prakse. S tem pa se je  postopom a pojavila po treba po procesu, ki bi vodil v estetizacijo vsak­danjega življenja in zagotavljal neodtu- jen o  bivanje. »Zgodovinska avantgarda je  imela nam en le osvoboditi in izko­pati utopične vrednote (lepoto, resni­co, dostojanstvo), pokopane v avtonom­ni um etnosti« (str. 163). N jeno delova­nje p a je  temeljilo na predpostavki, da estetizacija vsakdanjega življenja do­končno vsebuje pogoje za neodtujeno bivanje. Toda, če je  zgodovinski avant­gardi uspelo odvzeti legitim nost sami instituciji um etnosti, p a je  estetizaciji vsakdanjega življenja spodletel poskus, da bi p reobrazila  družbo v skladu z om enjenim i u topičnim i vrednotam i. Po avtorjevem m nenju seje  utopija zgo­dovinske avantgarde izrodila v svoje nas­protje.Umetnosti ves čas grozi, da bo pad­la nazaj v položaj odvisnosti od zuna­nje avtoritete in znova dobila hetero- nom ni status. V endar pa kolikor avto­nom na um etnost vseskozi išče nekaj no­vega, toliko bolj bledi ločn ica  m ed um etnostjo in proizvodi kulturne indu­strije. »Sodobna um etnost se m ora zato, če hoče še opozarjati na zastrti pom en bežnega trenutka transcendence, zastr­m eti v obraz korporativne Meduze s si­jočo  grimaso m nogokrat brušenega na­smeha srečnih nakupovalcev, ki naj edi­ni uteši duhovno izstradane« (str. 169). Postm odernistična um etnost je  »para­1 9 6P rikazi in  ocen edoksni proizvod kreadvnih moči, osvo­b o jen ih  n ep o sred n eg a  d ru žb en eg a  sm otra ali posredovanega m oralnega im perativa ‘obljube sreče’« (str. 170). Izguba kritične in utopične projekcije v prihodnost je  avantgardo, k i je  bila im plicitno etično gibanje, preobrazila v eksplicitno (postm oderno) estetiško gibanje. V postm odernem  pluralizmu imajo vsi izrazni načini enak status, vlo­ga poznavalcev um etnosti p a je  zvede­na predvsem na svetovanje v zvezi z in­vesticijami (str. 185).Na ruševinah modernosti se izteče v kratkem  prikazu pop arta, um etnosti šestdesetih let, ki po trditvi avtorja ve­lja za am eriško različico avantgarde. Prav na tem prim eru in ob konkretnem  in najbolj razvpitem predstavniku te um etnosti, Andyju W arholu, se osredo­toča na m ehanizm e politične in druž­bene prilagoditve um etnosti v postmo­derni dobi. Avtor ugotavlja, da pop artu ni uspelo, da bi »nadaljeval tradicijo kri­tične negativnosti, odklanjanja obstoje­čega ter vzpostavljanja um etniškega po­dročja kot alternativne protislike druž­bi. Pop art se je  raje cinično odločil za sp re je le  blagovnega fetišizma kot druž­bene danosti« (str. 186).Zdi se, da Debeljak na tem mestu glede Warholovih del zastavlja isto vpra­šanje kot g a je  pred  njim že Fredric Ja­meson: Če Warholova dela niso moč­ne politične izjave, zakaj to niso? In ven­dar Warholova dela so politične izjave, če m ednje štejemo (in kako jih  ne bi) tudi na videz zgolj formalne »no com­ment!«. In Warhol izjavlja prav to: »no comment!« Ne gre za to, da mu ne bi »us­pelo« nadaljevati tradicije kritične ne­gativnosti ali odklanjati obstoječega. Gre za to, da tega ni nikoli niti posku­šal, ker mu takšna oblika kritike nikoli ni bila cilj. Ni poskušal vzpostaviti al­ternativne protislike družbe, temveč ji je  nastavil ogledalo. Vprašanje je , če je  na prim eru pop arta mogoče govoritio cinizmu, s katerim se je  le ta odločil za sprejetje blagovnega fetišizma, če sta se družbeni vlogi umetnika in poslov­neža (ki sta se v modernosti izključeva­li) prekrili. W arholaje pač, tako kot vsa­kega poslovneža, zanimal denar — in to popolnom a iskreno. Na ruševinah mo­dernosti izhaja iz kategorij in vrednot, ki so utemeljene v obdobju m oderno­sti, od tod pa izhaja tudi ideal um etno­sti in umetnika, ki mu Warhol več ne ustreza. Seveda pa se razprava, ki s tak­šnimi vrednotenji posega v samo bistvo postm oderne institucije um etnosti -  odklanjanje subjektivnosti in indivi­dualnosti del, sprejemanje blagovnega fetišizma in politično ravnodušnost -  težko izogne melanholiji.Ernest Ženko1 9 7

Aleš Debeljak, Na ruševinah modernosti: institucija umetnosti in njene zgodovinske oblike

https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/download/3766/3468

Aleš Debeljak, Na ruševinah modernosti: institucija umetnosti in njene zgodovinske oblike

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)