The author treats the topic of AIDS as a focal point for artistic politics in the United States and, eventually, in a larger international context as well. He considers a range of representations of AIDS in contemporary art since the 1980s and considers how AIDS became a pivotal point around which thinking about artists' activism and art as social intervention turned. He discusses AIDS as a paradigmatic case for a new global, biopolitical, and mediatized cultural phenomenon that bore with it a new ensemble of political, moral, and economic effects, in turn profoundly affecting conceptions of aesthetics and activist art. In the latter part of the essay, he develops a typology of strategies utilized by artists in addressing the problem of AIDS: 1) transcoding strategies; 2) media critiques and/or critiques of culture industry representations of AIDS; 3) alternative publicity; 4) AIDS exemplars; and 5) strategies of mourning and memoralization.Avtor obravnava tematiko aidsa kot žariščno točko umetniških politik v Združenih državah Amerike in, nazadnje, tudi v širšem mednarodnem kontekstu. Pretresa vrsto reprezentacij aidsa v sodobni umetnosti od osemdesetih let dvajsetega stoletja dalje in premišlja, kako je aids postal osrednja točka, okrog katere se je zavrtelo mišljenje o umetniškem aktivizmu in o umetnosti kot družbeni intervenciji. O aidsu razpravlja kot o paradigmatičnem primeru novega globalnega, biopolitičnega in medijsko posredovanega kulturnega fenomena, ki je s sabo prinesel novo skupino političnih, moralnih in ekonomskih posledic, ki v nadaljevanju globoko vplivajo na pojmovanja estetike in aktivistične umetnosti. V drugem delu razprave razvija tipologijo strategij, s katerimi se umetniki lotevajo problema aidsa: 1) strategije transkodiranja, 2) medijska kritika in/ali kritika kulturnoindustrijskih reprezentacij aidsa, 3) alternativna publiciteta, 4) vzori aidsa ter 5) strategije žalovanja in spominskega obeleževanja
