Using contemporary fashion (both “high” and “low”) as my focus for analysis, I apply Lacan’s insight that sexual difference (feminine/masculine) is an effect of divergent psychical and bodily logics that guide a subject’s relation to jouissance. I point out Lacan’s growing reliance on Freud’s 1921 Group Psychology and the Analysis of the Ego (which demonstrated the pressure for group conformity in dress, and overcoming gender distinctions) for his understanding of sexual difference in relation to social order. I point out that Lacan used Freud’s vision of an ego-based rather than a subject-based society for his analysis of capitalist/university discourse in his 1969 Seminar XVII; and I argue that Freud’s text also inspired Lacan’s subsequent exploration of the logic of femininity (a heretofore neglected topic) in Seminar XX 1972-3 and in Télévision in 1975. Late Lacan thus grounds my argument that postmodern/capitalist culture is dominated in its management of enjoyment – its ethos, its economics and its fashions – by only the masculine model for jouissance. I ask that we consider entertaining ideas about what forming our culture on the feminine model of jouissance might be like.V svoji analizi, osredotočeni na sodobno modo (tako »visoko« kot »nizko«), se opiram na Lacanov uvid, da je seksualna razlika (ženska/moški) posledica razhajajočih se psihičnih in telesnih logik, ki usmerjajo subjektov odnos do užitka. V prispevku ponazorim vpliv Freudovega dela »Množična psihologija in analiza jaza« (ki je prikazalo pritisk k skupinsko konformnem načinu oblačenja in preseganju spolne razlike)na Lacanovo razumevanje seksualne razlike v razmerju do družbenega reda. Pri tem opozarjam, da se je Lacan v Seminarju XVII iz leta 1969 pri svoji analizi kapitalističnega/univerzitetnega diskurza, opiral na Freudovo videnje družbe, ki se je bolj opiralo na jaz kakor na subjekta. V tej zvezi trdim, da je Freudov tekst navdihnil tudi kasnejša Lacanova raziskovanja ženske logike (dotlej zanemarjeno tematiko) v Seminarju XX iz leta 1972-3 in Televiziji iz leta 1975. Moj argument, da postmoderno/kapitalistično kulturo pri upravljanju z užitkom določa zgolj moški model užitka: njegov ethos, ekonomija in moda, se torej opira na poznega Lacana. V premislek želim predlagati, da si poskusimo zamisliti, kako bi bilo videti formiranje naše kulture iz perspektive ženskega modela užitka
