“The Glorious Body” explores Agamben’s conception of art—through his notion of the messianic as it comprises “nudity” to infer his idea of the nude. Agamben’s “ontology of nudity” heals the fracture between poiesis and praxis that paved the dreary way to aesthetics, giving a key role in this process to the nude figure in art. Insofar as art may be rediscovered through “nudity,” art can awaken us to the intimate contact of poiesis and praxis in life itself, allowing us to reclaim our poetic status in the world by constituting our lives as “form-of-life.” Agamben’s messianic nudity (in art, through the nude), moreover, effects the inoperativity of sovereignty by precluding presupposition—that which a veil relies on—by simply italicizing what already exists. Sovereignty is thus disempowered, as it depends on the presupposition of an exception that Agamben’s messianic vision held within nudity rules out.Pričujoče besedilo preiskuje Agambenovo pojmovanje umetnosti, opirajoč se pri tem na njegov pojem mesijanskega, kolikor le-ta vključuje »goloto«, zato da bi na tej podlagi izpeljalo njegovo idejo o golem. Agambenova »ontologija golote« zaceli razpoko med poiesis in praxis, ki je odprla uničevalno pot k estetiki, pri čemer je osrednjo vlogo v tem procesu dodeljena goli figuri v umetnosti. Če je umetnost mogoče ponovno odkriti prek »golote«, pa nas lahko umetnost po drugi strani naredi dovzetne za tesni stik med poiesis in praxis v samem življenju, s čimer nam omogoči, da zahtevamo obnovo našega poietičnega statusa v svetu prek konstitucije naših življenj kot »form življenja«. Toda Agambenova mesijanska golota (v umetnosti – prek golote) hkrati povzroči neoperativnost suverenosti, s tem da izključi predpostavko – tisto, na katero se opira tenčica – zgolj s tem, da poudari to, kar že obstaja. Suverenost s tem izgubi svojo moč, saj je odvisna od predpostavke izjeme, ki jo Agambenova mesijanska vizija, kolikor ostaja znotraj golote, ravno izključuje
