Benčin, Rok

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

prikazi in ocene218– kar tudi pomaga razložiti omenjene izpuste. v tem pogledu nas Jayeva naj-novejša knjiga navkljub prvemu prese-nečenju pripelje k njegovim priljublje-nim temam iz njegovih knjig, ki sta izšli leta 1973 in 1993, in ki, čeprav različni, predstavljata dve polji sil, ki sta očitno nenehni stalnici njegovega pristopa ter izbire avtorjev.Aleš ErjavecPo prevodu prvega dela trilogije Homo sacer italijanskega filozofa Gior-gia Agambena, Suverena oblast in golo življenje 1, dobivamo po njegovem pre-davateljskem gostovanju v ljubljani še njen zaključni del Kar ostaja od Ausch-witza: arhiv in priča (v prevodu Mojce Mihelič in s spremno besedo Jelice Šu-mič-Riha).Taborišče kot skrita paradigma  političnega prostora modernetaborišče ima osrednje mesto že v prvem delu, kjer se razkrije kot »čisti in nepreseženi biopolitični prostor«, kot »skrita paradigma političnega prosto-ra moderne, katerega metamorfoze in preobleke se bomo morali naučiti pre-poznavati.« (Hs, 133) toda tu Agam-ben ne razpravlja o tem, kar se je v 1 Homo sacer. Suverena oblast in golo življe-nje, prev. s. kutoš, Študentska založba, lju-bljana 200. (v nadaljevanu navajamo s Hs.)taboriščih zgodilo, o uresničenju abso-lutnega »conditio inhumana na zemlji«, temveč o tem, kar je takšna obravnava zameglila. »namesto, da bi na definici-jo taborišč sklepali iz dogodkov v njih, se bomo raje vprašali: kaj je taborišče, kakšna je njegova pravno-politična struktura, zakaj so se v njih lahko zgo-dili taki dogodki?« (Hs, 180) taborišč-nik je za Agambena moderna figura homo sacer, ki na diametralno naspro-tni strani suverenu uokvirja temeljno strukturo politike zahoda, »vključujočo izključitev« (Hs, 17), s katero lahko po-jasnimo, kako so se vzpostavljali prav-no-politični dispozitivi, prek katerih dejanja storjena v taboriščih niso več veljala kot zločini.Biopolitični obrat (koncept, ki si ga Agamben izposoja od Michela Fou-caulta) se ne zgodi šele v 18. stol., ko si oblast namesto moči nad zadajanjem smrti postavi za cilj pozitivno oblikova-nje življenja in skrb za zdravje naroda, temveč kot podtalni tok teče že od Ari-stotelove definicije telosa politike v Pol. 1252b: »nastaja sicer zaradi življenja, giorgio agambenkAR ostAJA oD AUsCHWitzAArhiv in priča. (Homo sacer iii)Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2005, 144 str.prikazi in ocene219obstaja pa zaradi dobrega življenja«2, s katero se grška razmejitev med golim dejstvom življenja zoe, ki pri človeku spada v domačo hišo, in bios, človekom v posebnem modusu življenja, politično subjektivacijo v polis, začenja zabrisova-ti. Agamben še zaostruje Foucaultovo tezo, po kateri se v moderni politiki samo življenje človeka kot živega bitja postavlja pod vprašaj. Golo življenje ni le drugo političnemu življenju, ni sfera physisa, ki bi predhodila sferi nomosa, temveč je vanj vključeno ravno prek svoje izključitve.kot lahko le izjema pojasni tako sa-mo sebe kot splošno (splošno pa lahko pojasnjuje le samo sebe), kar Agamben prevzema po kierkegaardu za temeljno metodološko vodilo, tako tudi »izredno stanje«, v katerem se zoe in bios znajdeta nerazločljiva in ne več drugo drugega, lahko pojasni temeljni ustroj suverene oblasti. suveren je namreč, po defini-ciji Carla schmitta, tisti, ki odloča o razglasitvi izrednega stanja, v katerem je pravo začasno razveljavljeno. tako je suveren v paradoksni poziciji znotraj in zunaj zakona, saj ima po zakonu moč zakon razveljaviti. ta izjema pa za zakon ni nekonstitutivna, niti ga zgolj ne »po-trjuje«, temveč se zakon z njeno razgla-sitvijo aktivno vzpostavlja, s čimer je na nek način zunaj sebe samega. »ni izje-ma tista, ki se izmika pravilu, temveč je pravilo tisto, ki z začasno razveljavitvijo naredi prostor za izjemo, in samo tako se vzpostavi kot pravilo in se ohranja v razmerju z izjemo. Posebna ‘veljavnost’ zakona je v tej zmožnosti, da se ohranja v odnosu z neko zunanjostjo.« (Hs, 28) Pravilo z drugim samega sebe opravi ta-2 Aristoteles, »Politika«, prev. v. kalan, Filozofija na maturi, ljubljana, 1/1998, str. 30.ko, da ga vključi na način izključitve, da se na njem uporabi z neuporabo. izre-dno stanje je ravno območje indiferen-ce, brisanje meja med znotraj in zunaj, med normalnim stanjem in kaosom. značilnost modernega časa pa je v tem, kar je prvi diagnosticiral Benjamin, in sicer da izjemno stanje vse bolj postaja pravilo, in da politika vzporedno s tem teži, da bi »vidno in trajno« umestila to neumestljivo, česar rezultat je ravno koncentracijsko taborišče (gl. Hs, 29).Biopolitika in tanatopolitikana drugem koncu kot suveren, prav tako paradoksno zunaj in znotraj zako-na, se nahaja homo sacer, figura, znana iz rimskega prava, ki je begala že misle-ce tistega časa. Homo sacer je obsojenec, ki je zapuščen tako od božjega kot od posvetnega prava, saj ga ni moč žrtvo-vati, obenem pa ga lahko vsakdo neka-znovano ubije. Homo sacer »predstavlja izvorno podobo življenja, zajetega v suverenem izobčenju, in ohranja spo-min na izvorno izključitev, prek katere se je konstituirala politična dimenzija. … proizvajanje golega življenja je v tem smislu izvorna dejavnost suverenosti.« (Hs, 9). Človekovo življenje je v po-litični red vključeno ravno z izpostavi-tvijo brezpogojni možnosti uboja. Če se vrnemo k taborišču: »Jud pod naciz-mom je privilegirani negativni referent nove biopolitične suverenosti in kot tak očiten primer homo sacer,« njegov uboj pa je »zgolj udejanjenje gole ‘zmožno-sti biti ubit’« (Hs, 12).tanatopolitika se izkaže za hrbtno stran biopolitične skrbi za dobro življe-nje naroda; »politika kot oblikovanje življenja ljudstva« nujno vodi v politiza-cijo smrti. z moderno biopolitiko go-prikazi in ocene220lo življenje postane mesto političnega konflikta, alternativa demokracija – to-talitarizem pa je le stvar ugotavljanja boljše učinkovitosti pri skrbi zanj. te-mu, kako biopolitična norma dobrega življenja proizvaja golo življenje, lahko sledimo skozi razvoj nacistične zakono-daje o »varstvu dednega zdravja nem-škega naroda«, kar je že eksplicitna tema knjige Kar ostaja od Auschwitza. z normami, ki nastajajo v preseku po-litike in biologije, se nenehno razme-juje polnovredne državljane od manj vrednih, s postavljanjem vedno novih razmejitev, dokler se v taborišču ne osami golo življenje samo, »absolutna biopolitična substanca, ki je ni mogo-če razvrščati niti v njej delati cezur.«3 Moderna golo življenje »nujno ustvarja v svoji notranjosti, a čigar navzočnosti nikakor ne more trpeti,«(Hs, 19) zato hoče to svojo notranjo zunanjost izoli-rati. taborišče se pojavi že v preobleki zbirnega centra za begunce, pri katerih se pokaže zamejenost »univerzalnega« subjekta človekovih pravic, ki se naj bi nanašale na golo življenje (kar konec koncev že samo pomeni brisanje meja med zoe in bios), z življenjem državlja-na. Politizacijo smrti Agamben opazuje tudi v zvezi s primeri ohranjanja življe-nja prek njegovih naravnih meja z mo-derno tehnologijo, ki to omogoča, kar zahteva premeščanje pravne meje med življenjam in smrtjo. na teh in drugih primerih Agamben prikazuje svojo te-zo o nerazločljivosti med življenjem in njegovo normo, ki vznika z moderno, trajnemu izrednemu stanju.3 Kar ostaja od Auschwitza, str. 2. (v nada-ljevanju navajamo z A.)Paradoks pričanja – »musliman«v Kar ostaja od Auschwitza se Agam-ben taborišča loti ravno iz nasprotnega konca, namreč tega, kar se je v tabori-šču zgodilo. Pravno-politične strukture ga tu ne zanimajo. Potrebovali smo pol stoletja, pravi Agamben, »preden smo doumeli, da pravo ni opravilo s proble-mom, marveč da je bil kvečjemu pro-blem tako velik, da je ogrozil samo pra-vo, povzročil njegov polom« (A, 1). tako avtor zavrača tudi uporabnost iz-vorno pravnih kategorij, kot sta krivda in odgovornost, za razlago dogodkov v taboriščih (kakor zavrača tudi teolo-ške, kot sta mučeništvo, žrtvovanje in z njima prikrite nove teodiceje). kot ti dogodki niso zvedljivi na quaestio iuris, tako tudi med ugotavljanjem dejstev in njihovim razumevanjem obstaja neko temeljno neujemanje. »Preživelim se namreč to, kar se je zgodilo v tabori-ščih, zdi edina resnična stvar in kot taka popolnoma nepozabna; hkrati pa je ta resnica v natanko enaki meri ne-predstavljiva, tj. nezvedljiva na realne prvine, ki jo sestavljajo.« (A, 8)velik del prve polovice knjižice Agamben posveti ravno čiščenju te-rena, ki ga zahteva govor o »edini re-snični stvari«. za kar mu v knjigi gre, je pravzaprav raziskava možnosti etike, ki se po njegovem lahko odpre ravno sko-zi vprašanje o dogodkih v Auschwitzu in drugih koncentracijskih taboriščih. Po zavrnitvi mešanja etike s pravom in teologijo, ki ne moreta misliti konse-kvenc česa takšnega, zavrne tudi neka-tera mišljenja etike, ki po njegovem ni-so prestala ključnega preizkusa možno-sti etike danes, »odločilnega preizkusa … pred katerega jih je postavila Ethica more Auschwitz demonstrata« (A, 8).prikazi in ocene221k jedru stvari se Agamben spusti po treh krogih. Razglasi se za komentator-ja pričanj preživelih taboriščnikov, ki v tem delu nastopajo kot njegova pogla-vitna referenca, s Primom levijem na čelu. Razcep med pričo in komentator-jem pa ni ključen, saj je razcep že način, kako je strukturirano pričanje samo. ta razcep pa po Agambenu ni nekaj, ob čemer bi morala kloniti vsaka misel, ampak je naloga komentatorja ravno v naporu prisluhniti neizrečenemu sredi njega, zato tudi vztrajno zavrača mistifi-kacijo Auschwitza.notranja nemožnost pričanja ima svoje mesto v »muslimanu«, kot so ta-boriščniki imenovali svoje tovariše, ka-terih življenje imamo lahko za »golo« v agambenovskem pomenu, ki jih priče imenujejo živi mrtveci, na katere po-gled je nemogoč, izpraznjeni zavesti, ki po levijevih besedah niso več razumeli niti svoje smrti. »Še enkrat ponavljam, da preživeli nismo prave priče … Pre-živeli smo ne le neznatna, temveč tudi izjemna manjšina; smo tisti, ki se zaradi zlorabe moči, sposobnosti ali sreče niso dotaknili dna. kdor se ga je dotaknil, kdor je videl Gorgono, se ni vrnil, da bi pripovedoval o njej, ali pa se je vrnil nem. toda prav oni, ‘muslimani’, po-topljeni, so priče, ki bi lahko povedale vse in katerih izpoved bi bila vsesplo-šno pomembna … namesto njih govo-rimo mi kot njihovi pooblaščenci.« v tem navedku iz levija je v čisti obliki povzet paradoks pričanja, ki pa podvaja razcep, ki je navzoč že med človekom kot živim bitjem in bitjem govorice.»Musliman je nečlovek, ki neneho-ma nastopa kot človek, in človeško, ki  Primo levi, Potopljeni in rešeni, prev. i. Prosenc Šegula, sH, ljubljana 2003, str. ~~.ga je nemogoče ločiti od nečloveške-ga.« (A, 59) kot vidimo, pri »muslima-nu« zopet naletimo na Agambenovo temo območja nerazločljivosti. Ravno v nerazločljivosti življenja in smrti je ne-človeškost »muslimana«, ki s svojo eksi-stenco kaže, da je človek »tisti, ki lahko preživi človeka« (A, 0). »in nečloveška niso dejstva, niso dejanja ali opustitve, marveč … zmožnost, ta malodane ne-skončna zmožnost trpljenja.« (A, 5) kot je pričanju njegova nemožnost po-goj njegove možnosti, tako je pri »mu-slimanu« kot žrtvi njegova zmožnost nečloveškega notranja njegovi člove-škosti.na kakšno etiko moramo torej po Agambenu sklepati na podlagi razume-vanja Auschwitza, tega dogodka-izjeme, ki naj določi novo »etično deželo«? to vsekakor ne more biti etika norme, saj »golo življenje, v katero je bil spreme-njen človek, ne zahteva ničesar in se ničemur ne prilagaja: je sámo edina norma, je absolutno imanentno.« (A, 50) Agambenov etični subjekt je seveda priča, ki pa priča ravno o desubjektiva-ciji (gl. A, 10) in se mora desubjektivi-rati tudi sama, da se lahko da kot govo-rilo neizrečenemu, s čimer je izročena temu, česar ni mogoče vzeti nase (gl. A, 92); njegovo mesto je nemesto razcepa med nečloveškim in človeškim, živim in govorečim bitjem. Agambenova etika torej vzpostavlja paradoksalno gibanje subjektivacije, desubjektivacije in klica po resubjektivaciji, katerega najsamo-lastnejše občutenje je sram. kar nas v sramu raztrga, je ravno nemožnost, da bi se ločili od samih sebe v trenutku, ko nam nekaj na nas postane nespreje-mljivo, s čimer postajamo priče lastne-ga propada.prikazi in ocene222Etika in resnicakritike pravkar prikazanega komen-tarja Auschwitza problematizirajo pred-vsem status »muslimana« v njegovi etič-ni zastavitvi, o čemer izvemo več v spre-mni besedi Jelice Šumič-Riha5. Avtorica Agambenu očitata estetsko sublimacijo žrtve v prid nekakšne »metafizike go-lega življenja« (A, 1~~). Agambenovo fascinacijo problematizira tudi skozi status »muslimana« kot lacanovskega objekta a, torej hkrati kot izmečka in agalme, zaklada: »prav kot izmeček so ‘muslimani’ za Agambena agalma« (A, 13).najbrž ne bi bilo filozofsko neplo-dno zoperstaviti avtorjeve koncepte tudi tistim iz filozofije Alaina Badiou-ja. Avtorja sta si na prvi pogled morda precej podobna7, a vprašanje je, kako bi Badioujeva etika resnic-dogodkov, ki subjektivirajo entiteto x, ki je bila prej zgolj človeška žival8, prestala pogoj Agambenovega »muslimanovega sita«. Še bolj vprašljivo pa je, če je v Agambe-5 Jelica Šumič-Riha, »subjekt po Ausch-witzu«, v: A, str. 129–1. za pogled na Agambena iz lacanovske perspektive cf. tudi Peter klepec, Vznik su-bjekta, založba zRC, zRC sAzU, ljubljana 200, str. 15–17. »v nekem pomenu to, da ni razmika med izrednim stanjem in normalnim stanjem, pomeni, da ni razmi-ka med simbolnim in Realnim, da se je simbolno zrušilo v Realno.« (Ibid., str. 13)7 oba namreč zavračata idejo, po kateri naj bi misel klonila pred absolutnostjo zlo-čina taborišč, in pozivata k miselni zarezi v vprašanje nacizma, ob čemer opozarjata tudi na vez med totalitarizmom in demo-kracijo. Cf. Alain Badiou, Dvajseto stoletje, Analecta, ljubljana 2005, str. 13.8 Cf. Alain Badiou, Etika. Razprava o zave-sti o zlu, Analecta, ljubljana 199.novi zastavitvi kaj, kar lahko odgovarja Badioujevi kritiki etike drugosti9, ka-tere ontološki status drži »musliman«. Poleg tega ni samoumevno, da bi v re-gistru etike morali misliti dogodke, ki morda bolj spadajo v mišljenje politike (v zvezi s tem bi bilo vredno premisli-ti o zvezi med obravnavo taborišča v uvodnem in zaključnem delu triologi-je Homo sacer). ključno vprašanje pa je seveda vprašanje subjektivacije, ki po Badiouju vznika z dogodkom, in s tem same možnosti dogodka pri Agambe-nu. v kolikor se namreč pri Agambenu »simbolno zruši v realno«, potem tudi ni možnosti dogodka v Badioujevem pomenu, ki bazira na napetosti med situacijo in dogodkom, ki je analogna lacanovski napetosti med simbolnim in realnim.kljub temu, da se moramo z Agam-benom strinjati v tem, da ni mogoče restavrirati kakršnekoli predmoderne, predbiopolitične oblike politike, resta-vrirati zmožnosti razlikovanja med zoe in bios, je morda vseeno nenavadno, da je avtorjeva etična (ne-)norma pri-čanja o desubjektivaciji s samo intenco moderne biopolitike tudi v nekakšnem območju nerazlikovanosti. Če avtor v uvodu k prvemu delu triologije zapiše, da je značilnost moderne demokracije ta, »da skuša nenehno spremeniti golo življenje v življenjsko obliko in najti, če naj tako rečemo, bios od zoe,« (Hs, 18) zaradi česar »bosta fašizem in nacizem, ki sta iz odločitve o golem življenju na-9 »Pojav drugega … mora … pričati o ra-dikalni drugosti, ki pa ne tiči edino v dru-gem. zato mora biti Drugi, kot se mi prika-zuje v končnem, epifanija distance do zares neskončnega drugega, katere prekoračitev je prav izvorno etično izkustvo.« (Ibid., str. 21–22)prikazi in ocene223redila vrhovni politični kriterij, ostala na žalost aktualna,« (Hs, str. 19) se po-tem sprašujemo, kako je lahko naloga mišljenja, ki jo napove v zaključku, izve-de pa v tu prikazanem sklepnem delu triologije, iz »samega golega življenja narediti kraj, na katerem se konstituira in usidra življenjska oblika, ki je pov-sem preseljena v golo življenje, bios, ki je samo svoja zoe« (Hs, 203). na koncu mora vsakdo ugotoviti, da se Agambe-nove analize vsekakor izkažejo kot mi-šljenjsko plodne, pa če se hočemo z njimi strinjati ali ne.Rok Benčič

Giorgio Agamben: Kar ostaja od Auschwitza

https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/download/4354/4063

Giorgio Agamben: Kar ostaja od Auschwitza

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)