The paper discusses the critique of the Aristotelian foundation of the logico-philosophical discourse on the nature of language developed by Lacan in his later teaching. The critique follows the idea that for philosophy, giving meaning to the real is the only possible way of thinking the real. By reading the Aristotelian rejection of sophistic discourse in Metaphysics, the author tries to provide a draft of the possible orientation of philosophical thinking on the basis of the exclusion of meaning. Certain ideas of such a philosophical orientation can also be detected in the later Lacan.Članek obravnava kritiko Aristotelove utemeljitve logično-filozofskega diskurza o naravi govorice, ki jo je razvijal Lacan v pozni fazi svojega poučevanja. Ta kritika izhaja iz ideje, da je za filozofijo osmislitev realnega edini možni način mišljenja realnega. Avtor skozi branje Aristotelove zavrnitve sofističnega diskurza v Metafiziki poskuša pokazati, kakšna bi lahko bila orientacija filozofskega mišljenja na podlagi izključitve smisla. Določene pretenzije po takšni orientaciji filozofije je mogoče detektirati tudi pri poznem Lacanu
