V tradiciji razsvetljenstva je dovolj elementov, ki ostajajo zunaj tistih tokov, ki napajajo totalitarizme 20. stoletja. Razsvetljenstvo si ne zasluži branja, ki eksklu-zivno stremi k temu, da bi že v izvorih razbralo totalitarne zasnove, marveč je vredno branja, ki predvsem reciklira njegove odpadke

Baskar, Bojan

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Bojan Baskar ZA RAZSVETLJENSTVOTri leta po dvestoti obletnici Kantovega spisa Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo? in dve leti pred dvestoto obletnico Francoske revolucije znova počnemo isto kot Kant: odgovarjamo na vprašanje, kaj je  razsvetljen­stvo. Odločitev Inštituta za marksistične študije pri SAZU, da ponovi izbranim osebam vprašanje, s katerim je neki člankar, naddiakon Zöllner, uspel izzvati Kanta in Mendelssohna, ni artificialna. Obletnica Kantovega odgovora je sicer zamujena, toda povabilo Inštituta k razmišljanju navaja sveže razloge. Navesti bi se jih dalo še več, vendar ni treba, saj je vprašanje o razsvetljenstvu navzoče v zraku.Pri razsvetljenstvu je  najbolj privlačna njegova dvoumnost. Brez nje ne bi bilo vseh teh diskusij, ki zadnja leta dokaj intenzivno potekajo. Ko jih prebi­ramo, dobivamo večkrat vtis, da je Bog namenil razsvetljenstvu natančno dve stoletji življenja. Ce začetek razsvetljenstva arbitrarno določimo s Kantovim odgovorom, torej z letom 1784 (jasno, da se je začelo že prej), se mu zadnja ura izteče v slavnem letu 1984, kar ima morda za koga globok pomen. Toda leta 1983 je  Foucault — razvpit kot »nietzschejanec«, ki ga glede resnice zanima le genealogija diskurza o njej, ne pa tudi ona sama — počastil prihajajočo obletnico razsvetljenstva s predavanjem, ki je lahko upravičeno marsikoga osupnilo. Čisto drugače je leto prej ravnal Lyotard v svojem spisu Odgovor na vprašanje: Kaj je postmoderna? Po njegovi podmeni, ki jo  koketno na­kazuje naslov, je razsvetljenstvo (oziroma modernizem) umrlo ob koncu svojega drugega veka in odstopilo življenjski prostor postmodernizmu. Filozofska kri­tika postmodernizma je opozorila, kako se samoutemeljevanje postmodernizma zateka k čisto modernistični, celo ultramodernistični kretnji iskanja temeljev. Zares, kateri modernizem je bil toliko kolikor postmodernizem obseden s temi tipičnimi razsvetljenskimi domislicami kot so »Zeitgeist«, »epohalnost« ipd.? Kako si razložiti okoliščino, da je rojstni kraj teh domislic — nemška klasična filozofija s pripadajočo ji humboldtovsko univerzo — obenem tisto, kar je  Lyo- tardu od vsega na svetu najbolj antipatično?Kant je napisal svoj spis o razsvetljenstvu pet let pred Francosko revolu­cijo. Šifra sodobnosti, ki jo  že v tem spisu hoče razbrati, se mu uobliči kot vprašanje, ali živimo v razsvetljeni dobi ali v dobi razsvetljenstva. Ko odgo­varja na to vprašanje, se sklicuje na indice, na »znamenja časa« ( » . . .  davonBojan Baskar: Za razsvetljenstvo 69haben wir doch deutliche Anzeigen«), V  Sporu fakultet, torej devet let po za­četku revolucije onstran Rena, je razbiral znamenja moralnega napredka člo­veškega rodu v navdušenju, s katerim je ljudstvo sprejelo revolucijo. Leta 1795 je celo napisal osnutek O večnem miru, v katerem je razčlenil pogoje, ki jam­čijo za njegov nastop. Pred revolucijo, v  polni krizi ancien régimea, so fran­coski razsvetljenci, denimo Voltaire, optimistično verjeli, da je  z razsvetljen­stvom za zmerom nastopil konec vojn; komaj se je  najhujši revolucionarni teror malo unesel, se Kant usede za mizo in napiše svoje misli o vzrokih vojn in pogojih večnega miru. Ko je  pisal članek o razsvetljenstvu, še ni vedel, da bo onstran široke reke že v kratkem izbruhnila revolucija njegovih sanj in da bo vsako jutro hitel poštarju naproti, da bi čimprej dobil v roke svoj časnik. Ko pa je pisal razpravo o večnem miru, je na ne-mir revolucije že pozabil. Kako tudi ne bi, ko pa je revolucija izbojevala jamstvo tistega, kar je ljubi cesar Friderik dopuščal le po svoji razsvetljeni muhi, njegov potomec pa igno­rantsko ukinil: jamstvo javne besede kot nujnega pogoja večnega miru. Kant je namreč verjel, da vse zlo izvira iz tajnih postopkov. Od vseh razsvetljencev je to najbolj verjel prav on, saj je obstoj demokracije tesneje kot ostali po­vezoval z javno besedo, javno besedo pa izrecno in ekskluzivno opredelil kot tiskano — ne govorjeno — besedo. Temu prepričanju je podvrgel celo svoje privatno ravnanje povsod tam, kjer je povezano z javnim delovanjem. Znano je, da se je izogibal ne le prostozidarskih lož, marveč tudi »javnejših« disku­sijskih klubov, v katerih se je zbirala in umno rezonirala siceršnja razsvetljen­ska javnost, Lesewelt. Znano je  tudi, da je svoje članke oddajal na časopis izključno po pošti. Kant je  bil asket tiskane besede. Kar ni mrtva črka, za­pisana v zbrani tišini delovnega kabineta in nato natisnjena v vsaj tisoč iden­tičnih izvodih, za Kanta ni javna beseda. Berlinische Monatschrift, to je  časo­pis, v  katerem je priobčil svoj članek o razsvetljenstvu (pa tudi druge), je imel izjemno naklado 5000 izvodov. Kant je objavljal v visokotiražnem časopisu, z govorjenimi besedami, ki so spremljale njegovo izhajanje (tj. z diskusijami v Mittwochsgesellschaft, ki so bile izhodišča člankov ostalih publicistov, in vsemi ostalimi), pa ni želel imeti nobenega opravka.Povabilo s strani Inštituta za marksistične študije k pisnemu razmišljanju o razsvetljenstvu je potemtakem »kantovska«, se pravi pristna razsvetljenska gesta, čeprav je naklada njegovih publikacij skromna. To gesto mu je treba šteti v dobro, saj spodbuja k temu, naj se povabljenci odločijo glede Aufklärung v tišini in samoti delovne sobe. Da bi potem lahko z radovednostjo pričakovali, kaj so o istem napisali drugi.Mi smo na istem kot Kant. Ne vemo, ali nas ne čaka v bodoče kakšen bel­lum civile, hkrati pa živimo v evforiji »nunca mas« in v razpoloženju bližnjikov iščemo šifre napredka. Smo pismeni in verjamemo v javnost.Ce nas pestijo podobne nadloge kot so pestile razsvetljence in če se mučimo s sodobnimi problemi kot oni, ni čudno, če se tudi počutimo kot razsvetljenci — ne glede na to, da je despotizem, ki nas tlači, del tradicije razsvetljenstva ozi­roma, bolj patetično, njegov legitimni dedič. Če »razsvetljena država« blodi v temi in njena birokracija lunatično evocira razsvetljenske rituale, s tem ko v javnih občilih denuncira »tajne zarote« in ščuva k »javnemu obračunu« z njimi, to ni noben razlog, da se ne bi mogli pri vsem tem in po vsem tem počutiti (in obnašati) baš kot razsvetljenci. Zakaj je  to konservativno ugodje identifikacije z razsvetljenstvom manj podvrženo pogubni iluziji o »Razumu, ki dokončo zavlada svetu« kakor radikalna teorija, ki se ponaša s tem, da70 Vestnik IMS 1987/1se ne zadržuje več v polju razsvetljenstva? Zato, ker manj naseda (spet pristno razsvetljenski) iluziji o napredku in ker od vsega skupaj manj pričakuje.V  tradiciji razsvetljenstva je  dovolj elementov, ki ostajajo zunaj tistih tokov, ki napajajo totalitarizme 20. stoletja. Razsvetljenstvo si ne zasluži branja (največkrat zelo nategnjenega), ki ekskluzivno stremi k temu, da bi že v  iz­vorih razbralo totalitarne zasnove, marveč je vredno branja, ki predvsem reci­klira njegove odpadke. Ne gre ga zvajati na nestrpnost do predsodkov in praznoverja, saj je  po drugi strani vedelo kaj povedati tudi o vrednosti pred­sodkov (niso bil vsi razsvetljenci »jakobinci« in poleg »francoskega« razsvet­ljenstva je  obstajalo tudi »angleško« . . . ) .Nekega dne bomo morda rekli in potem govorili, da so nova družbena gibanja, ki jih inspirirajo pluralistični ideali, legitimni dediči razsvetljenstva. Če bomo to želeli tudi dokazati, dokaz ne bo ravno najtežji od vseh.

ZA RAZSVETLJENSTVO

https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/download/3526/3224

ZA RAZSVETLJENSTVO

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)