Šek Mertük, Polonca

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

187Jezikoslovni zapiski 22  2016  1Polonca šek mertükjezikoslovna in liteRaRna misel  antOna vRatuše, stOletnega mladeničacobiss: 1.19Jezikoslovna in literarna misel Antona Vratuše: znanstvena monografija, ur. Mirko Munda, Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija – Murska Sobota: Prekmurska [! Pomurska] akademsko znanstvena unija, 2015, 440 str.Znanstvena monografija Jezikoslovna in literarna misel Antona Vratuše je na‑stala na pobudo Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija iz Petanjcev ob stoletnici aka‑demika dr. Antona Vratuše (rojen je bil 21. februarja 1915 v Dolnjih Slavečih na Goričkem). Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija deluje v okviru Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih. Anton Vratuša je bil prvi predsednik programskega sveta fundacije, danes je njen častni in nepogrešljivi član. Z ustanoviteljem Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih, dr. Vanekom Šiftarjem, sta bila dolgoletna prijatelja. Ideja o monografiji ob počastitvi častitljivega jubileja dr. Vratuše je bila zato pričakovana.Predstaviti vse dejavnosti in udejstvovanja Antona Vratuše v eni knjigi bi bilo nemogoče. Njegovo delo se povezuje z mnogimi področji: literarni poskusi, jezi‑koslovje in literarna zgodovina, bil je dejaven v politiki, razmišljal je o razvoju sa‑moupravljanja in participacije v Jugoslaviji, o mednarodnih odnosih, o vprašanjih in problemih narodnih manjšin, o človekovih pravicah, trajnostnem razvoju ... Na željo jubilanta je v monografiji (urednik je Mirko Munda) predstavljeno Vratuševo udejstvovanje v slavistiki, na njemu najljubšem področju. Anton Vratuša je po‑vedal, da je bil najprej in predvsem »slavist, slavistika mi je bila vedno na prvem mestu, vse drugo delo pa zgolj dodatek. Zato se ji že vse od konca druge svetovne vojne, ko sem moral prevzeti druge dolžnosti, odkupujem in opravičujem, se od nje poslavljam in se – če le morem – k njej vračam« (11–12). V monografiji je zato predstavljeno jubilantovo jezikoslovno, literarnozgodovinsko in leposlovno delo. Dve razpravi – »Nouvi zákon« in »Szvéti Evangyeliomi« ter Jezik sebeborskega urbarja – sta kot faksimile objavljeni prvič.Poleg uvodnih misli predsednika Slovenske akademije znanosti in umetno‑sti Tadeja Bajda in urednika monografije Mirka Munde je v monografiji sedem prispevkov o Vratuševem življenju ter jezikoslovnem, literarnozgodovinskem in leposlovnem udejstvovanju, vključno z izborom iz Vratuševe bibliografije.0188 Polonca Šek Mertük  Jezikoslovna in literarna misel antona vratuše, stoletnega ...Vratuševa življenjska pot je podrobno predstavljena v prispevku Mirka Mun‑de Samorastnik z Goričkega. Prispevek s prikazom Vratuševega življenja odstira in osvetljuje tudi marsikatero Vratuševo odločitev za lastno prepričanje in (znan‑stveno) udejstvovanje. Iz prispevka lahko v predstavitvi Vratuševe življenjske poti razberemo tudi akademikovo bogato ustvarjalno delo. »Vratuša se med študijem na Filozofski fakulteti ni uveljavil kot odličen ter znanstveno nadarjen študent samo med sošolci in profesorji, ampak v vsej slovenski slavistični javnosti. Jezi‑koslovne ter literarnozgodovinske razprave in literarne kritike je objavljal v vseh pomembnejših strokovnih revijah tedanjega časa in ni se izogibal niti polemičnim zapisom.« (37) V slavistiki mu je bilo najbliže jezikoslovje, posvetiti se je name‑raval zlasti dialektologiji, a je potem na prvo mesto postavil literarno zgodovino, iz katere je tudi diplomiral in doktoriral (naslov disertacije je Levec in Ljubljanski zvon). Zanimali so ga predvsem 19. stoletje, Prešeren in realisti. Druga svetovna vojna je njegovo obetavno slavistično znanstvenoraziskovalno pot žal prekinila in tudi po vojni mu številne državniške in poklicne obveznosti niso omogočale znan‑stvenoraziskovalne dejavnosti. Šele od šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja se k »svoji prvi ljubezni«, slavistiki oziroma jezikoslovju in raziskovanju jezikov‑nih razmer, vrača, kadar le more.Nadaljnje prispevke v monografiji lahko razdelimo na tri sklope. V prvem delu (obsega dobro polovico monografije) je predstavljeno Vratuševo jezikoslovno delo, v drugem literarnozgodovinsko in v tretjem leposlovno (in polemično) delo.Vratuševo jezikoslovno delo je v posebnem prispevku predstavil Marko Jesenšek. Vratuša se je z jezikom ukvarjal v svojem zgodnjem obdobju ustvarjanja, to je pred drugo svetovno vojno. Takrat je objavil svojo temeljno raziskavo o prekmur‑skem jeziku – Jezikovne razmere v severnem Prekmurju in slovenskem Porabju (1939 v Slovenskem jeziku). Žal sta takrat v rokopisu ostali dve njegovi obsežni razpravi: Leksikalni vplivi romanščine na slovenščino (1939, rokopis) ter »Nouvi zákon« in »Szvéti Evangyeliomi« (1940, rokopis). Že kot študent slavistike je Vratuša spremljal vse takrat pomembne in zani‑mive objave o vprašanju prekmurskega jezika, literature in kulture. Polemično je v Ljubljanskem zvonu, nato še v Sodobnosti kljub Pavlovi pozitivni oceni kritično ocenil deli Vilka Novaka Izbor prekmurske književnosti in Jožef Baša-Miroslav: Prekmurske pesmi (oboje leta 1937 v Ljubljanskem zvonu), kar mu je Novak zelo zameril in ga označil kot »mladega zaletenca, toda zelo sposobnega« (30). Vra‑tuševa polemika z rojakom Novakom je bila (pre)ostra, toda imela je pozitivne posledice. Novak je v svoji drugi, obsežnejši izdaji, v Izboru prekmurskega slo-vstva (1976), v veliki meri upošteval Vratuševo kritiko in zahtevo, da je védenje o prekmurskem jeziku in književnosti Slovencem treba predstaviti bolj natančno, premišljeno in sistematično.Vratuševa ugotovitev, ki jo je podal v svoji temeljni raziskavi o prekmur‑skem jeziku Jezikovne razmere v severnem Prekmurju in slovenskem Porabju, 1189Jezikoslovni zapiski 22  2016  1»da je dosedanje znanje o prekmurščini dokaj površno in v marsičem nezadostno« (Anton Vratuša, Jezikovne razmere v severnem Prekmurju in slovenskem Porabju, Slovenski jezik 2 (1939), 220), je do neke mere aktualna še danes, čeprav je véde‑nje o prekmurskem knjižnem jeziku v sodobnosti zlasti po zaslugi Martine Orožen in Marka Jesenška zelo izpopolnjeno in dodelano.Vratuša je za svoje jezikoslovno delo (po znanih in dostopnih podatkih) dvak‑rat dobil svetosavsko nagrado ljubljanske univerze: leta 1939 za (žal neohranjeno) nalogo Opis govora v Dolnji Slaveči in nje okolici na Goričkem in leta 1940 za nalogo Leksikalni vplivi romanščine na slovenščino (ohranjena, a neobjavljena). Po Jesenšku oboje kaže, da se je Vratuša konec tridesetih let 20. stoletja razvijal »v pomembnega strokovnjaka na področju raziskovanja prekmurskega jezika in na‑rečja« (80) in da je tik pred drugo svetovno vojno »veljal za prvega in najboljšega mladega poznavalca jezikovnih razmer v Prekmurju, še posebno pa sta ga zani‑mala jezik prekmurskih pisateljev in prekmursko narečje« (81). S slovenističnega oz. dialektološkega stališča je prava škoda, ker je druga svetovna vojna prekinila Vratuševo znanstveno pot in jo nato usmerila drugam.Zinka Zorko in Anja Benko sta pripravili poglavje Prekmursko narečje. Di‑alektologi prekmursko narečje skupaj s slovenskogoriškim, prleškim in haloškim narečjem uvrščajo v panonsko narečno skupino ter ga delijo na tri podnarečja: ravénsko, dólinsko in goríčko. Avtorici vsako podnarečje posebej predstavljata na glasoslovni, oblikoslovni in leksikalni ravnini. Prispevek zaključujeta z izsekom iz Vratuševe razprave Jezikovne razmere v severnem Prekmurju in slovenskem Porabju.Posebno vrednost monografije o Antonu Vratuši predstavlja prva objava Vra‑tuševe obsežne študije (na 59 straneh) o jeziku Nouvega zákona Števana Küzmiča in Szvétih evangyeliomov Mikloša Küzmiča z naslovom »Nouvi zákon« in »Szvéti Evangyeliomi«. Gre za razpravo, katere rokopis je konec leta 1940 Vratuša od‑dal Časopisu za zgodovino in narodopisje, vendar zaradi vojnih razmer ni bila natisnjena. Rokopis, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je bil leta 1974 delno objavljen v Zborniku Štefana Küzmiča, v celoti pa šele v predstavljeni monografi‑ji. Na naslovni strani je avtorjev podpis (Vratuša Anton), na zadnji strani pa se je avtor pod razdelkom Pripomba podpisal z Vran. Iz Mundovega zapisa (na straneh 19 in 20) lahko razberemo, da je bil Vran eden od Vratuševih psevdonimov (poleg Slavečki Vran in profesor Urban).V monografiji je prvič objavljena tudi Vratuševa študija Jezik sebeborskega urbarja, ki se je ohranila med pisno zapuščino Vratuševega prijatelja dr. Vaneka Šiftarja; tudi to študijo hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor. Za lažjo umestitev razprave v čas in prostor je pred Vratuševo razpravo prispevek Gordane Šövegeš Lipovšek Družbenoekonomski vidiki prekmurskih terezijanskih urbarjev. Prek‑murski terezijanski urbarji (uvedeni v času vladanja cesarice Marije Terezije) so bili pisani v latinskem, nemškem, madžarskem in prekmurskem jeziku, odvisno od narodnosti večinskega prebivalstva v vasi. V monografiji je objavljenih šest 190 Polonca Šek Mertük  Jezikoslovna in literarna misel antona vratuše, stoletnega ...posnetkov sebeborskega urbarja, nato pa Vratuševa razprava o jeziku v omenje‑nem urbarju. Vratuša je sebeborski urbar analiziral že leta 1940, a je bila razpra‑va do izida obravnavane monografije neobjavljena. Jezik sebeborskega urbarja je predstavil v petih podpoglavjih prvega dela razprave: 1. Črkopis, 2. Glasoslovje, 3. Naglas, 4. Oblikoslovje in 5. Sintaksa. V drugem delu razprave je seznam okrog dvesto prekmurskih in kajkavskih besed. Vratuša ugotavlja, da je v vseh starejših prekmurskih besedilih opaziti večji ali manjši vpliv kajkavščine, toda niti pri Abe-cedariju iz leta 1725 ni zdaleč toliko kajkavskih elementov, kot jih vsebuje sebe‑borski urbar. Čeprav prevajalec urbarja ni znan, je Vratuša prepričan, da že zaradi »močne prekmurske knjižne tradicije na eni in močnih kajkavskih potez« (237) v omenjenem besedilu na drugi strani ni bil domačin, Prekmurec. Moral je biti Neprekmurec, Hrvat (kajkavec), ki pa je poznal tudi štokavske jezikovne poseb‑nosti. V urbarju najdemo čisto prekmurske oziroma vzhodnoslovenske jezikovne posebnosti in tudi take, ki so ali skupne prekmurščini in kajkavščini ali pa lastne edino kajkavščini in z njo vred deloma štokavščini.V drugem delu monografije je Anton Vratuša predstavljen kot literarni zgodo-vinar. Matjaž Kmecl v poglavju Anton Vratuša – literarni zgodovinar prikazuje Vratuševo literarnozgodovinsko delo od prvih objav do doktorske disertacije, to je od tridesetih let 20. stoletja do začetka druge svetovne vojne leta 1941. Ugotavlja, da je Vratuša »veljal za enega najbolj nadarjenih, delavnih in obetajočih literar‑nih zgodovinarjev mladega rodu« (244). Vrh Vratuševega literarnozgodovinskega delovanja je razprava Levec in Ljubljanski zvon, s katero je leta 1941 pridobil doktorski naziv. Kmecl jo je na kratko predstavil. Razprava (79 strani) je v mono‑grafiji objavljena v celoti. Bolj kot ponovna objava (razprava je prosto dostopna na spletu) bi bila dobrodošla (še) obsežnejša znanstvena razprava o njej. Ponovno je objavljena tudi Vratuševa kritika Dva Prešerna (12 strani), ki je bila prvič obja‑vljena leta 1939 v Domu in svetu. Gre za primerjalno‑kritični prikaz dveh romanov o Prešernu – Slodnjakovega Neiztrohnjeno srce (1938) in Romana o Prešernu (1937) Ilke Vaštetove. Tudi ta razprava je sicer prosto dostopna na spletu.Tretje poglavje Vratuševega ustvarjanja – literat in polemik ter vračanje k sla-vistiki – opisuje Franci Just v prispevku Anton Vratuša v presečišču literarnih žan rov. Just na kratko opiše Vratuševo literarno ustvarjanje. Za ponovno objavo sta bili v monografijo izbrani Vratuševo drugo leposlovno delo, črtica Svoji ma-teri! (1 stran), ki je bila prvič objavljena v Novinah leta 1936 (gre za slavospev materini dobroti, marljivosti, razdajanju za otroke in skrbi za dom), in njegova prva programska pesem Valeta 1937 (4 strani), ki je bila prvič objavljena v Mla-dem Prekmurcu leta 1938/39 (gre za etično budnico, naslovljeno na avtorjevo generacijo ob zaključku gimnazijskega šolanja). Just se dotakne tudi Vratuše kot gledališkega in literarnega kritika. Za objavo v monografiji sta bili izbrani Vra‑tuševa gledališka kritika Drama v slovenskem Narodnem gledališču v letu 1939/40 23191Jezikoslovni zapiski 22  2016  1(11 strani), prvič objavljena v Domu in svetu leta 1940, ter literarna kritika Svet Miška Kranjca (15 strani), prvič objavljena v Domu in svetu leta 1939. S kritikama Kranj‑čevega literarnega dela (M. Kranjca roman Zalesje se prebuja (1938) in Svet Miška Kranjca (1939)) se je Vratuša vključil v boj za pravo podobo Prekmurja, po Justu (358) v t. i. prekmursko jezikovno vojno. V začetku tridesetih let 20. stoletja je v Prekmurju namreč prišlo do jezikovno‑kulturne diferenciacije. Vratuša se je takrat od‑ločno postavil na stran Novin – temelj njihove jezikovne politike je bila nadaljnja raba prekmurščine (nasproti Slovenskemu katoliškemu akademskemu društvu Zavednost, ki si je prizadevalo za uporabo knjižne slovenščine; podoben nazor je imel tudi Klub prekmurskih akademikov). Ker se je Miško Kranjec, prekmurski pisec, »oddaljil« od do tedaj značilnega prekmurskega pisanja, so ga Vratuša in somišljeniki zavrnili in obsodili. Niso se strinjali s Kranjčevim prikazovanjem Prekmurja (prekmurskega člo‑veka, matere/ženske, duhovnika). Glede na slavospev materi v črtici Svoji materi! je Vratuševa obsodba Kranjca razumljiva.V zadnjem delu monografije (411–432) je Franc Kuzmič predstavil izbor iz bibliografi‑je Antona Vratuše. Gre za pomemben prispevek k poznavanju Vratuševega ustvarjanja in udejstvovanja. Bibliografija je razdeljena v štiri tematske sklope: slavistične objave (jezikoslovni, literarni in jezikovni zapisi, recenzije in polemike), leposlovne objave, rokopisno gradivo in ustvarjalnost na drugih področjih.Iz znanstvene monografije Jezikoslovna in literarna misel Antona Vratuše je mogoče razbrati, da je bil glavni namen predstaviti Vratuševo jezikoslovno, literarnozgodo‑vinsko in leposlovno udejstvovanje oziroma opozoriti na njegova dela na obravnavanih izbranih področjih, ne pa teh del (vsaj ne v večji meri) kritično osvetliti. To ugotovitev potrjuje tudi (urednikova) odločitev za objavo faksimilov šestih Vratuševih razprav in literarnih del. Tako sta v monografiji ponovno objavljeni literarnozgodovinski razpravi Levec in Ljubljanski zvon (79 strani), s katero je Vratuša leta 1941 pridobil doktorski naziv, in Dva Prešerna (12 strani, prvič objavljena leta 1939). V monografiji sta ob‑javljeni tudi Vratuševi literarni deli, črtica Svoji materi! (1 stran, prvič objavljena leta 1936) in pesem Valeta 1937 (4 strani, prvič objavljena 1938/39), ter gledališki in lite‑rarni kritiki – Drama v slovenskem Narodnem gledališču v letu 1939/40 (11 strani, prvič objavljena leta 1940) in Svet Miška Kranjca (15 strani, prvič objavljena leta 1939).Kot kaže Kuzmičev pregled Vratuševe bibliografije, je v rokopisu ostala le ena Vratuševa razprava – Leksikalni vplivi romanščine na slovenščino (1939). Za‑njo je Vratuša leta 1940 dobil celo svetosavsko nagrado, zato je zelo škoda, da ni našla prostora v omenjeni monografiji. Res je, da gre za obsežno razpravo (83 stra‑ni/listov), toda tudi nekatere druge ponovno objavljene razprave so obsežne. Ker so nekatere od njih celo prosto dostopne na spletu (na portalu dLib), bi bila vklju‑čitev in s tem prva objava omenjene razprave še kako dobrodošla, če ne kar nujna.V monografiji poleg tega pogrešam tudi večji poudarek oziroma izposta‑vitev pomena (tudi) Vratuševe skrbi za prekmurščino oziroma za vztrajanje pri 54192 Polonca Šek Mertük  Jezikoslovna in literarna misel antona vratuše, stoletnega ...prekmurščini kljub ukazom in navodilom o rabi knjižne slovenščine. Omenjeno je v svojem prispevku še najbolj poudaril literarni zgodovinar Franci Just. Vloga Antona Vratuše pri oblikovanju in ohranjanju prekmurskega knjižnega jezika bi lahko bila bolj poudarjena. Odločitev za prekmurski knjižni jezik je Slovence v Prekmurju povezovala. Narodno zavedni Prekmurci so med Slovenci na levi strani Mure širili in ohranjali slovensko govorjeno in zapisano besedo, pri čemer so se odločili za svojo različico knjižnega jezika in kljub načrtni madžarizaciji krepili narodno zavest in ohranjali svoj jezik. Mogoče se še premalo zavedamo, da jih je odločitev za prekmurski jezik rešila in da je tudi zato Prekmurje danes na srečo slovensko.

Jezikoslovna in literarna misel Antona Vratuše, stoletnega mladeniča

https://ojs.zrc-sazu.si/jz/article/download/6968/6558

Jezikoslovna in literarna misel Antona Vratuše, stoletnega mladeniča

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)