Gržinić Mauhler, Marina

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

PRIKAZI IN OCENEI r i t  R o g o f fTERRA INFIRMAGeography's visual cultureRoutledge, London in New York 2000, 196 str.Knjiga Irit Rogoff, predstojnice Oddelka za umetnostno zgodovino in vizualno kulturo na Goldsmith kolidžu londonske univerze je  zbirka že objavljenih, a na novo predela­nih esejev na temo izgube ali odsotnosti na­vigacijskih načel v trenutku, ko si skušamo predstavljati kakršnokoli obliko trdnega geografskega soglasja o identiteti, pripadno­sti in pravicah. Rogoffova vztraja pri politi­ki, ki bo utemeljena v zahtevi po fundamen­talnih spremembah v razredih, rasah in spo­lu. Geografija je za Rogoffovo epistemološ­ka kategorija, kakor rasa ali družbeni spol, in je potemtakem v povezavi z umestitvijo, razmestitvijo. V geografijo projicira elemen­te t. i. conske logike, ki le-to povezuje s kla­sifikacijo, lokacijo, topografijo sebstva, jaza in drugosti. Geografija se veže na te umesti­tve in ustvarja nove razmestitve, ki skozi ref­leksijo novih con v prostoru (danes govori­mo vse bolj o obmejnih območjih, demate- rializiranih conah, mednarodnih svobodnih mestih, getih itd.) kaže, da je  samo tradi­cionalno pojmovanje geografije postavljeno pod vprašaj.Rogoffova se skuša osredotočiti na pri­padnost in pripadanje kot kategoriji, ki de­finirata odnose med subjektom in njegovim mestom. Konstitucija pripadanja je v pove­zavi s procesom izključitve, kar po Rogoffo-vi pomeni, da pripadati ni nekaj, karje samo povezano s tistim, karje vključeno ali izklju­čeno, pač pa gre pri kategoriji pripadnosti za dinamično funkcijo ali obliko. Rogoffo­va se namreč sprašuje, katerim pogojem mora ta kategorija ustrezati, da rečemo, da je nekdo izvržen, oz. ne pripada določeni skupnosti.Pri tem poskusu sta psihoanaliza in de- konstruktivizem za avtorico odločilnega po­mena. Obe vedi razume kot mobilizacijsko silo, kar sama imenuje lekcija post-struktu- ralizma. Rogoffova vztraja pri premiku od moralističnega diskurza, ki govori o geogra­fiji in lokaciji, ki nam pripoveduje, kaj naj bi kdo bil, kdo ima pravico biti nekje in ne drugje, ter kako naj se tam vede, v smeri kon­tingente etike o geografski umestitvi. Pri tem paje, kot sama zapiše, mobilizacija last­nega nezadovoljstva razumljena kot vodil­na sila pri kritičnem in teoretičnem delu.Drugačen pogled na geografijo ter nje­na umestitev v odnosu do psihoanalize je v ozki povezavi s tistim, kar imenuje fantaz- matsko ozadje. Pri tem se sklicuje na delo Jacqueline Rose, kije fantazmo opredelila kot politično formacijo. To, da ima fantaz­ma težave pri vstopu v politično argumen­tacijo, je posledica tega, da le-ta predstavlja pomembno politično formacijo. Z geogra­fijo so zadeve podobne: geografijaje kritič­na etika, k izziva politično argumentacijo. Podobno kot nam Rose poda pogled na fan­tazmo, kijo razume kot tisto kategorijo, ki211P rikazi in  o c e n enam omogoča uzreti notranjo mejo držav­ljanstva samega, nam Rogoffova predlaga geografijo na način koncepta nedomače geografije, ki po njej predstavlja radikalno možnost za redefmiranje zadev, ki se tičejo lokacije; gre za radikalizacijo pojmovanja lo­kacije, kije povsem drugačna od tistega, kar nas o lokaciji poučuje država.Ob takem pojmovanju geografije sta se radikalno spremenila tudi funkcija samega pogleda in spomina. Zdi se, kot da bi se Ro­goffova skušala vrniti v tiste dimenzije geo­grafije, ki so povezane s poetičnim, imagi­narnim in spominom. Pri takšnem poskusu pa se vsakič pokaže nekakšna grozljiva tu­jost, saj se brišejo meje med imaginacijo in realnostjo in se tisto, kar smo šteli za fanta­stično, ponudi kot realno; toje situacija ko simbol prevzame pomembnost in moč tiste­ga, karje simboliziralo in deluje tako, da učinkovito in sistematično reificira vse po­dobe ter nam onemogoča, da bi sprejemali reprezentacijo brez vključevanja predhod­no osvojenega znanja, mišljenja, ravnanja. Gre za samosvojo domačnost geografije, za katero smo v skušnjavi, da bi jo povezali s Freudovo »vrnitvijo potlačenega« v Das Un­heimliche. Zato koto vzporednici temu »Un­heimliche« govori Rogoffova o »unhomed geographies«, nedomačih geografijah (str.4).Rogoffova skuša na novo napisati geo­grafijo in njen znakoven sistem, uporablja­joč nove tipologije prostora in novo matri­co prostorskih con. Pri takšnem teoretičnem delu imajo poseben pomen telesa. Telesa so kot objekti spoznanja materialno semio­tična generativna vozlišča. Njihove meje se materializirajo v družbenih interakcijah med človeškimi in nečloveškimi entitetami, v interakcijah s stroji in drugimi instrumen­ti vred, ki posredujejo izmenjavo in poveza­ve in ki potemtakem funkcionirajo kot de­legati za druge igralce/storilce. Za Rogof- fovo je v knjigi eno od ključnih vprašanj,kako utemeljiti alternativno množico med subjekti in objekti. Rogoffova se sprašuje tudi, kako lahko kulturni artefakti, ki dru­gosti in drugačnosti niso izvzeti, določeno pozicijo konstituirajo. Saj so kulturni arte­fakti ponavadi razumljeni samo kot objekti refleksije.V povezavi tudi s post-kolonialno teo­rijo in z delom Homi Bhabhe, Edwarda Sai­da in Paula Gilroya, se Rogoffova sprašuje, kdo ustvarja pomen in za koga. S takšnim spraševanjem, ki bi ga lahko sintetizirali tudi v stavku »kdo ima pravico omejiti pomen«, sledi teoretični tradiciji, ki družbeni spol, raso in jezik vključuje v analize lokacij in vi­zualnih reprezentacij. Takšno teoretično delo pa ima pomen tudi za diherarhizacijo podob in kulture. To so povezave, ki jezik utemeljujejo na analizi kulturne hibridno­sti, diaspore, migracij in na elementih izsi­ljene ali prostovoljne prostorske razmesti­tve.To paje tudi način interpretacije, ki je  tuj večini filozofije estetike in teorije umetnosti v našem domačem prostoru. Po­men knjige Irit Rogoff je v tem, da pokaže na produktivno akademsko prisvojitev post- kolonialnih teorij za področje filozofije umetnosti, estetike in teorije. Pokaže na po­litično estetsko dimenzijo identitete in po­dobe. Sklicujoč se na Gayatri Spivak predla­ga, da moramo do mesta, geta in prostora vzpostaviti drugačen odnos branja in si ne predstavljati samega mesta kot obliko reifi- kacije in posedovanja. V tradiciji najboljše­ga semiotičnega (post) strukturalizma, ki mu je Rogoffova tudi teoretsko zavezana, je za njo prostor podoba, slika, primera, toje fi­gura, konstrukcija, artefakt, gibanje, preme­stitev.Vztrajajoč pri kritičnem branju, saj sama poudarja, daje treba razlikovati med hegemonističnim kozmopolitizmom in aka­demsko asimilacijo kulture na eni strani, ter radikalno post-kolonialno kritiko prostora,212P rikazi in  o c e n emesta in lokacije na drugi, se Rogoffova za­teče k tistemu, karje nedomače, čudaško, oz. naravnost srh vzbujajoče. Za osebno ra­zumevanje lokacije ali umestitve ji služi Adornovo stališče iz njegovega spisa »O vprašanju: kaj je Nemčija«, v katerem je za­pisal, daje  nemoralno počutiti se doma v svojem lastnem domu.Kontekst in pogoji umetnosti torej niso utemeljeni samo v parcialnem kontekstual- nem branju. Geografija kot epistemična struktura s pripadajočimi označevalnimi praksami ni samo tista, ki oblikuje nacional­ne in ekonomske povezave, pač pa tudi kon­stitucijo in fragmentacijo identitete. Zato se v drugem delu knjige Rogoffova poda v bra­nje umetniškega delajochena Gerza, Mary Kelly, Vere Frenkel, Chinue Achebe in dru­gih.Mordaje za njen pristop najzaslužnej­ša feministična teorija in epistemologija. V osemdesetih letih, koje družbeni spol po­stal polje analize, se je pokazalo skozi psi­hoanalizo, postkolonialno teorijo, semioti­ko, dekonstruktivizemn itd., da se tisto, kar je bilo desetletja izključeno iz teorije in kri­tike kulture, ne da tako zlahka vključiti v ce­lotno, totalitarno, akademsko estetsko zgod­bo, pač pa daje treba na drugačnih teme­ljih zastaviti celotno estetsko analizo in po­vsem drugače oblikovati estetsko matrico. Pozicioniranje in umestitev znanja, je po­stalo nekaj, kar seje, s feministično teorijo, postavilo v nasprotje z nevtralno, empirič­no ter pozitivistično zahodno institucijo fi­lozofije in teorije umetnost. Družben spol, rasa in lokacija so epistemološke kategori­je, ki nam povedo, kako vemo, zakaj vemo in kaj vemo. Rogoffova si prizadeva kritič­no dekonstruktivno razgraditi relacijskost do drugega in skuša postaviti pod vprašaj akademsko taksonomijo zahodnih družb ter fiksacijo v razliki, ki nastane samo zato, ker nekdo pripada drugi kulturi ali drugemu kontekstu. Zavzema se za opozicionalno alidiferencialno prizorišče in vednost in se ob tem približuje kiberfeminističnim, teoretič­nim izhodiščem Haravejeve in njenega teo­retskega kroga.Čepravje Rogoffova tudi tu in tam ne­kritično vezana na tradicijo Foucaulta, Met- za in na teorije tehnološkega aparata kot ideološkega aparata, seji uspe odtrgati od zgrešenega pojmovanja, daje ekran ogleda­lo. Prav to zgrešeno pojmovanje, ki seje v sedemdesetih letih, utemeljeno na Baudry- ju  in drugih, močno prijelo tudi v sloven­skem filmskem krogu Ekrana itd., je tehno­loškemu aparatu in pogledu podelilo neslu- tene možnosti identifikacije. Rogoffova se temu izogne, sajje njena interpretacija izv­zeta popolni panoptizaciji pogleda terjasno pokaže, daje ogledalo pravzaprav ekran.Geografski znaki so za Rogoffovo kov­ček, kartiranje, meje in telesa. Te znake sku­ša locirati v delu že prej omenjenih umetni­kov in pokazati, dajih lahko beremo zno­traj vizualne kulture samo tako, da izposta­vimo njihovo kompleksno multi pozicional- nost. Difraktna feministična alegorijaje tako tukaj dovolila neprimernemu Drugemu pri­ti na površje v geografiji, imenovani prepro­sto mesto, lokacija in prostor. Nedomača geografijaje po Rogoffovi posebej primer­na za raziskovanje artefaktnih in reproduk­tivnih tehnologij, saj se generično ukvaija s prediranjem meja med problematičnim ja­zom in nepričakovanim drugim in z razisko­vanjem možnih svetov v kontekstu, struktu­riranem s transnacionalno tehnološko zna­nostjo.V takem kontekstu zastavi Irit Rogoff tudi zahtevo po radikalnem pojmovanju Drugosti in Drugega, ki se veže na najbolj zatrte skupnosti, ki so danes začele govoriti s svojim lastnim glasom ter postavljati zah­teve kot subjekti. Za Rogoffovo je Drugi ti­sti, ki v temelju določa pomen in vsebino komunikacije. Vse, kar kdo želi ali misli, je v razmerju do kompleksnega in nenehno2 1 3P rikazi in  o c e n ese premikajočega polja Drugosti (stvari, po­mena, želje). To pa ima povezavo tudi z nje­nim židovskim kontekstom odraščanja in izobraževanja. Toda artikulacija Drugega ni popolnoma fiksirana in zato Rogoffova pra­vi, daje treba Drugega vseskozi re-definira-ti. Na koncu lahko sklenemo, da zahteva Ro­goffova zgodovinsko pozicioniranje tistih, ki zavračajo sprejetje dominantne sodobne za­hodne (ameriške in evropske) naracije iden­titete in politike ter ponovno evaluacijo zna­nja in odnosov dominacij.Marina Gržinić MauhlerZGODOVINA IN USODA DRUŽBENOPOGODBENIH IDEJJ o h n  W. G o u g h  DRUŽBENA POGODBA Kritična študija njenega razvojaTemeljna dela, Krtina, Ljubljana 2001, 321 str.Izid tako temeljite, pretehtane in vpliv­ne študije, kotje Goughova kritična štu­dija razvoja pojma »družbene pogod­be«, je  vsekakor izjemen dogodek za naš teoretski prostor in razvoj domače politične teorije ter refleksijo v njenem  okviru. Knjigo je odlično in skrbno ure­dil Igor Pribac, k ijo je  tudi pospremil s spremno besedo z naslovom »Vrnitev pogodbe«, prevedli pa so jo  Luka Om ­ladič in skupina drugih prevajalcev. Pre­vod in urejanje tega dela, ki nedvom­no sega na področje, ki doslej v naši pre­vodni literaturi ni bilo prisotno, je  go­tovo zastavljal vrsto term inoloških in prevajalskih problemov, ki so bili po prevodu sodeč skrbno, dosledno in us­trezno rešeni. Tako knjiga opravlja tudi vlogo, da terminološko zakoliči prevod­ne pojme tudi za prihodnje analize inprevode, ki jih  na tem področju ned­vomno potrebujem o.T akoje za naš teoretski prostor go­tovo pom em bno dejstvo, da ta knjiga prinaša pregled zgodovine obravnava­ne ideje v času, k o je  od tem eljnih del na tem področju preveden le Rousse­au in njegova Družbena pogodba, kije bila v času prejšnjega sistema pač ideološ­ko najsprejemljivejša (in je  pravkar do­živela tudi term inološko pregledano in popravljeno izdajo). Se vedno nam  na­mreč manjkajo prevodi tako Hobbesa, kot tudi Lockea in Kanta in njihovih del o družbeni pogodbi.Prevedena knjigaje v angleščini pr­vič izšla leta 1936, druga, popravljena izdaja, katere dodatke upošteva in pri­naša tudi ta prevod, pa leta 1953, in ve­lja za tem eljno delo na tem področju,2 1 4

Irit Rogoff, Terra infirma: Geography's visual culture

https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/download/3577/3272

Irit Rogoff, Terra infirma: Geography's visual culture

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)