Mlekuž, Jernej

Slovene

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

280madžarščine. Upajmo, da bo publikacija kmalu izšla tudi v slovenskem jeziku (ali celo v kakš-nem tujem jeziku), saj bi se s tem krog bralcev razširil. Knjiga s svojo tematiko prav gotovoprispeva k boljšemu razumevanju in spoznavanju problematike slovenske manjšine naMadžarskem, ki je bila zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin v preteklosti prezrta tako vosrednji Sloveniji kakor tudi na Madžarskem.Katalin Munda HirnökZvone Žigon, Izzivi drugačnosti. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku . Ljubljana: ZaložbaZRC, ZRC SAZU 2003 (Migracije 3), 152 str.Razen Aleksandrink (avtorica Dorica Makuc), ki so v strokovnih krogih dobile že mitičnerazsežnosti, nekaj časopisnih ali strokovnih člankov in kakšne raziskovalne naloge ni bilo oSlovencih ali slovenstvu na Črni celini napisano skoraj nič, poudarja avtor v predgovoru. Inprav ta vrzel v zvezi s Črnim kontinentom je avtorja s svojo privlačnostjo potegnila v prostorneznanega.Njegov projekt je finančno podprlo tudi Ministrstvo za kulturo RS in avtor se je v (evrop-ski) jeseni 2001 za 25 dni podal na afriško celino. Obiskal je tri države (Egipt, Kenija inJužnoafriška republika) in pri tem opravljal dvojno nalogo: študijsko potovanje raziskovalca inzadolžitve v vlogi svetovalca Urada RS za Slovence po svetu. Čeprav je veliko gradiva zbraltudi prej in potem (arhivi, dopisovanja in pogovori), so intervjuji in dnevnik tisti viri, brezkaterih knjiga ne bi bila takšna, kakršna je.Knjiga je brez obveznih poglavij (predgovor, uvod in povzetek) razdeljena v štiri sklope.V prvem avtor obdela slovenstvo po državah, kjer naj bi bilo največ Slovencev. Najdlje sezadrži v Egiptu, kjer v posebnem podpoglavju predstavi Aleksandrinke, nato slovenske vojakev Afriki, ki so se med drugo svetovno vojno znašli na tej celini kot italijanski vojaki ali pa soostali v Egiptu kot vojaki razpadle jugoslovanske vojske, pridruženi angleškim kolegom. Nakratko opravi s povojnim obdobjem in na koncu na dobri strani označi današnje stanje slo-venstva v Egiptu. Sledi zgoščen opis slovenstva v Južnoafriški republiki, kjer danes živi največSlovencev na kontinentu, Keniji, Izraelu in Jordaniji. Poleg števila (od 23 do 107) se v naštetihdržavah kažejo tudi zametki organiziranosti Slovencev, da bi ohranjali slovensko narodnoidentiteto. Slovenstvo je namreč v tem delu sveta razmeroma »mlado« in razen Egipta v nobe-ni od naštetih držav ne sega dlje kot štiri desetletja v preteklost.V poglavju »Analiza« avtor kategorizira Slovence v Afriki in na Arabskem polotoku (Alek-sandrinke, vojaki, povojna ekonomska migracija, emigracija iz osebnih razlogov, začasna del-avska – poslovna emigracija in misijonarji). Pri tem se opira predvsem na vzroke izselitve.Sledi kratko podpoglavje »Ženske kot izseljenke«, v katerem povzame spoznanja, objavljena vdozdajšnih predstavitvah ženskega dela v Afriki, posebej v Aleksandriji. V nadaljevanju namavtor ob analizi »stanja« slovenske etnične identitete med Slovenci v Afriki in na Arabskempolotoku zaupa še svoj pogled v prihodnost (poglavje »Slovenstvo danes in jutri – sklep«) .V »Dnevniku« s potovanja spoznamo majhne in velike skrivnosti avtorjevega dela: nave-zovanje stikov, obiski, potepanja po pokopališčih, barantanja s taksisti itn. Avtorjev slog v tempoglavju nič več sramežljivo ne skriva svojih kvalitet: nazornost, jasnost, neposrednost, spon-tanost itn. Ob tem se bralec vpraša, zakaj ni avtor celotne knjige oblikoval kot dnevnika alipotopis, v katerem bi lahko objavil tudi zbrano gradivo, opažanja in razmišljanja, navedena vprvih dveh poglavjih. Knjiga bi tako postala dostopnejša širšemu krogu bralcev, avtorjev po-TRADITIONES, 33/1, 2004Traditiones_33_1_3.pmd 22.12.2004, 9:50280281ljudni, lahkotnejši slog bi se lažje izrazil, hkrati pa bi se avtor izognil morebitnemu očitku, daza znanstvenost besedilu manjkata poglobljenost oziroma nekoliko več nadležnega, radoved-nega, pikolovskega idr. vrtanja v izbrano temo ali problem.V zadnjem poglavju »Izseljenci o sebi« avtor objavi pogovore, polstrukturirane intervjujes Slovenci, živečimi v Afriki in na Arabskem polotoku. Pogovore, ki niso bili posneti, najdemopovzete tudi v »Dnevniku«. Med intervjuji je tudi nekaj pogovorov, opravljenih v Sloveniji, innekaj odgovorov, poslanih avtorju v pisni obliki. Gre za korektno in uglajeno opravljene inter-vjuje, ki prinašajo zanimive, berljive, mestoma celo »filmske« vsebine in zgodbe.Avtor, si ni ta tej poti v neznano ni zadal previsokih ciljev. Toda po drugi strani bralecpogreša nekoliko več kakor zgolj deskriptivni pregled slovenstva in iskanje števila rojakov vpetih afriških državah. Motiv za navedene kritične pripombe pa je verjetno treba iskati tudi vavtorjevi prejšnji knjigi Iz spomina v prihodnost, v kateri nas namreč razvaja z mnogo bolj analitič-nim, prenicljivim, kompleksnim, večplastnim branjem. Kakorkoli že, mogoče je pa prav to(cena) izziv(a) drugačnosti.Jernej MlekužJana Mlakar Adamič, Teknilo nam je! Trbovlje: Zasavski muzej, 2004. 167 str., ilustr.Knjiga, ki jo je izdal Zasavski muzej in spremlja razstavo Teknilo nam je!, prvič v slovenskietnologiji obsežneje osvetljuje prehrano prebivalcev industrijskega oz. delavskega okolja. Prikaženam vsakdanjo in praznično prehrano večine prebivalstva na tem območju, s pomočjo nje paspoznamo tudi utrip življenja v nekdanjih rudarskih revirjih, zlasti od začetka pa do 60. let 20.stoletja, ko so se v gospodinjstvu in v prehrani začele uveljavljati številne novosti.V začetnem poglavju »Hrana skozi zgodovino« avtorica podaja pregled prehrane v Zasavjuod najstarejših naselitvenih obdobij, Slovanov, fevdalnega obdobja, pa do 19. stoletja, ko imamoza raziskovanje prehrane že več virov in gradiva. Podrobno so orisane značilnosti prehranemed prvo svetovno vojno in po njej, v času splošne gospodarske krize v tridesetih letih 20.stoletja, med drugo svetovno vojno in v obdobju racionirane in garantirane preskrbe.Naslednje poglavje v knjigi je namenjeno obravnavi kuhinje, ki je niso uporabljali le zapripravo hrane, ampak je bila v delavskih stanovanjih tudi glavni bivalni prostor. Podrobno sopredstavljene starejše oblike kuhinj: črna kuhinja, preprosto opremljene skupne kuhinje vdelavskih stanovanjih in kuhinje v najetih ali lastnih stanovanjih. Ob tem je obravnavano šekuharsko znanje, načini uživanja hrane in odnos do jedi v posameznih obdobjih.Osrednji del besedila avtorica nameni obravnavi oskrbe z živili, ki jih je v večini družinpogosto primanjkovalo. Bolj kot na pestrost in kakovost živil je bilo treba misliti na njihovozadostnost. Zbrane nabavne knjižice in objavljeni odlomki iz njih izpričujejo premišljene inskromne nakupe, ki so bili izdatnejši le v dnevih po izplačilu mezd, ko so si v trgovinah inkonzumih privoščili še skromen priboljšek.Zaradi pomanjkanja so si skušali Zasavci čim več zelenjave in mesa pridelati in pripravitidoma. Ohišnica je pripadala vsakemu rudniškemu stanovanju, nekatere družine so imele najetetudi večje vrtove in njive. Pridelovali so različno zelenjavo, pa tudi tobak, začimbe in cvetlice.Zelo razširjena je bila reja živali, predvsem kuncev, ki so nadomeščali druge vrste mesa, inprašičereja, zato so bile koline, podobno kakor v mnogih slovenskih krajih, najpomembnejši do-mači praznik. Poleg priprave zalog zabele in mesa so bile koline tudi pomemben družabni dogo-dek, na katerem so se srečali sorodniki in sosedje in se vsaj za dan ali dva najedli mesa do sitega.KNJIŽNA POROČILA IN OCENE / BOOK REVIEWSTraditiones_33_1_3.pmd 22.12.2004, 9:50281

Zvone Žigon: Izzivi drugačnosti. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku

https://ojs.zrc-sazu.si/traditiones/article/download/1471/1228

Zvone Žigon: Izzivi drugačnosti. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)