Železnik, Urška

Bratož, Urška

Repository of University of Primorska

ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500490Skratka, poduk predstavljenega dela je lahko takšen: sociologi bi morali raz-mišljati bolj zgodovinsko, zgodovinarji pa bolj teoretično. Pričujoče delo je zato od-ličen vodnik za obe skupini znanstvenikov.Vida Rožac DarovecJonathan Woolfson (ur.): PALGRAVE ADVANCES IN RENAISSANCEHISTORIOGRAPHY. Houndmills, Basingstoke, Hampshire, New York, PalgraveMacmillan, 2005, 317 str.Humanistične znanosti so že davno ugotovile, da je – poleg številnih predmetovnjihovega zanimanja – nujno treba (kritično) obravnavati tudi pisanje o teh predmetih.In tako so se tudi zgodovinarji, "preučevalci preteklosti", začeli hkrati ukvarjati še s"preučevanjem preučevanja preteklosti", torej s historiografijo samo. Postmoder-nistična opazka, da je vsa zgodovina pravzaprav že historiografija, je zgodovinarje leše bolj spodbudila k refleksiji o intelektualnih temeljih njihovega dela, zato sorazmišljanje o zgodovinopisju privzelikot nujno potreben element svojega po-klica. Pričujoči zbornik o historiografijirenesanse je torej rezultat razmišljanj opisanju zgodovine, natančneje o pisanjurenesanse, saj se ukvarja prav s knji-gami, članki in prispevki, ki so (še zlastiv zadnjih nekaj desetletjih) obravnavaliobdobje renesanse.S prvim sklopom prispevkov zbor-nik bralca uvede tako v renesanso, kottudi v pisanje o njej, kjer se v prvi vrstisreča z enim temeljnih mejnikov v his-toriografiji renesanse, z Burckhardto-vim delom Die Kultur der Renaissancein Italien (Renesančna kultura v Italiji)iz leta 1860. Okrog omenjenega dela senato bolj ali manj vrtijo tudi ostali pri-spevki, ki se, zdaj z naklonjenostjo,drugič s kritično distanco, ves čas vra-čajo na to referenčno točko.ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500491Urednik Jonathan Woolfson, ki je prispeval prvi članek, bralca najprej seznani skonceptom renesanse, kakor ga je v svojem delu (kjer ga je pogosto postavljal mednavednice) razumel Burckhardt. Woolfson je prepričan, da se pri njem že pojavljadvoumnost tega pojma, ki ga je – tako uspešno, da se je nato trdno zasidral – sicerpopulariziral šele J. Michelet v 19. stoletju. Avtor meni, da je taka dvojna naravakoncepta danes veliko uporabnejša od kakšnega rigidnega pojmovanja, predvsem paizpostavlja način, na katerega je Burckhardt želel zajeti značilnosti nekega časa. Žetedaj se je namreč posluževal "subjektivnih" (zlasti literarnih) virov, na katere sozgodovinarji še do nedavnega gledali skrajno sumničavo, renesanso pa prikazal kot"dobo teme in dobo luči" hkrati.Prispevek Davida Abulafie se nato ukvarja še z eno ambivalentnostjo renesanse;poskuša namreč izstopiti iz zakoreninjenega okvira, ki renesanso omejuje le na nekaj"najpomembnejših" severnoitalijanskih središč. Svojo pozornost zato usmeri na po-sebnosti kulturnega življenja južne Italije, kjer je bilo še zlasti živahno srečevanjerazličnih kultur, poleg tega pa je intenzivno potekala tudi difuzija renesanse v drugedele Evrope, npr. na Madžarsko ali v Španijo. Obenem Abulafia oriše tudi histo-riografske prispevke od B. Croceja do F. Elíasa de Tejade in drugih, ki so se skozisvoje delo dotaknili prav tega področja.Srečevanja in stike renesančne Evrope z ostalim svetom v naslednjem prispevkupodrobneje razdela Peter Burke, ki jo na ta način učinkovito umesti v globalnizgodovinski kontekst. Ideja o taki umestitvi se je po njegovih besedah pojavila šele v80. letih 20. stoletja, ko so tudi siceršnje družbene okoliščine postale bolj naklonjenetovrstnim projektom. Opazovanje neevropskih elementov v renesansi (predvsem kotgibanju) se lahko izkaže za nadvse zanimivo. K takemu raziskovanju pa je mogočepristopiti na več načinov. Lahko gre na primer za raziskovanje prispevkov k rene-sansi s strani drugih, (bolj ali manj) oddaljenih kultur ali za opazovanje tokov innačinov, prek katerih se je renesansa širila navzven in sprožala različne odzive"prejemnikov", nenazadnje pa je eden od možnih načinov tudi primerjalni pristop kvsem tem (španskim, indijskim, kitajskim, afriškim, judovskim idr.) "renesansam".Drugi del zbornika osvetljuje zlasti odnos med renesanso in humanizmom terprikaže kontrastne poglede različnih piscev na ta del zgodovine, ki so mu pripisanenejasne in nedorečene oznake, enkrat "gibanje", drugič "obdobje". James Hankins setako sprašuje, kako je do problema pri definiranju renesanse in humanizma splohprišlo. Sodobne poglede na humanizem kot primarno literarno in izobražensko giba-nje ter na renesanso kot obdobje, naperjeno proti dogmatskim družbenim strukturam,spremlja skozi razvoj misli avtorjev E. Garina, H. Barona in P. O. Kristellerja.Njegovi vsebinski niti sledi tudi članek Roberta Blacka, ki se poleg tega posvečaprednostim in slabostim definicij, ki pa morajo biti – tudi v sodobni historiografiji –nenehno podvržene kritični refleksiji.ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500492Tudi Riccardo Fubini v svojem prispevku trdi, da ni mogoče govoriti o renesansi"na splošno", saj ta še zdaleč ni homogena. Podobno kakor Woolfson v prvem člankuugotavlja, da je to verjel že Burckhardt, ki se mu je pojem renesanse zdel nadvseenostranski, vendar pa ga je, "v pričakovanju boljšega pojma", uporabljal tudi sam.Sodobni zgodovinarji so prav tako opustili prepričanje, da lahko tak pojem zaobjamecelotnost "renesanse", zato sprejemajo fleksibilnost zgodovinarjevega dela in plurali-zem pogledov. Obenem spoznavajo tudi prednosti socialne in kulturne zgodovine terse poskušajo izogniti idealiziranju in posploševanju.V zadnjem delu zbornika avtorji prispevkov opazujejo (zlasti sodobno) historio-grafijo renesanse s perspektive različnih zgodovinskih (pod)disciplin. Porozne mejemed njimi namreč omogočajo njihovo prepletanje, ki je vsekakor zelo dobrodošlo.Vsak od člankov se osredotoča na enega od izbranih segmentov renesanse – bodisi naumetnost, družbo, spol, religijo, literaturo bodisi na znanost, politiko in političnomisel. Avtorica članka o umetnosti Catherine M. Soussloff se na primer ukvarja zrazumevanjem pomena, ki ga ima renesansa za zgodovino umetnosti. Meni, da jesodobni interdisciplinarni kontekst prispeval k razširitvi razumevanja zgodovineumetnosti, ki naj bi skupaj z vizualno kulturo (ta zajema tudi artefakte iz vsakdanjegaživljenja) tvorila kompleksno polje sodobnih raziskovanj te vrste.Alessandro Arcangeli se posveča (širši) družbeni dimenziji renesanse, ki je bilavečje pozornosti deležna v zadnjih štiridesetih letih, poudari pa, da sodobni pristopitežijo k združevanju družbenega in kulturnega vidika. Arcangeli opozori na potrebnoproblematiziranje renesančnega "sebstva", sprehodi pa se tudi skozi obravnave dru-žinskih odnosov, ritualnega življenja in kategorij hierarhičnosti renesančne družbe.Temu, kar se na ravni družbe imenuje družbena razslojenost, na ravni kulture ustreza(sicer problematična) dihotomija popularne in elitne kulture ali sodobnejši modelkulture proti subkulturi(am). Ob tem avtor izpostavi misel, da so bili ljudje renesansenosilci več kolektivnih identitet hkrati, ter dodaja (nerešeno) vprašanje, kdaj, kje inkako je pravzaprav prišlo do najpomembnejših sprememb znotraj družbeno-kulturnihstruktur, ki jih pripisujejo renesansi.Pomemben segment družbenih odnosov, ki v zadnjih desetletjih vse bolj stopa vospredje, so tudi spolne identitete. Pregled prispevkov s tega področja podaja avto-rica Judith C. Brown, ki prek del M. Chojnacke, C. Klapisch Zuber, M. King indrugih zgodovinark (ter zgodovinarjev) pokaže na pomembnost kombiniranja zgodo-vinskih virov za raziskovanje pomenov ženskosti oziroma moškosti in opazovanjekonstruiranja spolnih identitet. Ena ključnih ugotovitev s področja zgodovinskihštudij spola je na primer ta, da (renesančne) ženske niso bile pasivne žrtve družbenihnorm, temveč so se o njihovih mejah lahko vsaj do določene mere pogajale.John J. Martin na podoben način razkriva spremembe, ki jih je prineslo sodobnozgodovinsko preučevanje na področju religije. Te ne vidi več kot (od vsakdanjegaživljenja in družbenih struktur) ločene sfere, poleg tega pa se zgodovini pri analiziACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500493verovanj, praks in ritualov pridružuje tudi antropologija. Poleg novih vprašanj inneobdelanih dimenzij se pojavljajo tudi reinterpretacije (institucionalne) zgodovinereligije, religiozno vedenje pa je postavljeno v kontekst identitet in širšega družbnegaživljenja. Sledi precej specifična študija o literaturi, ki naj bi po besedah avtorjaWarrena Boutcherja pripomogla k odkrivanju vzorcev idej in mentalitet, ki so(pre)oblikovali moderno Evropo. K temu bi lahko prispevala na primer analizaljudske literature, zgodb in pesmi, ob tem pa bi se bilo treba izogniti "književnemunacionalizmu", ki kanone renesančne literature skoraj tekmovalno razvršča po na-rodnostih (ki pa, mimogrede, nikakor niso renesančne kategorije).Brian W. Ogilvie se v prispevku dotakne renesančne znanosti, ki – zaradi pove-ličevanja kasnejše "znanstvene revolucije" – običajno ni bila deležna posebne pozor-nosti. Zgodovinski prispevki od sedemdesetih let dalje so zanimanje zanjo nekolikooživili, zlasti z novim pogledom na alkimijo in magijo, "jezikovni obrat" pa jeprispeval še zanimanje za jezikovne reprezentacije. V zadnjem poglavju, ki poskušazajeti zgodovinske obravnave politike in politične misli, pa John M. Najemy, po-dobno kot ostali avtorji v zborniku, opaža pomembne premike v historiografiji se-demdesetih in osemdesetih let tudi na tem vsebinskem področju. Takrat so obravnavepolitične misli začele izstopati iz dotedanjega ozkega okvira in poskušale zaobjetitudi diskurze, ideje, rituale in vse, kar je povezano z razmerji moči. Obenem so po-kazale tudi zanimanje za spremljajoči kontekst (demografijo, družinske odnose, spol,marginalne skupine ipd.), kar je tudi tu pripravilo temelje za antropološko usmerjenosocialno zgodovino.Zbornik Palgrave Advances in Renaissance historiography torej želi pokazati, daima tudi zgodovinopisje (in ne le zgodovina) svoj tok, kar poskuša prikazati z dokajpodrobnimi študijami in s strnjenimi pregledi obenem. Težko bi rekli, da je zbornikpregleden prikaz historiografije renesanse, vendar pa s svojimi opažanji jasno naka-zuje smer razvoja aktualnejših zgodovinskih obravnav renesanse, v njem zajete raz-prave pa so tudi dobra podlaga za "nekoliko drugačno" razmišljanje o renesansi.Urška ŽeleznikStephen J. Milner (ur.): AT THE MARGINS. Minority Groups in Premodern Italy.Minneapolis, London, University of Minnesota Press, 2005, 283 str.Meja, rob, obrobje, skrajnost so le nekatere od oznak, na katere se – zlasti če segovori o družbi – veže kopica pomenov. Tudi stanje, ki izhaja neposredno iz ome-njenega, torej, biti na meji oz. na robu, biti obroben oz. marginalen, ni nič manjnapolnjeno s konotacijami in z družbeno-kulturnimi pomeni. Zdi se, da je prav takšno

Jonathan Woolfson (ur.): Palgrave advances in renaissance historiography. Houndmills, Basingstoke, Hampshire, New York, Palgrave Macmillan, 2005

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-U2916N6N/9cad6766-ff9f-40ad-995c-5f5272460c76/PDF

Jonathan Woolfson (ur.): Palgrave advances in renaissance historiography. Houndmills, Basingstoke, Hampshire, New York, Palgrave Macmillan, 2005

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska