Rožac-Darovec, Vida

Repository of University of Primorska

ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 2OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 495–508487Peter Burke: HISTORY AND SOCIAL THEORY. Cambridge, Polity Press, 2005,XI + 224 str.Peter Burke je profesor na Emma-nuel College Univerze v Cambridgu,kjer predava kulturno zgodovino. Jeavtor številnih del s področja kulturnezgodovine, ki se nanašajo na teorijozgodovine in na obdobje renesanse.Knjiga, ki je pred nami, obravnavaodnos med zgodovino in družbenimiznanostmi (sociologijo, socialno antro-pologijo, pravom ...), točneje družbenoteorijo. Svoje prvo delo na omenjenotematiko Sociologija in zgodovina jeavtor napisal že pred četrt stoletja. Včasu med prvo in prenovljeno izdajoomenjene knjige so se po mnenju av-torja zgodovinarji začeli bolj zanimatiza družbeno teorijo. Prav tako so tudisociologi in socialni antropologi nare-dili t. i. "obrat h kulturi".V knjigi je avtor poskušal ugotoviti,v kolikšni meri družbena teorija koristizgodovinarjem in obratno, kakšna je korist zgodovine za družbeno teorijo, kakortudi, zakaj je prišlo med zgodovinopisjem in družbeno teorijo do medsebojnegaizključevanja; zgodovinarji in sociologi namreč niso bili vedno v najboljših odnosih.Burke sociologijo definira kot preučevanje človeške družbe s poudarkom na gene-ralizaciji družbenih struktur (ali kultur), zgodovino pa definira kot preučevanje člo-veške družbe in kultur s poudarkom na spremembah skozi čas. Glede na definiciji jemed obema vedama razlika zgolj v času, pa vendar sta si pristopa veliko bolj oddaljenain kontradiktorna. Kljub temu Burke meni, da bi bilo bolje, če bi bila komplementarna.Predsodki, ki jih gojijo sociologi do zgodovinarjev, se nanašajo na to, dazgodovinarji zbirajo dejstva brez sistema, metod in teorije, ter da so nesposobnianalizirati baze podatkov, ki jih pridobijo pri svojem delu. Očitajo jim tudi, da zgoljopisujejo politične dogodke, ki spominjajo na Rankejevo šolo iz devetnajstega sto-letja. Medtem pa zgodovinarji sociologom očitajo, da generalizirajo brez empiričnihraziskav in časovne dimenzije. In navkljub mnogim diskusijam na omenjeno vpra-šanje sociologi in zgodovinarji še vedno ne govorijo istega jezika. Fernand Braudelje to nekompatibilnost poimenoval "dialog gluhih".ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500488Burke se zavzema za to, da bi se zgodovinarji in družbeni teoretiki osvobodilirazličnih vrst omejenosti. Napake, ki jih po njegovem mnenju delajo zgodovinarji, sov tem, da v svojih specializiranih, prostorsko omejenih študijah lahko vidijo določenepojave kot enkratne, namesto kot enkratne v kombinaciji z elementi, ki jih lahkodobimo tudi drugod. Socialni teoretiki pa so bolj omejeni v času kot prostoru, saj vsvoje generalizacije ne vključujejo dolgotrajnih procesov.Burke išče korenine tega razkola v zgodovini obeh ved in ga umešča v devetnajstostoletje, ko je prišlo do utemeljitve sociologije kot samostojne znanosti. V tem času seje zgodovinopisje oddaljilo od razsvetljenske tradicije Voltaira, Fergusona in Mon-tesquieua in s tem ne le od družbene teorije, temveč tudi od družbene zgodovine.Zaslugo za to Burke pripisuje Leopoldu von Rankeju, ki je svoja dela fokusiral napolitično zgodovino. V času nastajanja nacionalnih držav so le-te potrebovale zgodo-vino za vzpostavljanje narodne enotnosti, v smislu vzgoje državljanov, oz. za nacio-nalistično propagando, kar so bile nacionalne države pripravljene tudi plačati. Inte-lektualna razlaga omenjenega obrata pa naj bi bila bolj metodološke narave. Zgo-dovinarji so v tem času pričeli z delom v arhivih in tako argumentirali svoje delo kotbolj objektivno in znanstveno od dela svojih predhodnikov. Pa tudi kvantitativnonaravnano socialno zgodovino so po drugi strani videli kot preveč ''znanstveno'' zaradiabstrahiranja in posploševanja ter izpuščanja enkratnosti posameznika in dogodka.Politični zgodovinarji so svoje prispevke videli kot bolj resne in realistične od študij, kiso jih producirali socialni zgodovinarji. Ti so politični zgodovini očitali, da je s tem, kose je usmerila na obravnavo političnih elit, večino ljudi izpustila iz svoje obravnave.Na področju družbene teorije pa je v poznem 19. stoletju, po zaslugi Maxa Webrain njegovega slovitega dela Protestantska etika in duh kapitalizma, prišlo do po-membnega epistemološkega zasuka, ki je vključeval časovno dimenzijo v družbenointerpretacijo. V tem kontekstu moramo omeniti tudi dela Vilfreda Pareta in EmilaDurkheima. Naslednje generacije sociologov pa so se bolj usmerile k statističnim po-datkom, terenskemu delu in študijam sodobne družbe. Prav v tem času pa sta se medzgodovinarji porodila zanimanje za družbeno teorijo in odpor do Rankejevega kon-cepta zgodovinopisja. V Nemčiji se je obrat začel s Karlom Lamprechtom, v Francijipa v sloviti šoli Annales z Marcom Blochom in Lucienom Febvrom. Vsem je biloskupno nasprotovanje političnemu zgodovinopisju, z ambicijo ustvariti "širšo in boljhumano zgodovino". Šolo Annales pa je zaznamovala tudi zahteva po interdiscipli-narni obravnavi preteklosti. Ta trend se v zgodovinopisju nadaljuje tudi danes na pod-ročju socialne zgodovine. Prav tako se je v 60-ih zgodovina vkorporirala v družbenevede kot "historična sociologija", "historična antropologija" in "historična geografija".V nadaljevanju Burke predstavlja področja oz. modele in metode, ki združujejotako zgodovinski kot sociološki vidik. To so: primerjava (Weber), modeli in tipologije(Durkheim) ter kvantitativne metode in mikro zgodovina (Le Roy Ladurie, Ginzburg).Po zaslugi spoja obeh ved so se razvile nove topike in osrednji koncepti, ki se izACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500489družbenih znanosti prenašajo na področje zgodovinopisja. To so vloge in predstave(performances), spol v biološkem in kulturnem pomenu (sex in gender), družina insorodstvo, skupnost in identiteta, razred in status, družbena mobilnost in družbenorazslojevanje, potrošnja in menjava, kulturni in socialni kapital, klientelizem in ko-rupcija, moč in politična kultura, civilna družba in javna sfera, center in periferija,hegemonija in odporništvo, družbeni protest in družbena gibanja, mentalitete, ideo-logije in diskurz, postkolonializem in mešanje kultur, oralnost in tekstualnost, mit inspomin. Burke nato ugotavlja, da zgodovinarji niso imeli večjih problemov s spreje-manjem novih konceptov, več težav pa so imeli s sprejemanjem novih idej. Avtor senato koncentrira na intelektualne diskusije, ki se nanašajo na razlage človeškegavedenja, med katerimi sta si v opoziciji racionalizacija in kulturni relativizem; nadaljese osredotoča na nasprotja glede videnja družbe kot esencialno konsenzualne (evo-lucionisti) nasproti družbi, polni konfliktov (marksistično zgodovinopisje); zatem nanasprotje med videnjem zgodovine kot dejstva ali kot fikcije (White) in nazadnje naopozicijo med idejo o funkciji oz. strukturi in človeškim delovanjem. Burkov namenni, da se izreka za kateri koli model, temveč da bralstvo seznanja z različnimi pogledina zgodovinopisje in družbeno teorijo. Svoje delo zaključi z razpravo o postmoderni inpostmodernizmu, ko koncepte, kot so strukture, zamenjajo koncepti pretakanja intransformacije. Kot znamenje sprememb se kaže vzpon metode mrežne analize vantropologiji, sociologiji in zgodovini. To je metoda, ki se bolj kot na negibnestrukture usmerja na družbene odnose in posameznika. Govorimo lahko tudi o meto-dološkem individualizmu. Zgodovinarji so tudi tokrat skeptični do novosti, vendar sebodo, po Burkejevem mnenju, prej ali slej morali soočiti z določenimi zmotami vzgodovinopisju, ki so poveličevale etnocentričnost evropskega načina razmišljanja.Ali če citiramo Lyotarda: "Velika Zgodba je izgubila na kredibilnosti".Pri prebiranju Burkejevega dela se nam sama po sebi ponuja primerjava s slo-vensko zgodovinopisno srenjo. Bežen pogled na "mainstream" slovenskega zgodo-vinopisja kaže na to, da se slovensko zgodovinopisje nahaja v tranziciji, in so zato ševedno v ospredju študije politične zgodovine z nacionalnim priokusom, ki se sučejookrog povojnih pobojev, reinterpretacije odporniškega gibanja idr. Po svoje je torazumljivo, saj je bila zgodovina v socialističnem sistemu pod velikim ideološkimpritiskom. Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je velik del slovenskih zgodovinarjev ševedno skeptičen do vključevanja spoznanj družbenih znanosti in interdisciplinarnostiv svoje koncepte. Na drugem bregu so sociologi, ki prav tako nasprotujejo vklju-čevanju časovne dimenzije v svoje študije. Le peščica jih je, ki se obračajo v zgo-dovino. Prav ti so pomembni za obe stroki, saj slovenskemu prostoru predstavljajosvetovne dimenzije, predvsem s prevodi temeljnih historiografskih del (npr. ZaložbaStudia Humanitatis in *cf/), brez katerih bi bili Slovenci res v Rankejevih časih.ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500490Skratka, poduk predstavljenega dela je lahko takšen: sociologi bi morali raz-mišljati bolj zgodovinsko, zgodovinarji pa bolj teoretično. Pričujoče delo je zato od-ličen vodnik za obe skupini znanstvenikov.Vida Rožac DarovecJonathan Woolfson (ur.): PALGRAVE ADVANCES IN RENAISSANCEHISTORIOGRAPHY. Houndmills, Basingstoke, Hampshire, New York, PalgraveMacmillan, 2005, 317 str.Humanistične znanosti so že davno ugotovile, da je – poleg številnih predmetovnjihovega zanimanja – nujno treba (kritično) obravnavati tudi pisanje o teh predmetih.In tako so se tudi zgodovinarji, "preučevalci preteklosti", začeli hkrati ukvarjati še s"preučevanjem preučevanja preteklosti", torej s historiografijo samo. Postmoder-nistična opazka, da je vsa zgodovina pravzaprav že historiografija, je zgodovinarje leše bolj spodbudila k refleksiji o intelektualnih temeljih njihovega dela, zato sorazmišljanje o zgodovinopisju privzelikot nujno potreben element svojega po-klica. Pričujoči zbornik o historiografijirenesanse je torej rezultat razmišljanj opisanju zgodovine, natančneje o pisanjurenesanse, saj se ukvarja prav s knji-gami, članki in prispevki, ki so (še zlastiv zadnjih nekaj desetletjih) obravnavaliobdobje renesanse.S prvim sklopom prispevkov zbor-nik bralca uvede tako v renesanso, kottudi v pisanje o njej, kjer se v prvi vrstisreča z enim temeljnih mejnikov v his-toriografiji renesanse, z Burckhardto-vim delom Die Kultur der Renaissancein Italien (Renesančna kultura v Italiji)iz leta 1860. Okrog omenjenega dela senato bolj ali manj vrtijo tudi ostali pri-spevki, ki se, zdaj z naklonjenostjo,drugič s kritično distanco, ves čas vra-čajo na to referenčno točko.

Peter Burke: History and social theory. Cambridge, Polity Press, 2005

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-G8O1LI0Y/14c96563-d3ec-4883-bfea-5b858cb252ac/PDF

Peter Burke: History and social theory. Cambridge, Polity Press, 2005

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska