Pirjevec, Jože

Repository of University of Primorska

M . F . R A E V S K I J I N S L O V E N S K I R U S O F I L I Institut slavjanovedenija i balkanistiki sovjetske Akademije znanosti je uvrstil v svoj niz publikacij o zgodovini narodnega preroda Slovanov in rusko-slovanskih odnosov tudi pisma, ki jih je M. F. Raevskij (1811—1884) dobil od raznih kulturnih in političnih delavcev v letih svojega bivanja na Dunaju, kjer je bil »dekan« pravoslavne cerkve pri ruskem veleposlaništvu.* Svojo religiozno in obenem politično dolžnost je v avstrijski j piestoinici opravljal od leta 1842 pa vse do smrti, več kot štiri desetletja torej, ki sovpa- ; dajo z izrednim rastom narodne in kulturne zavesti raznih slovanskih ljudstev znotraj i habsburške monarhije in v bližnjih pokrajinah balkanskega polotoka. Kot človek široke izobrazbe in izrednega smisla za družabne odnose je Raevskij že v prvih letih svojega : bivanja na Dunaju navezal vrsto stikov z raznimi vidnimi predstavniki slovanske inte- ] ligence, med katerimi je opaziti tudi filologa F. Miklošiča. V času po revoluciji 1848/49 je svojo dejavnost posrednika med »zamejskimi Slovani« i (kot nekoliko centralistično pravijo v Moskvi) in Rusijo še poglobil in razširil ter pri \ tem smel računati ne samo z odobravanjem svoje vlade, temveč tudi s finančno podporo ; raznih slavjanskih dobrodelnih društev, ki so nastala po porazu v krimski vojni, da \ pripomorejo k dvigu izgubljenega ugleda, katerega je utrpel carski ležim med zahod­nimi in južnimi Slovani. Kako spretno je Raevskij opravljal to svojo nalogo, je razvidno iz pisma, ki mu ga je 16. maja 1856 poslal I. I. Sreznevskij, profesor peterburške univerze j in eden najvidnejših slavistov svojega časa. V njem omenja slovenskega zgodovinarja j in liberalnega politika Vincenca Kluna, s katerim je bil Raevskij v kontaktu, ter ugo- ' tavlja, da je tudi v tem primeru mogoče videti, kako zna dunajski »dekan« poleg šte- '\ vilnih niti, ki jih je razpredal vsepovsod, vedno najti še prostora za nove. »Vse te niti«, I piše Sreznevskij v nekoliko liričnem tonu, »so pod vašo mojstrsko roko strune na eni sami harfi, vse bodo pele soglasno«. V orkestru, ki ga je Raevskij dirigiral z Dunaja in ki je bil uglašen v eno samo hval- j nico carski Rusiji, so dokaj živahno, številno pa tudi naivno sodelovali mnogi Slovenci. ; Zaradi nacionalnega pritiska habsburških oblasti so z nekakšnim otroškim upanjem ; gledali k »matjuški« Rusiji in pričakovali od nje podpore, bodrila, zaščite. To pansla- ! vistično ali bolje hej slovansko vzhičenost je opaziti posebno na periferiji slovenskega \ etničnega prostora, tam kjer so naši ljudje v boju za svojo narodno identiteto še kako ' rabili, če ne drugega, vsaj psihološko zavest, da so del velikega slovanskega sveta, i V tem smislu je zanimivo pismo, ki ga je veliki filolog in raziskovalec rezijanskih na- i rečij Boduen de Courtenay poslal leta 1872 Raevskemu iz Gorice. V njem sporoča, j kakšno zanimanje vlada v tamkajšnji čitalnici za ruski jezik, ki si ga njeni člani žele j naučiti predvsem, da bi lahko brali ruske časopise. Courtenayu se je zdelo primerno, • da sam organizira trikrat tedensko lekcije iz ruščine, ni pa vedel, kako naj zadovolji ; pevce čitalniškega zbora, ki so želeli prepevati ruske pesmi. Zato prosi Raevskega, naj I mu pošlje pesmarice ter mu obenem priporoča »profesorja naravoslovja Erjavca«, ki da za svojo popularno zoologijo namerava uporabiti rusko terminologijo in rabi zato kakšno primerno knjigo. Raevskij je bil, kot po navadi, takoj nared: že čez nekaj i tednov je poslal celo vrsto publikacij, ki so naravnost prevzele, kakor sporoča de \ Courtenay, goriške patriote. »Ce je potrebno ceniti ohranitev slovanskega karakterja j Slovencev, mora k temu najbolje prispevati simpatija Rusov in seznanitev Slovencev z j ruskim jezikom, rusko literaturo in ruskim življenjem. To je posebno potrebno tu, na i obronkih slovanskega sveta, kjer mora slovanski element, ki je še šibak, kar zadeva j kulturni razvoj, voditi boj z romanskim elementom, ki ga v marsičem prekaša. Vse- : slovanska zavest, podkrepljena z vzajemnim spoznavanjem Slovanov, more vdahniti ' novo življenje šibkim slovanskim narodom in se uspešno upreti tujim vplivom, pogub- • nim za slovansko narodnost.« (66) O slovanski vzajemnosti, o potrebi medsebojnega spoznavanja in postopnega kultur- j nega, jezikovnega in političnega spajanja je mnogo pisal Raevskemu tudi koroški du- : hovnik Matija Majer, avtor prve slovnice ruskega jezika za Slovence. O nastanku in i ciljih te knjige mnogo izvemo iz pisma, ki ga je 29. septembra 1867 poslal Raevskemu njen založnik, Gregor Blaž, slovenski trgovec na Reki. Iz pisma je razvidno, kako je temu podjetju botrovalo prepričanje, da se morajo Slovenci upreti raznarodovalnemu Belcredijevemu režimu in si pri tem iskati zaveznikov pri ostalih Slovanih, predvsem i pri Rusih. »Mi Slovenci bomo najtrdnejši vogalni kamen slovanskega sveta. Naj si • Zarubežnie Slavjane i Rossija. Dokumenti arhiva M. F. Raevskogo, 40—80 godi XIX veka. Izd. »Nauka«, Moskva 1975 , 576 str. — Pismom, ki so urejena po alfabetskem redu imen poši ljateljev, sta urednika V. Matula in I. V . Curkina dodala kratek, a dragocen komentar, v indeksu pa sta na kratko orisala like najpomembnejših dopisnikov; dejstvu, da je Curkina dobra poznavalka s lovensko-ruskih odnosov v XIX. stol. , se moramo zahvaliti , da so njeni komentarji skrbni in izčrpni. Rusija to zapiše v dušo in se spomni, ko bo za Slovane zasvital veliki dan odločitve.« (39) Obrambni značaj takih in podobnih krilatic je nekakšno opravičilo za slepost slovenskih javnih delavcev, ki v carski Rusiji niso hoteli videti nobene senčne plati in so preradi pozabljali, kako malo je dala petrograjska vlada na slovansko »vzajemnost« v odnosih do tistih slovanskih narodov, ki so bili pod njeno oblastjo. Kar z zadovoljstvom omenja Blaž, da ni bilo opaziti »med našim ljudstvom« nikakršne simpatije za poljsko vstajo, ki je izbruhnila 1863. leta, in to kljub temu, da so z »določene strani« skušali natvesti Slo­vencem, kako Poljaki krvave za katoliško vero. (38) Po avstro-ogerskem Ausgleichu 1867. leta je tak nekritičen odnos posebno razumljiv, saj si ni bilo mogoče delati utvar o politiki, ki jo na Dunaju in v Budimpešti nameravajo voditi do svojih slovanskih podanikov. Ti so na nemško-madžarski sporazum odgovorili tako, kot je bilo pač mogoče, s poudarjanjem svojih vezi z Rusijo. Šlo je za obrambno potezo, ki jim je sicer vlila nekaj samozavesti, a je še najbolj koristila obema gospo-dujočima narodoma, katerima se je nudila prilika, da razvpijeta po vsej Evropi, kako potrebna je Avstrija kot jez pred panslavistično poplavo. Ruska vlada se je z ene strani dobro zavedala, da glasovi o panslavističnih načrtih škodijo njenemu mednarod­nemu položaju, z druge strani pa se posebno v šestdesetih in sedemdesetih letih ni mogla povsem odtegniti pritisku desničarskih slavjanofilskih krogov, ki so sanjarili o združitvi vseh Slovanov pod enim samim krovom. Zgovorna manifestacija podobnih čustev in naklepov je bila velika etnografska razstava v Moskvi 1. 1867, ki je postala povod za pravo »romanje« raznih predstavnikov habsburških Slovanov v starodavno prestolnico. Pri pripravah za razstavo je bil Raevskij seveda zelo angažiran; o sloven­skem prispevku je že 1866 osebno govoril z Lovrom Tomanom in ga prosil, naj bi Slo­venska Matica poslala v Moskvo narodne noše. Kot mu je oktobra istega leta odgovoril J. Bleiweis, Matica po svojih pravilih ni mogla prevzeti te obveznosti, zato pa so njeni upravniki na svoje stroške poslali dva primerka kranjske noše in se obrnili tudi na Štajerca Dr. Razlaga ter na Matijo Majarja in ju prosili, naj storita isto. Koroški du­hovnik se je v svoji panslavistični vnemi takoj odzval: poslal je celo serijo noš, tako da so v Moskvi lahko sestavili kar celo sceno slovenske svatbe v Zilski dolini, ki je bila po mnenju sodobnikov najprivlačnejša v celotnem slovanskem oddelku. Vzpo­redno z razstavo je prišlo tudi do srečanja slovanskih političnih in kulturnih delavcev, med katerimi sta bili tudi tako vidni osebnosti kot Palacky in Rieger. Od Slovencev so bili povabljeni v Moskvo L. Toman, J. Bleiweis, A. Einspieler, A. Janežič, D. Trstenjak, R. Razlag, Winkler, E. Kosta, M. Majar in voditelji Matice. Toda, kot je februarja 1867 pisal Bleiweis Raevskemu, »u Moskvo putovati, ne bude nam letos nikomu moguče, mi svi smo poslanci za zemeljski sabor i za državni sabor. Posel je sedaj tako veleva-žen, da nemozemo od kuče, i tako nam je vrlo žalovati, da nije moguče iči na dugo put«. (45) Na koncu so v Moskvo odšli samo M. Majar, I. Vilhar in A. Hudec. Skromna slovenska udeležba, ki jo je mogoče pripisati tudi bojazni, da bi se ne zamerili preveč dunajskim oblastem, pa še ne pomeni, da bi naša javnost ne sledila z izrednim zani­manjem in simpatijo ruskemu javnemu in kulturnemu življenju. Marsikateri slovenski študent je mislil na možnost, da bi se s pomočjo štipendije vpisal na kakšno rusko univerzo in se nato zaposlil v Rusiji. Med njimi je posebno opazen tudi poznejši lite­rarni kritik in pisatelj F. Leveč, ki je v svojem pismu Raevskemu poleti 1867 kot abi-lurient zagotavljal, »da bi moglo biti moje delo visoki ruski vladi in celemu slovan­skemu svetu bolj koristno v Rusiji kot v Avstriji«. Posebno iz pisem študentov, ki v svoji mladostni zagnanosti dajejo duška svojemu občudovanju Rusije, je razvidno, kako uspešno je bilo delo Raevskega med avstrijskimi Slovani. Treba pa mu je priznati, da pri tem ni štedil z napori: ne samo, da je ob tisoč-letnici ruskega carstva priskrbel Bleiweisu odlikovanje; že prej je dokazal svojo po­zornost do slovenskega naroda: tako je na primer že 1865. leta poskrbel, da je Sloven­ska Matica dobila v dar od peterburške Akademije znanosti kar 200 knjig. Pozneje je s pomočjo njegovega posredništva Matica navezala stike kar s 13 ruskimi znanstvenimi ustanovami. Odbor Matice se mu je oddolžil s tem, da ga je istega leta imenoval za svojega prvega častnega člana. (432, 433) 1871. je bila vrsta na Dramatičnem društvu, da mu izrazi hvaležnost, saj mu je Raevskij priskrbel pri peterburškem slavjanskem dobrodelnem komitetu znatno denarno podporo: 200 goldinarjev. (147) Kot je razvidno iz teh primerov, so ustanove, ki so odigrale tako pomembno vlogo v razvoju slovenskega kulturnega in političnega življenja, lahko računale na rusko mate-rialno in, kar je bilo morda še pomembnejše, moralno pomoč. Raevskij pri tem ni opravljal samo dolžnosti uslužbenca, ki mu je poverjena propaganda in obveščevalna služba, temveč se je zavzel za svoj posel s pravo misijonsko vnemo. »Vse, kar bom mogel še naprej storiti za svoje slovenske brate«, je pisal leta 1866 Matici, »bom storil z velikim zadovoljstvom, samo povejte«. (433) Čeprav so njegovi odnosi s Slovenci v okviru celotne objavljene korespondence dokaj skromni (izjema so obširna pisma F. Celestina, profesorja ruske literature v Zagrebu, ki pa govori o hrvaških razmerah), so vendar zanimivi, saj nam zgovorno potrjujejo, kako je bila razširjena med našo du­hovno in laično inteligenco zagledanost v Rusijo in kolikšen pomen je imela zanje zavest, da so del velike slovanske družine. J o ž e P i r j e v e c Univerza v Trstu 

M. F. Raevskij in slovenski rusofili

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-HLRE8UZZ/66967f10-34bd-4f22-9380-00392b8009ce/PDF

M. F. Raevskij in slovenski rusofili

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska