Železnik, Urška

Bratož, Urška

Repository of University of Primorska

ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500497lahko le premožnejši oče – patriarh v bratski skupnosti, fraterni. Ključni pogoj zaugoden položaj v starosti je namreč predstavljala prav vpetost v sorodstvene mreže, kije omogočala tudi finančno preskrbljenost, iz katere pa so bili izvzeti popolani.Preživetje preprostega ljudstva je bilo namreč odvisno od njihovega lastnega telesa, kopa je to oslabelo, so se starci in starke za preživetje posluževali zlasti del, povezanih skatoliškim kultom smrti. Bedeli so pri umirajočih in umivali mrliče ali pa so si po-skušali zagotoviti podporo špitalov in samostanov. Zanimiva je tudi avtorjeva teza, daje občasno prišlo celo do nekakšne zamenjave vlog, saj so nekatere ostarele hišnepomočnice lahko prevzele tudi vlogo "patrona". Ko je gospodar zanje naredil "kajdobrega", je namreč v zameno pričakoval, da bodo s pobožnostmi na njegovo dušopriklicale pomoč svetnikov. Romano zaključi z ugotovitvijo, da ostarelost ni pomenilale časovne stopnje na lestvici življenja, temveč se je neločljivo povezovala tudi sstatusom in spolom, s tem pa zaokroži zadnji vsebinski sklop o manjšinskih skupinah.Zbornik At the margins tako podaja prepričljive primere, ki pričajo o dvoumnostipolnih družbeno-kulturnih obrobjih in o transgresivnosti meja, zlasti pa pušča odprtopot interdisciplinarnemu načinu preučevanja preteklosti. Mozaik raznolikih prispev-kov torej sledi načelom nove zgodovine in prinaša na področje preučevanja zgodo-vine marginalnosti svojevrstno svežino.Urška ŽeleznikMarta Verginella: ŽENSKA OBROBJA. Vpis žensk v zgodovino Slovencev.Ljubljana, Delta, 2006, 203 str.Letos je pri založbi Delta izšla monografija Marte Verginella, v kateri je avtoricazdružila osem predhodno že objavljenih esejev oziroma prispevkov, ki jih družiukvarjanje z zgodovino žensk. Delo "Ženska obrobja" odraža odkrito prizadevanje zaprispevanje k "vpisu žensk v zgodovino Slovencev", kakor namiguje tudi sam pod-naslov. Na potrebo po pisanju zgodovine, v kateri kot pomembne akterke nastopajotudi ženske, že dolgo opozarjajo mnoge sugestije iz različnih disciplin in akademskihsvetov, vendar pa je konkretne rezultate teh pobud še vedno mogoče preštevati naprste. Morda to še toliko bolj velja za slovensko zgodovinopisje, ki se v veliki meriše trdno oklepa tradicionalnega, moško-središčnega zgodovinopisja. Avtorica si torejprizadeva vsaj delno zapolniti ta manko, njene prispevke pa je tako mogoče razumetikot delček v mozaiku ponovnega pisanja zgodovine, tokrat z vidika in pozicije žensk.Posamezna poglavja v knjigi posegajo v nekatere segmente novejše slovenskezgodovine skozi izkušnje žensk, ali pa slovenske ženske umeščajo v širši evropskiokvir ukvarjanja z ženskimi študijami in študijami spolov. Čeprav so prispevkiACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500498razvrščeni po datumu njihovega na-stanka, bralec zlahka sledi rdeči niti,saj se na več mestih tudi vsebinskoprepletajo in dopolnjujejo, avtorica pajih poveže tudi v uvodni besedi. Žen-ske v pričujočem zgodovinskem pisa-nju nastopajo v številnih vlogah; kotperice, učiteljice, hišne pomočnice, da-me, proletarke, meščanke, podeželan-ke, matere, žene, vzgojiteljice, držav-ljanke, dobrodelnice, in še bi lahkonaštevali. Vsaka od njihovih družbeno-kulturnih situacij pa je specifična, zatotudi vsak prispevek v monografiji tvoriceloto zase.Prvo poglavje denimo obravnavaprebivalke vasi Breg, ki so v 19. sto-letju pravno-politično neenakost kom-penzirale z vstopanjem v pomembendelež gospodarjenja s pridobitno dejav-nostjo – krušarstvom. Če so bile vjavni sferi podrejene, pa tega pomnenju avtorice nikakor ne bi moglitrditi za zasebno sfero. Na prehodu v dvajseto stoletje je tako prestopanje meja medspolnimi vlogami sicer predstavljalo grožnjo družbeni kohezivnosti, zato je zaponovno "udomačevanje" žensk poskušala poskrbeti predvsem cerkvena retorika.Opazovanje zgodovine (slovenskih) žensk skozi dolgo trajanje, ugotavlja avto-rica, jasno prikaže vzpone in padce glede njihovega položaja v družbi. Vstopanježensk v javno sfero je tako prikazano v poglavju Naše žene volijo: o volilni pravicižensk v povojni Jugoslaviji in Sloveniji, ki bralcu naslika tudi redefiniranje tradicio-nalnih ženskih atributov ter javnega in zasebnega prostora. Moško zaupanje v "pri-rojeno" žensko "nagnjenost k pravičnosti" in "sposobnost zaznavanja krivic" je vča-sih preraslo v razočaranje nad dejstvom, da se ženske ne zavedajo "pravega" pomenavolitev, ki ga je spremljala tudi nenehna bojazen pred "škodljivim feminizmom".Avtorica – z umestitvijo žensk v kontekst vseevropskega nacionalnega gibanja v19. stoletju – razkriva tudi pomembno dimenzijo nacionalnega ozaveščanja žensk.Ogrozitev tradicionalnih vrednot, ki so žensko podvrgle normi čistosti in ji določaleprostor v družinski skupnosti, je narekovala hiter odziv širše skupnosti za ohranitevteh vrednot. To je seveda pomenilo tudi "poostritev" družbenega nadzora nad žen-skami, ki se je med drugim pozunanjal v diskurzu o narodni časti. Šlo je torej zaACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500499ohranitev časti. Ne več zgolj osebne, moške, ženske ali družinske, temveč karnarodne, to pa je toliko bolj do izraza prihajalo v večnarodnostnem okolju, kjer jebilo prehajanje meja med "našim" in "tujim" vsakdanja potreba. Tudi v tem primeruso vlogo rizičnega segmenta družbe prevzele ženske, perice, ki so (z delom v tujih,italijanskih gospodinjstvih) nenehno prestopale meje in tako vstopale v "nečisti" in"nevarni" prostor drugega. Zato so bile še posebej podvržene nadzoru ustanov, ka-kršen je bil Zavod sv. Nikolaja, ki je (na podoben način kot nekdanji špitali) zago-tavljal skrb za čast deklet in žensk ter preprečeval, da bi se te zaposlovale pri dru-žinah, kjer bi bila "ogrožena" njihova narodna identiteta.Četrto poglavje je namenjeno enemu pomembnejših poskusov zastavljanja novihvprašanj za zgodovino žensk, ki ni zgolj "beleženje reakcij in obramb žensk predspremembami". Gre za delo Luise Accati, ki je šokiralo akademsko javnost, saj jeitalijanska zgodovinarka s kombiniranjem arhivskega gradiva, ikonografske analize ininterpretativnega aparata psihoanalize, ter s poudarkom na miselnih vzorcih, simbol-nih pomenih in gestah, zastavila drzno hipotezo, da je ženskam sposobnost samo-opredeljevanja odvzela religija, ne pa znanost. Njena študija Pošast in lepotica: oče inmati v katoliški vzgoji čustev odkriva pomembno mesto, ki ga ima ženska (v podobiMarije) v katoliškem imaginariju, obenem pa ugotavlja neobhodno odvisnost Matereod Sina, ki se kaže v favoriziranju (sicer nelagodnega) odnosa mati – sin, namestoodnosa mati – oče. Z odrinjanjem biološkega očeta in njegovo podrejenostjo moral-nemu očetu (duhovniku) pa so "kleriki, neporočeni sinovi... očetom odvzeli nadzor nadhčerami in posredno nad ženskami nasploh". Ne le to: "Identiteta sina in identitetamatere se spojita in pasivna ženska identifikacija, ki jo prevzame duhovnik, omogočinadzor nad ženskami" (str. 106–107). Vendar pa Marta Verginella te ugotovitve tudiaktualizira oziroma postavi v slovenski kontekst, saj meni, da je večstoletno pri-ljubljenost Marijinega lika v času komunizma nadomestil lik partizanske matere, kizato predstavlja "samo sveže preplasteno mater potridentinskega katolicizma".Vlogo slovenskih žensk v kolektivnih predstavah in njihovo vstopanje v javnosfero avtorica opazuje tudi od modernizacije dalje, pri čemer ponovno ugotavlja, dajim je bil javni prostor odmerjen le v okviru kategorije naroda. Nevarna grožnjatradicionalnim vrednotam in ustaljenim družbenim razmerjem je bila še vednoprisotna, narekovala pa je retoriko stare dihotomije narava – kultura (družba). Pri temse je prvi pol dihotomije seveda vezal na žensko, kar je posledično "utemeljevalo"njeno nekompatibilnost s politiko. Dopuščanje političnih pravic, do katerega je kljubtemu prišlo, pa ni odpravljalo prikritih diskriminacij, na primer tistih na delovnemmestu. Tako se je večkrat izkazalo, da enakopravnost še ne pomeni tudi enakosti.Poglavje Od narodnih dam do emancipiranih deklet želi torej prikazati različne vidike"polifone zgodovine" ženskega in feminističnega gibanja na Slovenskem. Nenazadnjeso vsi ti poskusi umeščanja žensk v tedanje družbene kategorije ženskam omogočilitudi pogled v lastno preteklost in jim prinesli "občutek za žensko zgodovino".ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500500Poglavje O "pridobitnih ženskah" in nevidni ženski delovni sili se nato dotaknevztrajno spregledovane in na obrobje potisnjene teme ženskega "dela na črno" invprašanja vrednotenja dela hišnih pomočnic. Avtorica na to problematiko obenemnaveže temo prestopanja socialnih in tudi nacionalnih meja, saj so se hišnepomočnice z obmejnega območja običajno zaposlovale v sosednji državi, želi pa tudipokazati na številna dvoumja, vezana na to dejavnost. Na eni strani je neodobravanjetega početja prehajalo od argumentacije o moralni spornosti do retorike o "tujinevarnosti". Vendar pa je ta dejavnost za ženske pomenila določeno stopnjo finančneavtonomije, nemalokrat je prispevala tudi k izboljšanju blaginje, ter predstavljalapomembno potrditev za žensko samozavest. Nenazadnje pa, ugotavlja avtorica, sehišne pomočnice v študiji razkrivajo kot subjekti, ki kljub neugodnemu izhodišč-nemu položaju znajo "izkoristiti razlike med pravnimi redi in gospodarskimi sistemiin jih obrniti v svojo korist" (str. 150).Aktivno delovanje žensk v drugi polovici 19. stoletja, sicer v drugi sferi, opisujeavtorica tudi v prispevku "Žensko poglavje": med nacionalnim angažmajem in bojemza žensko emancipacijo. Organizirano žensko delovanje v Trstu je zajemalo naprimer udejstvovanje znotraj čitalniškega gibanja, ki je bilo seveda tesno prepleteno znocijo pripadnosti narodu in vzgajanjem "njegovih sinov", v Ljubljani pa je narod-nobuditeljsko delo dobivalo tudi obliko dobrodelnosti.Zadnji prispevek v Ženskih obrobjih se dotakne še najsodobnejših preučevanjzgodovine žensk, ki so bila bežno nakazana že v poglavju o interdisciplinarnonaravnanemu delu Accatijeve. Osmo poglavje tako prikazuje razvoj ukvarjanj spreteklostjo žensk, od feminističnih študij do ženskih študij in študij spolov, pri tempa zasleduje vseskozi prisotno težnjo po odkrivanju vzrokov za žensko izrinjenost izrazličnih družbenih sfer. Uvrstitev izključno eminentnih ženskih figur v historio-grafska dela je nadomestilo šele marksistično zgodovinopisje v šestdesetih insedemdesetih letih, ki je pod lupo postavilo tudi povprečne ženske (vendar še ne vnjihovi individualnosti). V osemdesetih je v ospredje prišla "nevtralizirajoča" kate-gorija gender, v okviru kulturnih študij pa so se srečale literarne, filozofske, ko-munikološke, zgodovinske in druge analize. Ves čas je seveda potekala tudi bitka zaznanstveno priznanost teh tematik, kritike (zlasti s strani žensk samih) pa so opo-zarjale tudi na raznolikost kategorije ženske in potrebo po decentralizaciji pogledananjo. Marta Verginella se ob tem sprašuje, v kolikšni meri so se vsa ta prizadevanjaiz mednarodnih akademskih krogov dotaknila slovenskega zgodovinopisja oziroma,kolikšna je še trdnost mizogine tradicije v slovenski historiografiji. Za odgovor na tovprašanje je sicer še prezgodaj, vsekakor pa je njen prispevek eden tistih, zaradikaterih zgodovina žensk morda ne bo "ostala le bleda senca zgodovine moških"...Urška Železnik

Marta Verginella: Ženska obrobja. Vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana,Delta, 2006

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-BKQBX91J/b5a567e7-4a97-4e00-a81b-c98e90a9ff6d/PDF

Marta Verginella: Ženska obrobja. Vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana,Delta, 2006

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska