Železnik, Urška

Bratož, Urška

Repository of University of Primorska

ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500493verovanj, praks in ritualov pridružuje tudi antropologija. Poleg novih vprašanj inneobdelanih dimenzij se pojavljajo tudi reinterpretacije (institucionalne) zgodovinereligije, religiozno vedenje pa je postavljeno v kontekst identitet in širšega družbnegaživljenja. Sledi precej specifična študija o literaturi, ki naj bi po besedah avtorjaWarrena Boutcherja pripomogla k odkrivanju vzorcev idej in mentalitet, ki so(pre)oblikovali moderno Evropo. K temu bi lahko prispevala na primer analizaljudske literature, zgodb in pesmi, ob tem pa bi se bilo treba izogniti "književnemunacionalizmu", ki kanone renesančne literature skoraj tekmovalno razvršča po na-rodnostih (ki pa, mimogrede, nikakor niso renesančne kategorije).Brian W. Ogilvie se v prispevku dotakne renesančne znanosti, ki – zaradi pove-ličevanja kasnejše "znanstvene revolucije" – običajno ni bila deležna posebne pozor-nosti. Zgodovinski prispevki od sedemdesetih let dalje so zanimanje zanjo nekolikooživili, zlasti z novim pogledom na alkimijo in magijo, "jezikovni obrat" pa jeprispeval še zanimanje za jezikovne reprezentacije. V zadnjem poglavju, ki poskušazajeti zgodovinske obravnave politike in politične misli, pa John M. Najemy, po-dobno kot ostali avtorji v zborniku, opaža pomembne premike v historiografiji se-demdesetih in osemdesetih let tudi na tem vsebinskem področju. Takrat so obravnavepolitične misli začele izstopati iz dotedanjega ozkega okvira in poskušale zaobjetitudi diskurze, ideje, rituale in vse, kar je povezano z razmerji moči. Obenem so po-kazale tudi zanimanje za spremljajoči kontekst (demografijo, družinske odnose, spol,marginalne skupine ipd.), kar je tudi tu pripravilo temelje za antropološko usmerjenosocialno zgodovino.Zbornik Palgrave Advances in Renaissance historiography torej želi pokazati, daima tudi zgodovinopisje (in ne le zgodovina) svoj tok, kar poskuša prikazati z dokajpodrobnimi študijami in s strnjenimi pregledi obenem. Težko bi rekli, da je zbornikpregleden prikaz historiografije renesanse, vendar pa s svojimi opažanji jasno naka-zuje smer razvoja aktualnejših zgodovinskih obravnav renesanse, v njem zajete raz-prave pa so tudi dobra podlaga za "nekoliko drugačno" razmišljanje o renesansi.Urška ŽeleznikStephen J. Milner (ur.): AT THE MARGINS. Minority Groups in Premodern Italy.Minneapolis, London, University of Minnesota Press, 2005, 283 str.Meja, rob, obrobje, skrajnost so le nekatere od oznak, na katere se – zlasti če segovori o družbi – veže kopica pomenov. Tudi stanje, ki izhaja neposredno iz ome-njenega, torej, biti na meji oz. na robu, biti obroben oz. marginalen, ni nič manjnapolnjeno s konotacijami in z družbeno-kulturnimi pomeni. Zdi se, da je prav takšnoACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500494razumevanje "marginalnosti" vodilopisce pričujočega zbornika, ki so sedružbenega obrobja in obrobnosti lotiliz različnih zornih kotov, marginalno-st(i) pa obravnavali v fizičnem, prostor-skem, še bolj pa v simbolnem smislu,tako s pomočjo opazovanja besedilnihkot retoričnih sledi, ki o njih pričajo.Zbornik At the margins, ki je izšelleta 2005 pod uredniškim vodstvomStephena J. Milnerja, zgodovinarja inpredavatelja na univerzi v Bristolu, jeplod znanstvene konference, ki je vokviru centra za srednjeveške študije naomenjeni univerzi potekala leta 1998.Zgodovinarji, še posebej tisti, ki sta jimbliže socialna in kulturna zgodovina, sotedaj s svojimi prispevki plodno soočalizelo različne vidike marginalnosti,predstavljali različne družbene skupinein segmente, ki so (bili) podvrženimarginalizaciji, predvsem pa dokazo-vali, da je ta pojem v "predmoderni" dobi in še posebej v renesančni Italiji izrednotežko primerljiv z današnjim pojmovanjem družbene obrobnosti. Ne le, da se jekoncept marginalnosti skozi čas spremenil; tudi na isti časovni točki je bil v sebiopazno raznolik, ambivalenten in nadvse izmuzljiv. Premičnost in fleksibilnost tega,kar v neki družbi predstavlja obrobje, je namreč povezano z nenehnimi pogajanji omejah, ki še zdaleč niso ostre ali enoznačne, in posledično o tem, kdo je znotraj in kdozunaj njih. Tudi samo oblikovanje identitet, ki nastajajo na podlagi teh pogajanj, jetorej proces, ki konstantno poteka, in ne statično dejstvo niti enkratno dejanje.Zbornik tako zvesto sledi težnji po nenehnem postavljanju obrobja pod vprašaj.Razkrivanje odnosov med družbenim robom oz. periferijo v Italiji med 13. in 17.stoletjem na eni in centrom na drugi strani na neki način služi kot ponovno branjekulture (s poudarkom na renesančni) in celo kot razgaljanje stereotipov, vezanih narenesančno Italijo kot "zibelko moderne države in modernega človeka".V prvem od štirih delov v ta namen urednik nakaže rdečo nit, nekakšno teoretskomrežo, ki ji nato sledijo vse ostale študije, te pa so tudi vsebinsko spretno prepletene.Milnerjeva uvodna študija poskuša namreč zgodovinske obravnave marginalnostivpeti v leksiko antropologije ter kritično besedišče postmodernizma in kulturnihštudij. Prav slednje so namreč prispevale k temu, da se je pozornost preučevanj pre-ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500495usmerila k drugemu kot ključnemu elementu v procesu zamejevanja identitet ziskanjem razlik. Obenem pa je antropološka radovednost pripeljala do tega, da se jepogled bralcev (preteklih) kultur pričel osredotočati prav na marginalizirane, iz-ključene in utišane skupine, identitete in glasove, dotlej odsotne iz tradicionalnezahodne historiografije. Postopoma je pozornosti postajalo deležno tudi razumevanjetega, kako so se centri moči spoprijemali z "ogrožanjem" stabilnosti, ki je prihajalo sstrani marginal(izira)nega drugega, in kako so tega poskušali utišati.Uvodnim smernicam se pridružita prispevka Dereka Duncana in Petra Burka, kivsak na svoj način dopolnita tematiko "središčnosti obrobja" iz prvega sklopa.Duncan se naslovne teme dotakne skozi obravnavo Ecovega romana Ime rože innjegove metaforike – opatije kot družbenega telesa, ki na ritualiziran način izvržesmeti in nečistočo, tudi v simbolnem in spiritualnem smislu. Do ekskluzije ogro-žujoče herezije, ki je nastala znotraj "zdravega" telesa srednjeveške cerkve, namrečpride z retoriko demonizacije, s tem pa se utrdijo tudi meje med "čistim" in "ne-čistim". Burke pa se nakazanih smernic loteva na širši ravni, saj pregledno podajamožnosti spremenjenega branja preteklosti. Novo branje je pomembno predvsemzato, ker je zgodovinar po njegovih besedah podoben nekakšnemu "kulturnemu pre-vajalcu", ki poskuša jezik preteklosti narediti razumljiv sodobnemu bralcu. Do tegaga lahko privedejo premiki, kot sta kritika velikih pripovedi (med katere sodi tudirenesansa) in jezikovni obrat (ki poskuša spodkopati idejo o utrjenih družbenihidentitetah), saj pomagata k decentriranemu oziroma policentričnemu pogledu na re-nesanso. Seveda je raziskovalec ob tem ves čas v skušnjavi, da bi sodobno točkopogleda prenašal na preteklost, ki pa se ji mora upreti.Drugi del zbornika se loteva zlasti pomembne značilnosti družbenega obrobja:njegove premičnosti oziroma fleksibilnosti. Ker meje niso enkrat za vselej ustaljene,na obrobjih nenehno potekajo pogajanja. Ravno zaradi te nestatičnosti se obrobjamarsikdaj kažejo kot izrazito prehodna in dvoumna. Eno takih področij je na primersodomija, ki jo v svoji študiji obravnava Michael Rocke. Ta seksualna praksa, ki jesicer povzročala največ strahu, ker naj bi nad grešnike klicala vojne, kuge, zarote innered, zaradi splošne razširjenosti dejansko sploh ni bila tako "obrobna". Pravzapravje homoseksualnost (ki je – skupaj z ostalimi nereproduktivnimi seksualnimi prak-sami – sodila v sodomijo) predstavljala povsem običajno moško izkušnjo, pri čemerpa je o (ne)sprejemljivosti tega dejanja odločala predvsem porazdelitev vlog. Če jepasivno vlogo pri seksualnem srečanju prevzel mlajši, aktivno ("sodomitsko") pastarejši moški, je bilo dejanje razumljeno le kot začasna deviantnost. Nikakor pa to niveljalo v obratnem primeru, ko je bil ta "nagnusni greh" strogo kaznovan.V nadaljevanju bralec sreča še druge marginalizirane skupine. Kenneth R. Stowna primer razpravlja o stigmatizaciji italijanskih judov, ki so zaradi prerokovanjapoosebljali magijo in čarovništvo ter so bili za ostro demarkacijsko črto zidu svojegageta skoraj povsem izolirani. Hkrati pa je ta meja ogradila fizični in družbeni prostor,ACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500496areno za izključno judovske dejavnosti, kar je tistim znotraj nje na neki načinomogočalo resnično svobodo.Doseganje družbene izolacije s pomočjo fizičnega ograjevanja je prikazano tudi vrazpravi Mary Laven o beneških ženskih samostanih; klavzura je poleg fizične po-vzročala tudi čustveno in kulturno izolacijo. Ženske, ki so – velikokrat po voljidrugih – vstopile v samostan, so se odrekle svojemu statusu, pridobile pa so si nov,dvoumen status nune, ki je po eni strani vredna spoštovanja, po drugi pa se že skorajpribližuje pocestnici ali se povezuje z drugimi marginalnimi skupinami. Tanka črta jeločevala tudi sirote, najdenke in samske ženske od prostitutk. O tem, kako so jih"krutemu svetu" poskušale iztrgati karitativne ustanove, ki so jih želele obvarovatipred izgubo časti, v svojem prispevku piše Philip Gavitt. Institucije, kakršna je bilaOspedale degli Innocenti, naj bi tako delovale po načelu, da moralna okužba potre-buje vsaj tako "skrbno" izolacijo kot medicinska, saj so imele ženske v novoveškiitalijanski družbi na razpolago le nekaj alternativ poroke; samostan, špital ali pro-stitucijo. Da so bili glasovi z obrobja velikokrat ženski, čeprav ne vselej povsemutišani, ugotavlja tudi Judith Bryce, ki razkriva primere pismenih florentinskih ženskv 15. stoletju, čeprav je bilo obvladovanje pismenosti, ki se je povezovalo z nadzo-rom, represijo in utišanjem, tedaj v domeni moških.Pravico "biti slišani" pa so si morali izboriti tudi izgnanci (o tem Milner) ki jih jedoletela tako prostorska kot ideološka odtujitev, vendar so – čeprav so bili tudi jezi-kovno, simbolno izključeni iz skupnosti – sami poiskali svoj retorični kanal v literar-nem ustvarjanju, zlasti liriki, v kateri so iskali kompenzacijo za svojo politično iz-ključenost. Brez pravic, pa vendar pravno obravnavani v mestnih statutih, so bili tudiitalijanski sužnji. Njihovo vlogo in položaj med leti 1350 in 1550 v svoji študiji ob-deluje Steven A. Epstein, ki ugotavlja, da je prisotnost suženj in sužnjev, različnihetničnih pripadnosti, prebivalcem Apeninskega polotoka – v času, ko je Italija pred-stavljala le geografski pojem – prek razlik do tujcev pomagala definirati, kaj pomenibiti Italijan. Marginalna skupina, ki je v zborniku nato deležna pozornosti, so gorjanioziroma hribovski prebivalci iz okolice Firenc, na primeru katerih je želel avtor Samu-el K. Cohn, Jr., pokazati, da je v tem času tudi sam odnos med centrom in periferijozelo spremenljiv. Zaradi finančne depriviranosti in visokih davkov, ki so ščitiliobmestne nižinske kmete, so namreč gorski kmetje kmalu spremenili svojo retoriko izponižnih prošenj v prave izsiljevalske grožnje. Nazadnje so v zborniku kot obrobnaskupina italijanske renesančne družbe predstavljeni še starostniki. Ti so marginali-zirani tudi zato, ker so skoraj povsem izpuščeni iz historiografskih razprav o renesansi,čeprav lahko o tej družbi povedo marsikaj zanimivega. Dennis Romano povzema ugo-tovitve o tem, da so ostareli v renesančnih Benetkah tvorili precej raznoliko skupino,ki je združevala kopico nasprotij. Po eni strani se je starost povezovala z revščino,boleznijo in še pogosteje z impotenco, po drugi strani (te nocije je bila navadno de-ležna le moška elita) pa z modrostjo in znanjem. V družbi cenjen starejši moški je bilACTA HISTRIAE • 14 • 2006 • 1OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 487–500497lahko le premožnejši oče – patriarh v bratski skupnosti, fraterni. Ključni pogoj zaugoden položaj v starosti je namreč predstavljala prav vpetost v sorodstvene mreže, kije omogočala tudi finančno preskrbljenost, iz katere pa so bili izvzeti popolani.Preživetje preprostega ljudstva je bilo namreč odvisno od njihovega lastnega telesa, kopa je to oslabelo, so se starci in starke za preživetje posluževali zlasti del, povezanih skatoliškim kultom smrti. Bedeli so pri umirajočih in umivali mrliče ali pa so si po-skušali zagotoviti podporo špitalov in samostanov. Zanimiva je tudi avtorjeva teza, daje občasno prišlo celo do nekakšne zamenjave vlog, saj so nekatere ostarele hišnepomočnice lahko prevzele tudi vlogo "patrona". Ko je gospodar zanje naredil "kajdobrega", je namreč v zameno pričakoval, da bodo s pobožnostmi na njegovo dušopriklicale pomoč svetnikov. Romano zaključi z ugotovitvijo, da ostarelost ni pomenilale časovne stopnje na lestvici življenja, temveč se je neločljivo povezovala tudi sstatusom in spolom, s tem pa zaokroži zadnji vsebinski sklop o manjšinskih skupinah.Zbornik At the margins tako podaja prepričljive primere, ki pričajo o dvoumnostipolnih družbeno-kulturnih obrobjih in o transgresivnosti meja, zlasti pa pušča odprtopot interdisciplinarnemu načinu preučevanja preteklosti. Mozaik raznolikih prispev-kov torej sledi načelom nove zgodovine in prinaša na področje preučevanja zgodo-vine marginalnosti svojevrstno svežino.Urška ŽeleznikMarta Verginella: ŽENSKA OBROBJA. Vpis žensk v zgodovino Slovencev.Ljubljana, Delta, 2006, 203 str.Letos je pri založbi Delta izšla monografija Marte Verginella, v kateri je avtoricazdružila osem predhodno že objavljenih esejev oziroma prispevkov, ki jih družiukvarjanje z zgodovino žensk. Delo "Ženska obrobja" odraža odkrito prizadevanje zaprispevanje k "vpisu žensk v zgodovino Slovencev", kakor namiguje tudi sam pod-naslov. Na potrebo po pisanju zgodovine, v kateri kot pomembne akterke nastopajotudi ženske, že dolgo opozarjajo mnoge sugestije iz različnih disciplin in akademskihsvetov, vendar pa je konkretne rezultate teh pobud še vedno mogoče preštevati naprste. Morda to še toliko bolj velja za slovensko zgodovinopisje, ki se v veliki meriše trdno oklepa tradicionalnega, moško-središčnega zgodovinopisja. Avtorica si torejprizadeva vsaj delno zapolniti ta manko, njene prispevke pa je tako mogoče razumetikot delček v mozaiku ponovnega pisanja zgodovine, tokrat z vidika in pozicije žensk.Posamezna poglavja v knjigi posegajo v nekatere segmente novejše slovenskezgodovine skozi izkušnje žensk, ali pa slovenske ženske umeščajo v širši evropskiokvir ukvarjanja z ženskimi študijami in študijami spolov. Čeprav so prispevki

Stephen J. Milner (ur.): At the margins. Minority groups in premodern Italy. Minneapolis, London, University of Minnesota Press, 2005

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-YQ4BC4VU/19681ec5-adcb-4983-8d39-9864a98714a8/PDF

Stephen J. Milner (ur.): At the margins. Minority groups in premodern Italy. Minneapolis, London, University of Minnesota Press, 2005

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska