Rahten, Andrej

Repository of University of Primorska

ACTA HISTRIAE • 19 • 2011 • 3OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 589–600594upravljale lokalni politični sistem, ter sploh širših družbenih in političnih dinamik,znotraj tega pa konfliktov med nasprotujočimi si sorodstvenimi entitetami, nekaterihpomembnih odločitev beneškega sodstva ter celo nezanemarljive vloge cerkvenihbeneficijev ipd. Delo tako združuje privlačno tematiko, sodobne historiografske prije-me in kritično prevetritev obdelanega gradiva, zato ne predstavlja zgolj dokumen-tarističnega, še manj pa senzacionalističnega pisanja o neki lokalni stvarnosti, temvečna novo in v nekoliko drugačni luči piše že velikokrat pripovedovano zgodovinskopripoved, kar pa še zdaleč ni enostavna naloga.Urška ŽeleznikDejan Djokić: PAŠIĆ AND TRUMBIĆ. The Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes.London, Haus Publishing, 2010, 227 str.Med sodobnimi strokovnjaki za zgodovino Jugoslavije ne moremo mimo imenaDejana Djokića. Knjiga o prvi Jugoslaviji Elusive Compromise, ki jo je višji preda-vatelj in direktor Centra za študij Balkana na Univerzi v Londonu izdal leta 2007, jedoživela vrsto pozitivnih ocen. Tako tudi ni naključje, da ga je urednik zbirke Makersof the Modern World Alan Sharp povabil k sodelovanju. Zbirka prinaša podrobneštudije o delovanju ključnih vodij delegacij na pariški mirovni konferenci v letih1919/20, ki ostaja priljubljena tema znanstvenih raziskav, čeprav smo od nje oddaljeniže več kot devet desetletij. Po zaslugi bestsellerjev Margaret Macmillan in Davida A.Andelmana se zdi celo, da je tema bolj aktualna kot kdajkoli prej. Djokić se je lotilopisa delovanja Nikole Pašića in Anteja Trumbića, glavnih delegatov KraljevineSrbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevine SHS). Standardni monografiji Iva J. Lede-rerja in Andreja Mitrovića, ki sta izšli že v šestdesetih letih 20. stoletja, sta tako zDjokićevo knjigo dobili dostojno naslednico.Monografija je razdeljena na tri tematske sklope. V prvem avtor s peresomvelikega poznavalca oriše profil in poreklo obeh akterjev zgodbe, torej Pašića in"njegove" Srbije ter Trumbića in "njegovih" Dalmacije oz. Hrvaške. Pregledno opišeglavne okoliščine, ki so pogojevale razvoj jugoslovanske ideje, od prvih romantičnihzačetkov do državnopravne uresničitve v obliki Kraljevine SHS. Pašić, ki je kot prvakNarodne radikalne stranke dominiral na srbski politični sceni vse od padca dinastijeObrenović leta 1903, je po mnenju Đorđa Stankovića že pred prvo svetovno vojnougotovil, da je namesto "gnile Turčije" postala glavni nasprotnik Srbije "kulturnaACTA HISTRIAE • 19 • 2011 • 3OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 589–600595Avstro-Ogrska, z notranjimi državljan-skimi pravicami, z najboljšo admini-stracijo in z najboljšim ustrojem voj-ske". Menil je, da se je mogoče upretiavstro-ogrskemu pritisku samo z obli-kovanjem močne srbsko-hrvaške drža-ve "na temeljih evropske civilizacije",ki bi se ji lahko pridružili tudi druginarodi na Balkanu.Okno priložnosti se je odprlo medprvo svetovno vojno. V emigraciji se ježe v začetku vojne oblikoval Jugoslo-vanski odbor, v katerega so se povezaliprotiavstrijsko usmerjeni slovenski, hr-vaški in srbski politiki. Vodil ga je pravTrumbić, ki je računal na zmago an-tantnih sil, kar bi omogočilo ustano-vitev južnoslovanske države na ruševi-nah habsburške monarhije. Znotraj Ju-goslovanskega odbora so imeli največjivpliv dalmatinski politiki. Slovenci,med katerimi je imel glavno vlogopravnik Bogumil Vošnjak, so bili v manjšini, hkrati pa so imeli nekateri vplivnihrvaški člani odbora do njih podcenjevalen odnos. Po drugi strani pa so se tudi srbskičlani odbora bali, da bi z vstopom Slovencev v skupno hrvaško-srbsko državo Srbiizgubili prevlado. Jugoslovanski odbor, ki je bil najbolj aktiven v Franciji in VelikiBritaniji, je od vsega začetka užival znatno logistično in finančno podporo diplomat-skega aparata Kraljevine Srbije. Spričo srbskih zmag v začetnih spopadih z avstro-ogrsko armado je bil Trumbić sprva nad Pašićevo politiko navdušen. Takrat je celomenil, da je zato položaj avstro-ogrskih južnih Slovanov boljši od Čehov in Slovakov,saj si morajo slednji začeti graditi državo pri temeljih in si šele poiskati vladarja,medtem ko imajo južni Slovani že svojo herojsko dinastijo Karađorđevićev. Kasneje jeTrumbić postal previdnejši, njegova razhajanja s Pašićem pa so postala ob koncu vojneže zelo moteča tudi za antantne velesile. O razhajanjih med junakoma Djokićeveknjige se je v slovenskem zgodovinskem spominu ohranilo tudi zanimivo pričevanjeAntona Korošca, ki ga najdemo v njegovem znamenitem predavanju o nastanku Jugo-slavije. Svoje vtise ob prihodu na pogajanja z obema državnikoma v Ženevo v začetkunovembra 1918 je opisal takole: "Čitali smo sicer o Pašiću, vendar nismo bili takogloboko poučeni, da bi poznali te metode na Balkanu, ki so bile tam udomačene. Čenas je Trumbić poučil in nam je vso stvar razložil, mu nismo mogli verjeti. Prvi danACTA HISTRIAE • 19 • 2011 • 3OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 589–600596smo se s Trumbićem tako silno skregali, da je vrgel na tla vse, kar je imel pred seboj,ker nismo hoteli verjeti, da je vse res, kako se ravna v tej politiki."Drugi tematski sklop Djokićeve knjige govori o delovanju jugoslovanske dele-gacije na pariški mirovni konferenci. Starosto srbske politike Pašića je doletela čast, davodi delegacijo nove države v Parizu, Trumbić pa je postal njen prvi zunanji minister.Djokić nas popelje v Versailles in druga pariška predmestja ter slikovito opisuje tam-kajšnja diplomatska dogajanja (vsaj kar zadeva poražence, jih niti ne moremo imeno-vati pogajanja). Pripoved odlikujeta posrečen izbor citatov glavnih akterjev in natanč-no poznavanje zanimivih detajlov. Tudi Djokićeva analiza stališč velesil do jugoslo-vanskih zahtev na konferenci je zelo poučna in odpira marsikatero vprašanje na novo.Tretji tematski sklop vsebuje Djokićeve ugotovitve o dediščini ustvarjalcevjugoslovanske države. Za večino voditeljev "habsburškega dela" ustanovne generacijeje bila Avstro-Ogrska, iz katere so izšli, tuja država. Kot je leta 1922 zapisal duhovnik,politik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, naj bi bili Slovenci dobili svojo šele z na-stankom Kraljevine SHS: "Danes imamo svojo državo, prišla je kri h krvi, veja k dre-vesu, kamor spada. Ne pozabimo, da smo bili za svetovno diplomacijo mi šele tedajrojeni, ko se je zapisalo prvič: SHS. Regeste zunanjega ministrstva na Dunaju sve-dočijo, da se ime Slovenec ni niti enkrat imenovalo v diplomatičnem svetu. Nas za tasvet ni bilo." Paradoksalno so se po Smodlakovem pričevanju nad trodelnim imenomnove države navduševali tudi nekateri nekoč najbolj antisrbsko usmerjeni hrvaškipolitiki. Bolj kot romantično zveneča "Jugoslavija" jih je zanimalo dejstvo, da je"hrvaško ime tedaj vstopilo v diplomatsko terminologijo".Če pustimo ob strani nesporazum, ki ga navaja Djokić, ko so pisci Versajske po-godbe v zadnji verziji ob zapisu imena nove države "Slovenijo" (Slovénie) pomotomazamenjali za Slavonijo (Slavonie), se lahko strinjamo z njegovo ugotovitvijo, da je bileden glavnih ciljev jugoslovanske delegacije – mednarodno priznanje – izpolnjen. Za-radi nasprotovanja Italije, ki je spretno iskala razne načine, kako že ob njenem rojstvučimbolj ohromiti delovanje nove države, so se namreč prav glede statusa delegacije, kije v Parizu sprva delovala v imenu "Kraljevine Srbije", med velesilami močno kresalamnenja. Dokler ni vse skupaj presekal kdo drug kot Thomas Woodrow Wilson. Manjuspešen je bil ameriški predsednik pri podpiranju jugoslovanskih zahtev glede mejabodoče države, kar so na svoji koži najbolj izkusili prav Slovenci. Kljub temu so sled-nji verjeli v njegovo avtoriteto skoraj brezmejno, eden najbolj kritičnih poznavalcevtakratnega dogajanja Dušan Kermavner pa je njihovo vero strnil v naslednji ugoto-vitvi: "Prav gotovo ni nikjer drugje Wilsonovo geslo o samoodločbi narodov takooslepilo sicer preudarne ljudi, kakor je to doseglo pri Slovencih leta 1918!"Škoda je, da v Djokićevi knjigi ni podrobneje osvetljena tudi vloga najvišje rangi-ranega delegata "tretjega plemena". V mislih imamo Ivana Žolgerja, vrhunskega slo-venskega pravnika in nekdanjega avstrijskega ministra. Kot so opazili že hrvaški de-legat Josip Smodlaka in drugi akterji konference, so Slovenci v Parizu znotraj dele-ACTA HISTRIAE • 19 • 2011 • 3OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 589–600597gacije Kraljevine SHS uživali visoko stopnjo avtonomije in se odlikovali z dobro orga-nizacijo dela. Kljub neizprosnim določilom Londonskega pakta, ki je leta 1915 dodelilItaliji v zameno za vstop v vojno na strani Antante pravico do priključitve zahodnegadela slovenskega narodnega ozemlja, Slovenci v Pariz niso prišli povsem demoti-virani. Načelo samoodločbe, ki ga je v krogu velesil hrabro in entuziastično poskušaluveljaviti ameriški predsednik Wilson, je tudi nanje delovalo ohrabrujoče. Slovenskieksperti so se z veliko vnemo vrgli na delo ter neumorno sestavljali razne spomenice inrisali zemljevide severnih in zahodnih meja nove države. Delovno atmosfero vslovenskem delu jugoslovanske delegacije je najbolj slikovito opisal že omenjeniSmodlaka, ki je ugotavljal, da so Slovenci imeli svojega zgodovinarja, geografa, kar-tografa, statistika, risarja, pisarniške uradnike in tipkarice, iz Ljubljane pa so pripeljalicelo pisarniškega slugo: "V pisarnah, ki so bile vzor reda in snage, se je delalo po vesdan, dostikrat v pozne nočne ure. Nihče ni stal križem rok. Tipkanje strojev ni pre-nehalo od jutra do mraka. Na čelu tega popolnega aparata je stal pooblaščeni delegatdr. Žolger, bivši minister cesarja Karla, prvi in zadnji južni Slovan, ki je v Avstrijipostal minister. Ob dejstvu, da je bil vrsto let šef oddelka na Dunaju, si je uredilpisarno po dunajskem vzoru, tako da je zares izgledala kot oddelek avstrijskegaministrstva. [...] Dejansko so zadeve v krilu naše pariške delegacije izgledale tako, kotda je Slovenija samostojna država pod protektoratom Jugoslavije." A na koncu soklasične metode italijanske diplomacije prevladale nad entuziazmom zagovornikov"novega reda". Djokić v zvezi s tem piše o zahvali Pašiću, ki jo je v zaključni fazikonference izrazil drugi slovenski pooblaščeni delegat Otokar Rybář. Slednji je pou-daril, da se ne sme pozabiti, da je "slovensko pleme prispevalo največjo žrtev" v di-plomatskem boju nove države za meje.Djokićeva knjiga je nedvomno velikega pomena tudi za slovensko historiografijo.Ob dejstvu, da se tudi pri nas v zadnjem času krepi zanimanje za delovanje slovenskihdelegatov in ekspertov na mirovni konferenci, jo lahko označimo kot dobrodošlovzpodbudo za nadaljnje raziskave. Znano je, da je britanska diplomacija prav za po-trebe soočanja stališč v Parizu izdelala odlične priročnike za pomoč pri reševanjuključnih mednarodnih problemov (ki smo jih nedavno dobili tudi v slovenskemprevodu). Podobno lahko ugotovimo, da je Djokićeva nova knjiga odličen priročnik zavse, ki jih zanima jugoslovanska zgodovinska izkušnja na pariški mirovni konferenci.In to velja tudi za najzahtevnejše poznavalce omenjene tematike.Andrej Rahten

Dejan Djokić: Pašić and Trumbić. The kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. London, Haus Publishing, 2010, 227 str.

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-WERPLM0M/7b9151b3-c1a5-4649-9f64-7a89ba0dbdf6/PDF

Dejan Djokić: Pašić and Trumbić. The kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. London, Haus Publishing, 2010, 227 str.

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Repository of University of Primorska