Prispevek preuči nekaj primerov postdramskih medmedijski h tkanj ter pokaže, kako se je v sodobni dramatiki in gledališču tekst rizom, ki je zamenj al tradicionalno razumljeno fizičnost knjige, znašel na slovenskih odrskih deskah v času preloma iz 20. v 21. stoletje. Jovanović, Ravnjak, Potočnjakova, Skubic in Semeničeva so s svojimi igrami pokazali, da se je tudi slovenska pisava za gledališče usmerila v vode, ki jih je razburkalo postdramsko. Pričajo o dejstvu, da je za besedila v gledališču po postdramskem obratu značilno, da so nenehno v gibanju, procesu semioze. (Ne več) dramski tekst v gledališču tako danes predstavlja enega izmed elementov tkanja različnih medbesedil v rizomski strukturi znotraj semiosfere literature, gledališča in kulture
