Slovenska kratka proza je v času med obema vojnama pogosto simulirala obliko dnevnika pa tudi pisma, Takšna fiktivna pisma in fiktivni dnevniki se s posebnimi literarnimi strategijami trudijo učinkovati neliterarno in neizmišljeno, tj. kot dokumenti realnega življenja. Ena teh strategij je inerkalarni čas, druga pa se ravna po doktrini o nadčasovni karakterni konstanti pisca dnevnika: ta je odtujen od okolja, zato čustveno prenapet, nagnjen k solipsizmu ali tudi k samomoru
