Ruplova teorija o "slovenskem kulturnem sindromu" (SKS), podobno kot Pirjevčeva "prešernovska struktura" (PS), razlaga estetsko zavrtost slovenske književnosti kot posledico njene nacionalne funkcije - nadomeščanja politike in ideološke "nadstavbe" nedržavnega naroda. Obe teoriji sta vprašljivi, ker sta izpeljani predvsem iz samopercepcij slovenskih literatov in zanemarjata širši primerjalni kontekst: SKS ni nobena slovenska posebnost, ampak ena izmed variantnih uresničitev evropskega kulturnega nacionalizma. Iz iste ideološke matrice izhajata tudi slovenska nacionalna in primerjalna literarna zgodovina
