Znanstvena monografija obravnava razmerja med literaturo in njenim družbenim kontekstom, zlasti vprašanje ideološke determiniranosti literarnih del. Na eni strani se odpira vprašanje, kako književnost in umetnost sodelujeta pri opomenjanju družbene sfere, na drugi strani pa, kako družbeni akterji uporabljajo (in zlorabljajo) književne prakse za ustvarjanje specifičnih pomenov - in specifičnih ideoloških narativ -, ki jih želijo reproducirati v družbenem kontekstu. Najkasneje od raziskav t.i. althusserjancev (zlasti P. Machereyja in E. Balibarja) ter teorij diskurza (najpoprej seveda pri M. Foucaultu) naprej je jasno, da književnosti ne smemo razumeti kot od družbene prakse avtonomne prakse, marveč ravno nasprotno kot del diskurzivnih formacij, v katerih centri moči proizvajajo in reproducirajo pomene, tudi če prikrito in uporabljajoč ideologijo avtonomnosti. Monografija se večinoma osredinja na konkretne primere literarnega in družbenega opomenjanja, tako splošnejše (npr. primeri nacionalne ideologije) kot specifičnejše (obdobje po drugi svetovni vojni in delovanje diskurzivnih formacij predvsem vzhodne komunistične in socialistične družbe)
