Drolc, Helena

Slovene

Digital repository of Slovenian research organizations

PClMEl'J PREHRANE PRI ONKC>I..OSKH-1 BOLNIKU Helena CVILAK Pri planiranju procesa zdravstvene nege moramo biti, poleg vsega ostalega, pozorni tudi na vzpostavitev ustreznega prehrambenega režima pri bolniku. Kajti, optimalna prehrana je zlasti pri onkološkem bolniku nepogrešljiva za njegovo optimalno zdravje. Veliko študij s področja onkologije je namreč pokazalo, da neješčnost (anoreksija) in izguba telesne teže v povezaviz njo, bistveno pripomo­reta k obolevnosti in smrtnosti bolnikov, obolelih za rakom. Hkrati pa so te iste študije dale vedeti, da nam z ustrezno prehrambeno podporo lahko uspe dvigniti bolnikovo odpornost. Zato se moramo, po eni strani, z različnimi načini prehranjevanja, ki so nam na voljo, prilagoditi bolnikovim sposobnostim uživanja hrane, po drugi pa kot dietoterapija podpreti specifično onkološko zdravljenje. Pri bolnikih z maligno boleznijo torej pogosto prihaja do prehrambenih problemov. Predvsem zato.ker se tumor v bolnikovem telesu obnaša izrazito zajedalsko. To pomeni, da mu nenehno krade hranljive snovi in energijo. Zato se velikokrat kot prvi znak bolezni pojavi hujšanje, do katerega pride ne glede na vrsto, velikost in lokalizacijo zločeste bule. Govorimo o tako imenovani karcinomski ka.heksiiL. ki jo še dodatno poglabljajo stranski učinki onkološke terapije. Progresivna kaheksija je eden izmed glavnih vzrokov za umrljivost onkoloških bolnikov. Klinična slika pokaže pri bolniku neješčnost, prezgodnjo sitost, napred­ujoče hujšanje ( več kot 10 procentov telesne teže v zadnjih sestih mesecih), anemijo in astenijo. Bolnik je hitro utrujen, zaradi hujšanja atrofirajo mišice, zato se močno zmanjša sposobnost gibanja in respiratorna funkcija. Upade tudi umska sposobnost in imunska odpornost bolnikovega organizma. Visoko tveganje za kaheksijo vključuje predvsem priletne bolnike, še zlasti tiste s kroničnimi motn­jami v prebavnem sistemu ter bolnike, pri katerih je dlje časa prisotna anoreksi­ja. Vsekakor pa je treba vedeti, da bo kaheksija brez zdravljenja osnovnega obolenja, kljub vsem možnim podporam s prehrano napredovala in pripeljala bol-VMS Helena Cvilak, Onkološki inštitut v Wubljani 151 nika v smrt. Prisotnost malignoma torej lahko izzove celo vrsto situacij, v kater­ih je ovirano normalno prehranjevanje bolnika. Med ta stanja prištevamo: - anoreksijo- spremenjeno zaznavanje okusa in vonjaspremenjene prehrambene potrebe bolnikovega organizma- mehanične prepreke pri hranjenju- gastrointestinalne stranske učinke specifične terapijeMarsikdaj je težko ali celo nemogoče reči, kaj od navedenega je vplivalo na nastanek kaheksije. Verjetno se vplivi med seboj prepletajo. ANOREKSIJA Anoreksija ali neješčnost je v strokovni literaturi med najpogosteje navedenimi vzroki za bolnikovo nedohranjenost. Od 15 do 25 procentov onkoloških bolnikov ob postavitvi diagnoze trpi za takšno ali drugačno obliko anoreksije. Pogosto je pomanjkanje teka najzgodnejši klinični znak za raka. Mehanizmi anoreksije pri onkološkem bolniku so še vedno dokaj slabo poznani, najverjetneje so kombinacija različnih vzrokov. Eden izmed njih je prav gotovo tudi spremenjen metabolizem glukoze, maščob in določenih aminokislin, kar vpliva 11a kemoreceptorje v ustih in žrelu, ki kontrolirajo vrsto in količino zaužite hrane ter tako vplivajo na bolnikovo ješčnost. Pri tem ne igrajo �voje vloge samo toksične snovi, ki jih izloča tumor, ampak tudi njegova velikost, lokalizacija, metastaze, terminalni stadij obolenja in vrsta terapije, ki je bila bolniku predpi-· sana. Cilj zdravstvene nege pri preprečevanju anoreksije je, da z ustreznim prehrambe··· nim režimom, sestavljenim v navezavi bolni!, - medicinska sestra - zdravnik -dietetik doseže, da bolnik poje dovolj in da se hujšanje ustavi. 152 Pri tem moramo upoštevati naslednje: - da so obroki hrane majhni in pogosti- da imajo prednost tiste jedi. ki bolniku teknejo- da v času, ki je namenjen hranjenju, ne potekajo terapevtski in diagnostič-ni postopki pri bolniku- da je poskrbljeno za bolnikovo udobje: za odpravo bolečine, za udoben polo­žaj pri jedi, za dobro nego ust in proteze, za kulturno serviranje hrane,itd.Seveda se nam lahko zgodi, da se nam še tako skrbno sestavljen prehrambeni režim ne bo obnesel in bo bolnik še naprej izgubljal težo. V takšnem primeru moramo bolnika dodatno hraniti parenteralno, ali pa preiti na hranjenje po sondi. SPREMENJENO ZAZNAVANJE OKUSA IN VONJA Domnevamo, da je ta pojav, ki mu laično rečemo tudi "ustna slepota", tako kot anoreksija povezan z metaboliti, ki jih izloča tumor in z njegovo raščo. Kajti večji ko je, izrazitejše so lahko težave z okušanjem. Pri ustni slepoti se bolniku zviša ali zniža okuševalni prag za določene okuse. Značilno je, da se najpogosteje pojavi odpor do mesa in drugih živalskih beljakovin, kar povezujemo z zvišanim okuševalnim pragom za grenko. Zato se marsikateri bolnik ob teh težavah odloči za vegetarijanski način prehranjevanja. Obsevanje v predelu ust in žrela prizadene okus zaradi okvare okuševalni brbončic: okus se zmanjša ali celo popolnoma izgubi, ali pa pride do njegove prekomerne občutljivosti, vendar se v 60 do 120 dneh po končanem obsevanju rehabilitira. Tudi citostatična terapija lahko vpliva na okušanje, vendar ne preko kemorecep­torjev v ustih in žrelu, temveč direktno preko centralnega živčnega sistema. Pri spremembi vonja in okusa mora biti jedilnik prirejen bolniku: izločimo zanj nesprejemljiva živila (na primer meso) in jih nadomestimo s tistimi.ki se mu ne 153 upirajo (stročnice, mlečni izdelki). Spremenimo tudi način pripravljanja hrane: - meso, ki je postalo po okusu grenko, pred kuhanjem namakamo. v kisli alisladki omaki; zrežemo ga na koščke in dodamo k zelenjavi, tako je manjopazno;- uporabljamo več domačih začimb (peteršilj, timijan, majaron)- ker ima vroča hrana izrazitejši okus, naj bodo jedi ohlajene na sobnotemperaturo.SPREMENJENE PREHRAMBENE ZAHTEVE BOLNIKOVEGA ORGANIZMA Dokaj pogosto se dogaja, da bolnik z rakom kljub zadostnemu vnosu hrane ne more obdržati konstantne telesne teže in hujša. Po eni strani je to posledica zvišanega bazalnega metabolizma, ki nastopi zaradi delovanja toksičnih snovi, ki jih izloča maligni tumor. Po drugi pa odraz splošne oslabelosti zaradi radiotera­pije, kemoterapije ali obsežnih kirurških posegov. Ustrezen prehrambeni režim mora vsebovati dovolj visoko kalorične hrane, da preprečimo nadaljnjo hujšanje in kaheksijo. MEHANICNE PREPREKE PRI HRANJENJU Do mehaničnih ovir pri vnosu hrane lahko pride zaradi tumorja, kiruršl,ega posega ali obsevalne terapije. Tumor s svojim volumnom lahko blokira katerikoli del prebavnega trakta od ust, požiralnika, želodca, do debelega črevesa. Po obsežnih kirurških posegih na prebavnem traktu lahko pride do postoperativ­nih obstrukcij, kot tudi do nevroloških in vaskularnih motenj črevesja. 154 Operativni poseg na glavi ali vratu lahko izzove cel niz problemov: motnje pri požiranju po odstranitvi ezofagealnega karcinoma; motnje pri poziranju pri vseh bolnikih z resekcijo jezika, ne glede na njeno obsežnost; posegi na čeljustih povzročajo boleče in nezadostno žvečenje in aspiracijo hrane; trismus, ki nastopa zaradi infiltracije tumorja ali fibroza žvekalne muskulature lahko močno omejita gibljivost oralne muskulature itd. Glede na predel in obseg kirurškega posega na prebavnem traktu, lahko posledično motnje pri vnosu hrane povzročijo malabsorbcijo maščob in vitamina B12 ter disbalanco tekočin in elektrolitov. Tako, na primer, resekcija tankega črevesa lahko pripelje do steatoreje, malabsorbcije maščob, anemije in do sindro­ma kratkega črevesa. Obsevanje tumorja, lokaliziranega v ustih, žrelu ali požiralniku, lahko izzove značilno reakcijo sluznice. Njena intenzivnost je premosorazmerna z velikostjo obsevalnega polja in višino obsevalne doze. Sluznica nabrekne in postane silno občutljiva na dotik, zato bolnik s težavo žvel:i in požira. Tudi kvaliteta sline se spremeni; postane gosta in vlecljiva, ali pa je zaradi edema žlez slinavk sploh ni. Hrana, ki jo ponudimo bolnikom s tovrstnimi težavami mora biti nežna, mehka, pasirana ali celo tekoča, pač glede na motnjo v prebavnem traktu. Ob pomanjkan­ju sline pomagamo bolniku z umetno slino. GASTROINTESTINALNI STRANSKI UCINKI SPECIFICNE ONKOLOSKE TERAPIJE Stranski učinki kemoterapije, ·kot so navzeja in bruhanje, driska, zaprtje in malabsorbcija hranljivih snovi, lahko povzrol:ijo poslabšanje bolnikovega preh­rambenega statusa. Mnogi citostatiki povzročajo levkopenijo, ki vodi bolnika v večjo dovzetnost za infekcije, zopet drugi se metabolizirajo preko jeter in povz­ročajo probleme bolniku s te strani. Steroidi. ki se tudi pogosto uporabljajo pri zdravljenju raka, lahko povzročijo hiperglikemijo, pankreatitis, septični ulkus ter izpad kalcija in kalija. 155 Obsevalna terapija glede na mesto obsevanja lahko povzroči stomatitis, esofagitis ali enteritis. Vsako od teh stanj bistveno zmanjša možnosti za normalen vnos hrane in poslabša absorbcijo hranljivih snovi pri prizadetem bolniku. Pri vseh naštetih tez.avah bolniku poleg ustrezne medikamentozne terapije, uvedemo tudi odgovarjajočo dietoterapijo. ZAKLJUCEK Ce poiščemo skupni imenovalec vsem do sedaj povedanem, potem se glasi takole: namen onkološke dietoterapije je preprečiti nastanek kaheksije oziroma zavreti njeno napredovanje. Tako bolniku omogočimo speljati specifično onkološko terapijo do konca. Zato je zelo pomembno, da se ljudje, ki bolnika negujejo in zdravijo, z njim pogovarjajo o problemih, ki jih ima s hrano in hranjenjem. Kajti ne smemo pozabiti, da je povezava med depresijo in nedohranjenostjo zelo zelo tesna. Depresija lahko povzroči pomanjkanje teka in obratno: neješčnost in fizično pešanje lahko privedeta bolnika do depresije. Bolnika in njegove svojce moramo naučiti pravilne strategije pri premagovanju težav. S tem, ko bolnik odigra aktivno vlogo pri reševanju problemov s hrano in hranjenjem, zmanjšamo njegov občutek nemoči in odvisnosti. Postopoma, s pogostimi razgovori moramo njemu in njegovi družini vcepiti tudi drugačno mišljenje o prehrani. Motivirati jih moramo, da opustijo stare navade in razvade in sprejmejo nove, ki bodo bolniku pomagale zvišati tek in izboljšati prehrambeni status, kar je za preprečevanje kaheksije zelo pomembno. Ker je učinkovita prehrambena podpora eden izmed najpomembnejših ukrepov, s katerimi lahko dosežemo boljše počutje, mora medicinska sestra za vsakega bolnika na svojem oddelku vedeti, kakšne so njegove prehrambene navade. Njemu in svojcem mora pojasniti, kako bo predpisano zdravljenje vplivalo na tek in hranjenje in kaj lahko storijo, da bodo ti vplivi čim manjši. Povedati pa jim mora tudi to, česa s prehrano ne moremo doseči. Kajti med bolniki in njihovimi svojci kroži veliko zablod glede hrane. Na primer: določene diete lahko ozdravijo raka; tiste diete, ki ga preprečujejo, ga lahko tudi ozdravijo; najboljši vir informac:ij o prehrani je drugi bolnik z ral<.om itd. Vsekakor sta medicinsl,a sestra in dietetik 156 osrednji osebnosti. ki morata ctll.ti bolniku in svojcem pravilne informacije o hrnni in prehranjevanju v času bolezni in zdravUenja. NabavUanje hrane, priprava in uživanje ima svoj sociološki, kulturni in psihološki pomen. Velikokrat pozabUamo na to, da je uživanje hrane družabni dogodek, ki povezuje družinske člane in jim daje občutek medsebojne pripadnosti. S hospitali­zacijo se vse to naenkrat spremeni in vpliva na čustvovanje bolnika in njegovih najožjih družinskih članov .Za nas, zdravstvene delavce je pomembno, da te psiho­loške momente razumemo in da znamo v takšnih primerih ustrezno ukrepati. In ker je, po drugi strani, uživanje hrane za bolnika eden izmed redkih pozitivnih in normalnih dogodkov v bolnici, moramo poskrbeti, da je tudi eden izmed najboU kulturnih. 157 

Pomen prehrane pri onkološkem bolniku

http://dirros.openscience.si/Dokument.php?id=17287&dn=

Pomen prehrane pri onkološkem bolniku

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Digital repository of Slovenian research organizations