Šalehar, Anamarija

Slovene

Digital repository of Slovenian research organizations

SPECIFIČNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE ONKOLOŠKEGA KIRURŠKEGA BOLNIKA Anamarija Šalehar UVOD Onkološka kirurgija je posebna vrsta kirurgije in glede na to je tudi zdrav­stvena nega takega bolnika specifična. Pogoji za dobro opravljeno zdravstveno nego je potrebno dobro poznavanje splošne zdravstvene nege in posebnosti onkološke zdravstvene nege, procesa zdravstvene nege kot metode dela v zdravstveni negi, fiziologije in vseh vrst onkološkega zdravljenja. Kirurško zdravstveno nego delimo na predoperativno, medoperativno in pooperativno obdobje. Namen prispevka je obravnavati predoperativno in pooperativno zdravstveno nego onkološkega bolnika. V onkologiji so poglavitne zvrsti zdravljenja kirurgija, radioterapija in sistemsko onkološko zdravljenje. Da bi bilo zdravljenje učinkovitejše, tera­pije med seboj pogosto kombiniramo. Onkološki bolnik je pogosto v slabi fizični in psihični kondiciji že zaradi osnovne bolezni, ki njegov organizem oslabi in izčrpa. Glede na prejšnje zdravljenje lahko predvidimo tudi mogoče zaplete v poopera­tivnem obdobju. Tako je več možnosti, da pride do zapletov lokalne in sistemske narave: 1. krvavitev na mestu operacije2. dehiscence rane3. infekcije rane4. septičnih stanj organizma5. tromboze6. ileusa7. slabosti in bruhanja8. preležanin9. odpovedi ledvic itn.Anamarij'a Šaleha,; VMS, Onkološki inštitut Ljubljana 78 Zaradi omenjenih zapletov bolnik dlje časa biva v bolnišnici, zdravljenje je dražje, vse to pa vpliva tudi na kakovost bolnikovega življenja. Zaradi vedno večjega števila obolelih za rakavimi boleznimi se je povečalo tudi število operativnih posegov. Z razvojem onkološke kirurgije postajajo operativni posegi vse zahtevnejši. Vedno večje pa so tudi zahteve po teo­retični in praktični usposobljenosti osebja, ki izvaja zdravstveno nego. 1. ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA PRED OPERACIJOPsihična priprava bolnika na operativni poseg je naloga vseh sodelujočih v zdravstvenem timu. Obsega pogovor z: 1. operaterjem2. medicinsko sestro na oddelku3. anesteziologom in anestezijsko medicinsko sestro4. po potrebi s stomaterapevtom in5. psihoonkologom6. fizioterapevtomBolnik mora prepoznati svojo vlogo v smislu preprečevanja zapletov opera­tivnega zdravljenja. Še posebej pomembna je dobra psihična priprava pri bolnikih, pri katerih bo operacija pustila posledice v smislu spremenjene telesne podobe ali invalidnosti. Izkušnje in rezultati raziskav kažejo, da pri bolnikih s poprejšnjo dobro psihično pripravo poteka pooperativno obdobje z manj zapleti. Fizična priprava pomeni dobro pripravo organizma na operativni poseg in anestezijo, da bi tako zmanjšali oz. preprečili možnosti pooperativnih zapletov. Obsega: 1. Pregled pri operaterju in informiranje bolnika. Kirurg bolniku razložipomen in potek operativnega posega in ga seznani z morebitnimi posledi­cami. Ob tej priložnosti da bolnik pisno privoljertje za operacijo.79 2. Pregled pri anestezistu in informira1zje bolnika. Anestezist pregledarezultate opravljenih preiskav in naroči potrebne dodatne preiskave. Gledena zahtevnost in obsežnosti operativnega posega anestezist uvede tudi CVK( centralni venski kateter) in ED K ( epid uralni kateter) ter naroči ustreznokoličino krvi. Bolnika seznani s potekom anestezije in z morebitnimi posle­dicami. Tudi za anestezijo mora bolnik napisati pisno privoljertje.3. Najbolj pogoste predoperativne preiskave: RTG (rentgen pljuč insrca) EKG ( elektrokardiogram), ultrazvok (UZ), hematološke in bio­kemične preiskave, pregled urina, določitev krvne skupine, merjenjetelesne teže in višine, me1jenje vitalnih funkcij, izotopne preiskave,citološka punkcija, endoskopske preiskave, po potrebi CT (računalniškatomografija), MR (magnetna resonanca), pregled pri internistu.Bolnik mora dobiti ustrezen prehranjevalni režim glede na vrsto operativ­nega posega. V primeru oslabelosti in izsušenosti organizma anestezist predpiše parenteralno dohranjevanje z visokokaloričnimi infuzijami. Prav tako je potrebna priprava prebavnega trakta glede na operativni poseg. Za pooperativno obdobje je zelo pomembna predoperativna fizioterapija, kjer fizioterapevt bolnika nauči pravilne tehnike dihanja, izkašljevanja in obračanja, uporabe ortopedskih pripomočkov itn. Če ima bolnik po operaciji katero koli stomo, je potreben obisk stomatera­pevta. Glede na bolnikovo psihično startje načrtujemo tudi obisk psihoon­kologa. Prav tako imamo možnost, da v celotno psihofizično pripravo vključimo tudi prostovoljke (ženske, ki so imele raka na dojki). Priprava na dan operacije: l. higienska priprava bolnika (higiena kože, odstranitev nakita, odstranitevlaka na nohtih)2. preventivna zaščita kritičnih točk pred preležanino3. higienska priprava operativnega mesta4. odstranitev ortopedskih pripomočkov, zobne proteze5. izpraznitev mehurja6. upoštevati predpis, da bolnik ne sme ničesar uživati »per os«7. identifikacija bolnika s pomočjo zapestnice80 8. merjenje vitalnih funkcij9. aplikacija premedikacije10. povijanje nog, da bi preprečili embolijoNajpogostejše negovalne diagnoze v predoperativnem obdobju: 1. pomanjkanje informacij v zvezi z boleznijo in operativnim posegom2. zaskrbljenost zaradi diagnoze in operacije3. strah pred bolečino2. ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA PO OPERACIJI (prvih 24 ur)Po operaciji sprejmemo bolnika v predhodno pripravljeno posteljno enoto in glede na ogroženost bolnika pripravimo respirator in potreben monito­ring. Bolnika iz operacijske sobe pospremita anestezist in anestezijska medicnska sestra. Predata ga timski medicinski sestri z vso pripadajočo medicinsko in negovalno dokumentacijo. Vsa navodila in naročila, ki se nanašajo na bolnika, se sprejemajo ob bolniku. Takoj po operaciji je bolnik pri izvajanju osnovnih življenjskih aktivnosti popolnoma odvisen od tima, ki opravlja zdravstveno nego ali pa potrebuje njihovo pomoč. Medicinska sestra mora biti sposobna kritičnega opazovanja bolnika, to pomeni, da mora natančno nadzirati vitalne znake: telesno tempe­raturo, bolnikov srčni utrip in dihanje. Meritve opravlja vsakih 15 minut ali še bolj pogosto. Dokler ni bolnikovo stanje stabilno, mora biti medicinska sestra nenehno navzoča in v bolnikovo dokumentacijo mora zapisati vse postopke in opažanja. Sposobna mora biti zaznavanja prvih znakov šoka. 3. PREGLED ŽIVLJENSKIH AKTIVNOSTIPRI KIRURŠKEM BOLNIKUDihanje Pri dihanju merimo frekvenco in volumen. Opazujemo vrsto dihanja in dvi­govanje prsnega koša. Bolnik lahko diha sam, spontano preko tubusa ali kanile. Kadar pa ni sposoben samostojnega dihanja,je priključen na respirator. 81 Po operaciji vsen1 bolnikom dovajamo kisik prek kisikovega katetra ali kisi­kove maske. Oksigeniranost krvi nadzorujemo z oksimetri. Ko se dihanje stabilizira, bolnika spodbujamo naj izvaja dihalne vaje, ki se jih je naučil med predoperativno pripravo. Prehranjevanje Parenteralna prehrana je potrebna pri bolnikih z zahtevnim operativnim postopkom, kjer želimo za nekaj časa razbremeniti bolnikov prebavni trakt. Čas dajanja, kalorično vrednost, količino in vrste infuzijskih tekočin predpiše zdravnik glede na vrsto operacije in fizično kondicijo bolnika. Večina bolnikov prejema pripravke visokokaloričnih infuzij z dodatkom vitaminov in ekstratov. Hranjenje po nazogastrični sondi (NGS) Bolniki po obsežnih operativnih posegih (abdominalne in retroperitonealne operacije) imajo že med operativnim posegom vstavljeno hranilno NGS. Hranjer�je prek rtje se začne že na dan operacije z majhnimi količinami nekaloričnih tekočin (100 ml 5% glukoze - čas 10-12 ur). Količina in kalorična vrednost pripravkov za hranjenje po NGS se postopoma povečujeta. Obenem bolniki prejemajo tudi parenteralno prehrano, postopoma pa jo zmartjšujemo. Za hranjenje po NGS uporabljamo farmacevtsko pripravljeno enteralno hrano. Hranjenje po gastrostomi Na dan vstavitve gastrostome po ajej apliciramo le 5% glukozo ali fiziološko raztopino (100 ml fiziološke raztopine /10-12 ur). Postopoma povečujemo njeno količino in kalorično vrednost, obenem pa zmanjšujemo količino parenteralne prehrane. Peroralna prehrana Od vrste, obsega operativnega posega in operate1jevih naročil je odvisno, kdaj in s kakšno hrano se lahko bolnik začne prehranjevati. Vsekakor je cilj zdravst­venega tirna, da se bolnik čim prej začne prehranjevati skozi usta (»per os«). 82 Izločanje tekočin in blata Bolnik izloča tekočine z urinom (ncfrostome, cistostome, urinski katetri), znojenjem, bruhanjem, prek nazogastričnih (NGS) drenaž, telesnih votlin in ran, z drisko itn .. Po manjših operativnih posegih bolnik spontano urinira. Če pa do večera ne more spontano urinirati, ga kateteriziramo s katetrom za enkratno upo­rabo. Večina onkoloških operirancev pa ima že med operacijo vstavljen stalni urinski kateter, pogosto je izvedena nefrostoma ali cistotoma, če je moteno odtekanje urina po normalni poti. Količino izločenega urina po zdravnikovem naročilu merimo lx na dan, na 12, 8, 6, 4 ure ali na eno uro. Posebej smo pozorni na količino urina pri bolnikih z okvarjeno ledvično funkcijo, ki je lahko posledica predoperativne kemoterapije. Poleg količine urina opazujemo tudi barvo, bistrost in merimo ph urina. Količina želodčne vsebine, ki izteka po NGS, je lahko zelo velika pri bolni­kih, ki so imeli večjie abdominalne operacije, ko peristaltika še ni zadovo­ljiva. Barva želodčne vsebine nam da slutiti, ali gre za morebitno krvavitev iz želodca ali pa zaporo črevesja. Čezmerno potenje je lahko povezano že s samo diagnozo (limfam) ali pa s povišano telesno temperaturo. Večinoma imajo operirani bolniki vstavljene drene v operacijsko rano. Ti so priključeni bodisi na drenažno vrečko ali na drenažno steklenico s podtlakom. Opazujemo količino, barvo in dinan1iko izločka. Vedeti moramo, da so onkološki bolniki zaradi narave bolezni ali poprejšnjega zdravljenja bolj nagnjeni h krvavitvam. Bolniki z večjimi operacijskimi ranami (veliki kožni defekti ali odprte abdomi­nalne rane) prek teh ran izgubljajo večje količine različnih telesnih tekočin. Po operaciji ima veliko bolnikov težave z odvajanjem blata. Vzrok za to so lahko analgetiki, anestezija, vrsta operativnega posega, stres, itn .. Kadar bol­nik spontano ne odvaja blata mu zdravnik predpiše ustrezno medikamen­tozno odvajalo ali pa izvedemo čiščenje črevesja s pomočjo čistilne klizme. Pri čiščenju črevesja moramo biti zelo previdni pri bolnikih z operacijami črevesja, kjer so bile narejene anastomoze. Strogo upoštevamo operaterjeva navodila, da s prehitro stimulacijo odvajanja ne uničimo anastomoz, ker se celijo dalj časa. 83 Nadzor nad količino izločene in sprejete tekočine izvajamo s tako irneno­vano tekočinsko bilanco, na 6, 8, 12 oz. 24 ur. Iz rezultata tekočinske bilance je razvidno, ali bolnik še potrebuje dodatne tekočine ali pa je celo že čezmerno hidriran. Pri ugotovljeni bilanci tekočin moramo upoštevati vso izločeno tekočino iz vseh prej naštetih možnih poti izločanja. Gibanje Po operaciji je gibanje moten. Omejujejo ga bolečina, strah pred bolečino, zahtevan pooperativni položaj in navsezadnje tudi vse, s čimer je bolnik vezan (dreni, urinska vrečka, sukcija itn.). Za spreminjanje položajev bolnik pogosto potrebuje pomoč medicinske sestre ali pa je od nje popolnoma odvisen. Pri bolnikih pri katerih poopera­tivni potek zahteva daljše mirovanje ali pa pri njih obstaja večja možnost nastanka kožnih razjed zaradi pritiska, že preventivno namestimo antideku­bitalno blazino in opravimo vse potrebno za preventivo preležanin. Takoj ko bolnikovo stanje to dopušča, bolnika spodbujamo h gibanju, tako da ga vključim.o v izvajanje aktivnosti, ki ga zadevajo. Prav tako fizioterapevt začne postopno razgibavati bolnika, na začetku večkrat na dan opravlja raz­gibavarije v postelji. Bolnika moramo nenehno spodbujati in opogumljati pri izvajanju dovoljenega gibanja. Spanje in počitek Bolnikov spanec in počitek sta v bolnišnici vedno motena. Nanj vplivajo različni dejavniki, kot so zaskrbljenost, proces dela na oddelku, strah, da si ne bi med spanjem izvlekel drena ali infuzije. Zato ima večina operiranih bolnikov predpisana uspavala oz. pomi1jevala. Telesna temperatura Operacija deluje na organizem stresno, zato je na dan operacije pogosta subfebrilna temperatura. V primeru septičnih temperatur moramo poiskati vzrok za povišano telesno temperaturo (infekcija operativne rane, pljučnica itd.). Povišano telesno temperaturo znižujemo bodisi z ustrezno medika­mentozno terapijo ali s hlajenjem. Bolniki, pri katerih traja operacija več ur in imajo razkrito veliko operativno površino, so velikokrat ohlajeni, zato bolniško posteljo še pred sprejemom operiranca ogrevamo z grelno blazino. 84 Skrb za čistočo in urejenost Osnova kirurške zdravstvene nege je dobra splošna telesna higiena in ustna nega operiranca. Pri izvajanju te aktivnosti bolnik v prvih dneh po operaciji potrebuje pomoč medicinske sestre ali pa je od nje odvisen. Takoj ko je bol­nik sposoben sam skrbeti za osebno higieno in urejenost naj jo v čim večji meri izvaja sam, saj mu to krepi samozavest in voljo. Posebno moramo biti pozorni na redno in temeljito izvajanje ustne nege, še zlasti pri bolnikih v slabi fizični kondiciji, z oslabljenim imunskim sistemom, pri tistih, ki so bili pred tem zdravljeni s kemoterapijo ali obsevani, pri operi­ranih v ustni votlini in pri tistih, ltjer že opazimo vnetje ustne sluznice. Zdravstvena nega operativne rane Prvi prevez operativne rane naj bi opravil kirurg operater 48 ur po operaciji. Prevez in pregled rane opravi izjemoma prej v primeru krvavitve ali povišane telesne temperature. Pozneje operativno rano prevezuje medicin­ska sestra po navodilu operaterja kirurga. Kirurško prevezovanje rane je potrebno, da nadzorujemo celjenje opera­tivne rane in preprečimo infekcijo. Čas celjenja operativne rane je pri onkoloških bolnikih pogosto daljši zaradi izčrpanosti organizma, manjše odpornosti ali poprejšnjega onkološkega zdravljenja. Zdravstvena nega operativne rane se izvaja po standardih za oskrbo akutne, kronične ali inficirane rane. Skrb za varnost Onkološki bolniki so že zaradi same diagnoze prestrašeni, nezaupljivi, občutljivi, celo depresivni in zgubljajo občutek za smisel življenja. Zelo pomembna sta pra­vilen odnos do rtjih in ustrezen način komunikacije. Vzbuditi jim moramo občutek zaupanja in upanja. Poznati moramo reakcije onkoloških bolnikov na soočenje z rakavo boleznijo in nanje ustrezno reagirati. Pri svojem delu pa upoštevamo tudi vsa načela fizične varnosti bolnika in preventivne ukrepe za obvladovanje bolnišničnih infekcij. 85 Bolečina Obvladovanje bolečine je eden izmed temeljnih ciljev pooperativnega obdobja. Bolečina ovira gibanje, vpliva na bolnikovo razpoloženje in zado­voljstvo. Pooperativna bolečina nastane zaradi operativnega posega, stop­njujejo pa jo lahko strah, nezaupanje, depresija. Na dan operacije lahko bol­niki dobijo protibolečinsko terapijo parenteralno, subkutano, po EDK ali peroralno. Ohranjati rnoramo primerno raven oz. količino analgetikov, da ne pride do razvoja bolečine, zato redno merimo stopnjo bolečine z bolečinsko lestvico. Bolečino blažimo tudi z ustreznim položajem telesa. Komuniciranje Onkološki bolniki so psihično obremenjeni zaradi same diagnoze, pogosto so zaprti vase in so bolj občutljivi kot drugi bolniki. Zato je pomembno, da imamo do njih spoštljiv, rahločuten odnos in empatičen pristop. Zelo pomembna je tudi neverbalna komunikacija. Zanjo so onkološki bol­niki še posebej dojernljivi. Pozorno spremljajo našo mimiko, gibe, poglede, k njihovi pomiritvi prispeva tudi terapevtski dotik. Verovanje Bolnikove želje po izpolnjevanju verskih dolžnosti vedno spoštujemo in mu omogočimo bodisi obisk bolnišničnega duhovnika ali svete maše. Zavedamo se, da številnim to daje moč za reševanje težav in spopadanje z boleznijo. Koristno delo in rekreacija Po operaciji je zelo pomembno, da bolnik doseže čim boljšo fizično kondi­cijo. Fizioterapija se začne že prvi dan po operaciji, razen v primeru, ko ope­rater naroči drugače. Ženske po operaciji dojke vsak dan izvajajo skupinske vaje, da roko na operirani strani čim bolj razgibajo. Pacienti po operacijah v abdomnu začnejo razgibavati telo postopoma v bolniški postelji s poseda­njem, hojo ob postelji, in hojo s spremstvom. Pomembno je redno izvajanje respiratorne fizioterapije za preprečevanje pooperativnih zapletov. 86 Zaradi bolezni in daljšega ležanja moramo pri bolniku preprečiti embolijo. Zato mu dlje časa (10 dni) povijamo noge z elastičnimi povoji. V prvih dneh to izvaja medicinska sestra, nato bolnika naučimo samostojnosti. Pri onkoloških bolnikih vsak nov korak bistveno pripomore k hitrejšemu zdravljenju, večji samozavesti in dobri volji. Najpogostejše negovalne diagnoze v pooperativnem obdobju 1. bolečina zaradi operativne rane2. sprememba bolnikovega udobja zaradi bolečine ali prisiljenega položaja3. poškodba kože zaradi operativnega posega4. pomanjkanje znanja v zvezi s pooperativnim obdobjem5. sprememba v prehranjevanju zaradi operativnega posega6. motnje dihanja zaradi učinkov anestezije7. zaskrbljenost zaradi bolezni8. spremenjena telesna podoba zaradi operativnega posega9. motnje spolne funkcije zaradi operativnega posega10. motnje v komuniciranju z okolico11. infekcija operativne raneZAKLJUČEK Človeku, ki izve za diagnozo rak, se v tistem trenutku dobesedno podre svet. Sprva si ne zna predstavljati življenja v prihodnosti, strah ga je zdravljenja, posledic, bolečine, smrti. Pozneje pa spremeni svoje življenjske vrednote. Po operacijah pri onkoloških bolnikih pogosto opažamo, da so potrti, bojijo se vrnitve domov, bojijo se kako jih bo sprejel partner, otroci, svojci, sode­lavci. Bojijo se odvisnosti od drugih, imajo občutek manjvrednosti, strah jih je razmiš\jati o prihodnosti. Naš cilj je, da jim pomagamo prebroditi začetno krizo in jih pritegnemo k zdravljenju. Zato se z njimi odkrito pogo­va1jamo o vseh strahovih in jim pon1agamo pri pogovorih s partne1ji. 87 Literatura: 1. Uršič H. Pooperativna zdravstvena nec1,;a bolnice z rakom dojke. In: Skela Savič B, Velepič M,eds. Dojka - okras ženske in njena bolečina. 23. strokovni seminar iz onkolo,1,;ije in onkološkezdravstvene nege za medicinske sestre. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester v onkologiji priZbornici zdravstvene nege Slovenije, 1998: 46-52.2. Uršič H. Specifičnosti zdravstvene nege onkološkega kirurškega bolnika. In: Papler N, ed.Zbornik semina1ja, Laško. Ljubljana: Sekcija operacijskih medicinskih sester 1996: 41-7.3. Rebevšek M. Predoperativna in pooperativna nega onkološkega kirurškega bolnika. In: Velepič M,Bostič Pavlovič], eds. Zbornik predavanj s področja onkologije za višje medicinske sestre.Ljubljana: Onkološki inštitut 1995, 78-97.4. Ivanuša A, Železnik D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. Maribor: Visoka šola zazdravstvo, 2000.5. Salter M, cel. Spremenjena telesna podoba: vloga medicinske sestre. Ljubljana: DZS, 1992.6. Burke CC. Surgical treatment. In: Miaskovski C, Buchsel P, eds. Oncology nursin,1,;: assessmentand clinical care. St.Louis: Mosby, 1999: 29-58.7. Buchsel PC, Ncvidjon B, Corbett T Nursing management across the continuum of care. In:88 Miaskovski C, Buchsel P, ecls. Oncology nursin,1,;: assessment ancl clinical care. St.Louis: Mosby,1999: 343-57.

Specifičnosti zdravstvene nege onkološkega kirurškega bolnika

http://dirros.openscience.si/Dokument.php?id=14919&dn=

Specifičnosti zdravstvene nege onkološkega kirurškega bolnika

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Digital repository of Slovenian research organizations