Kovač, Mija

Digital library of University of Maribor

—  129  —Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, ReportsTretji tematski sklop nima skupne točke, ampak prinaša tematsko različne prispevke, namenjene pojavom anali-tizma v ruščini, pogojenega z vzaje-mnim etnokulturnimi rusko-litovskimi vplivi. Raziskava je bila opravljena na podlagi pisnih virov zadnjega desetlet-ja ruskojezičnih časopisov in deloma govorjenega jezika ruskih prebivalcev Vilne. Avtorica N. Avina (Litva) je pri tem med drugim ugotovila regionalne inovacije v obliki aktiviranja nesklon-ljivih besed kot odrazov analitizma. K. Czarnecka (Poljska) je predstavila na-ravo in strukturo ekspresivne tvorbe v slengu štirih regij jugovzhodnega dela Poljske. Analiza je pokazala na prevla-dujočo rabo manjšalnic, ki jim odstot-kovno sledijo skrajšana in modificirana lastna imena, imena za majhna, nedora-sla bitja in slabšalnice. V primerjavi s knjižnim jezikom so pri tovrstni tvorbi v slengu specifični afiksi, ki so običajno tujega (ukrajinskega ali ruskega) izvo-ra. Pregledni predstavitvi koncepcije, avtorjev in metodološke podstati komu-nikacijske gramatike – v našem okolju terminološko bolj znane kot tekstna gramatika – v rusistiki se je s popisom in kratko predstavitvijo temeljnih del posvetila N. K. Onipenko (Rusija). A. V. Pietrova (Ukrajina) pa je raziskala verbalizacijo koncepta ljubiti in odraz v zloženkah ruskega jezika, kamor so-dijo sistemske tvorjenke in ustvarjeni neologizmi s sestavino -fil, -holik in -ljub, -ljubec. T. V. Popova (Rusija) je odkrivala tipologijo in kreolizacijo je-zikovnih sredstev v množičnih medijih na podlagi vse produktivnejše grafode-rivacije, ki preplavlja medijsko komu-nikacijo sodobnih evropskih jezikov. Z vsebinsko sorodno temo pa monogra-fijo zaključuje J. G. Soboleva (Rusija), ki je predstavila temeljne lingvistične smernice pri raziskovanju oglaševalskih besedil. Kot kaže, so temeljni zorni koti opazovanja lingvo- (pragmatični, kultu-rološki), manj pa je razprav, ki bi oglase obravnavali s stališče besedilne vrste.Vsebinsko bogata monografija od-pira in opozarja na številne možnosti kontrastivnega preučevanja znotraj slo-vanskih jezikov, pa tudi med slovanski-mi in zlasti globalnim jezikom ter tako spodbuja slovansko komparativistiko. Njena posebna dragocenost pa je, da v prvem delu podaja historiat tovrstnega preučevanja in posledično tudi nekaj dobrih metodološko-teoretičnih smer-nic, ki tako raziskovanje pogojujejo.irena stramljič breznikUniverza v Mariboru, Filozofska fakulteta, irena.stramljic@um.siBARBARA KRyżAN - STA-NoJEVIć: lice i naličje  jezične globalizacije.  Zagreb: Srednja Evropa, 2009. 159 str.Globalizacija je pojem, ki v splošnem pomeni skupek gospodarskih, politič-nih in družbenih procesov, katerih re-zultat je večja mobilnost ljudi, znanja in denarja preko mej posameznih držav ter večja soodvisnost sveta. V zadnjem času se vplivi globalizacije vse močne-je kažejo tudi na področju kulture in jezika, zato je mogoče opaziti porast različnih raziskav, ki se nanašajo na to tematiko. Vzorčen primer je zbornik Lice i naličje jezične globalizacije, ki ga je uredila Barbara Kryżan - Stanoje-vić in je nastal leta 2007 na Filozofski fakulteti v Zagrebu kot rezultat projekta Ministrstva znanosti, šolstva in športa —  130  — Slavia Centralis  1/2012Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, ReportsRepublike Hrvaške z naslovom Suprot-stavljanje globalizaciji jezika i kulture. Zbornik sestavlja trinajst člankov, ki z različnih stališč razjasnjujejo pomen pojma globalizacija v hrvaškem in polj-skem jezikovnem prostoru, prav tako pa predstavljajo vplive na oba jezika in posledično opažene spremembe. Glede na obravnavano tematiko lahko članke umestimo v tri sklope.Prvi sklop se osredotoča na položaj nacionalnega jezika v Evropski zvezi. Predstavljeni so raznovrstni vzroki za potencialno ogroženost jezikov. Kot navaja Barbara Kryżan - Stanojević, so to absolutno število govorcev, razmerje med govorci in celotnim številom pre-bivalcev določene države, spremembe pri uporabi jezika, vpliv novih področij javnega življenja na jezik, dostopnost gradiva za jezikovno izobraževanje, jezikovna politika in odnos družbe oziroma govorcev do lastnega jezika. Za ohranitev jezikov se vsaj na videz zavzema Evropska zveza, ki je sprejela različne pravne akte (Maja Bratanič in Snježana Ramljak), v katerih je urejena uporaba uradnih jezikov v evropskih institucijah, v njih je določen status manjšinskih in regionalnih jezikov, močno pa je poudarjeno tudi spodbu-janje večjezičnosti in multikulturnosti. V nasprotju s tem v Evropski zvezi de-lujejo globalizacijski procesi, katerih cilj je predvsem gospodarski dobiček, nikakor pa ne skrb za jezik. Kakor ugo-tavlja Irena Petrušić, jezik predstavlja le za izboljšanje ekonomije potrebno sredstvo komunikacije, ki je uspešnejša, če se izvaja v enem samem jeziku in ta jezik je običajno angleščina. Elitiziranje in postavljanje določenega jezika pred druge vsekakor nima ugodnega vpli-va na obstoj drugih jezikov, saj lahko povzroči rušenje njihove strukture in postopoma tudi izumrtje.Z elitiziranjem in globalizacijo je-zika se je ukvarjala Nives Opačić, ka-tere članek bi lahko umestili v drugi tematski sklop, namenjen razjasnitvi pomena pojma globalizacija in njenih vplivov na jezik. Najprej se je osredoto-čila na zastopanost pojma globalizacija in spremembe v njegovem pomenu v različnih hrvaških slovarjih med leti 1962 in 2004. Lotila se je tudi problema anglizacije ‒ dominacije, globalnega širjenja in »vsiljevanja« angleškega je-zika. Ta problem se je pričel pojavljati v času razvoja svetovnega telegrafskega omrežja, saj se je v telegrafskih sporo-čilih uporabljala angleščina in se na tak način razširila po svetu. Dominacijo an-gleškega jezika je v 20. stoletju potrdila tudi prevlada Amerike v vseh oblikah tehnologije, še posebej v telekomuni-kaciji, medijih in industriji virtualne zabave. Vplivi anglizacije se v hrvaščini kažejo na različnih pravopisnih ravneh, predvsem je v ospredju vprašanje zapi-sovanja besed iz tujih jezikov z vidi-ka transkribiranja ali transliteriranja. Mihaela Matešić je ugotovila, da so za hrvaščino značilne tako transkribira-ne kot transliterirane prevzete besede, pridevniki pa se iz njih tvorijo tako, da se nanje večinoma pripne obrazilo -ski. Dominacija angleščine in globalizacija pa sta tudi razlog povečanja skrbi za materni jezik, ki v odnosu z globalnim jezikom izgublja svoj prestiž (Lidija Cvikić). Sama globalizacija je med dru-gim posegla na področje frazeologije, v okviru katere lahko prepoznavamo globalne pregovore s funkcijo reguli-ranja družbenega obnašanja. Neda Pin-tarić ugotavlja, da je odnos do žensk v pregovorih mnogih jezikov še zmeraj pretežno negativen, npr.: »Dokler žen-ska joka, s solzami pripravlja zasedo. / Doj žena plače, sprema se da prevari. / Dum femina plorat, decipere labora. —  131  —Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports/ Trust not a woman when she weeps. / Pleur de femme crocodile semble.«Proces globalizacije vodi v poeno-tenje različnih pojavov in v globalno razumevanje pojmov, še posebej poli-tičnih. Jerzy Molas omenja termin brat-stvo, ki se v hrvaščini nanaša predvsem na jezik cerkve, v poljščini pa je poleg tega njegov pomen razširjen še v poli-tični jezik levice ter na odnos med bivšo Sovjetsko zvezo in Rdečo armado. Vse-buje tudi besedno zvezo bratska pomoč, ki v komunističnem jeziku pomeni vo-jaško intervencijo, ta pa se zamenjuje z besedo solidarnost. Dodaja še termin demokracija, ki lahko pomeni politično stranko ali skupino, državo z demokrat-sko ureditvijo, politične ideje oziroma ideologije in politični ali družbeni se-stav z demokratsko ureditvijo. Pojem nacionalizem sta s pomočjo hrvaškega in poljskega korpusa proučevala Marko Feller in Barbara Kryżan - Stanojević. Ugotavljata, da je njegov pomen tako v hrvaščini kot v poljščini običajno nega-tiven, povezan s pridevniki ksenofobi-čen, bolesten, skrajen, trd in srbski. Če pa je nacionalizem vseeno mišljen kot pozitiven, se to nanaša na zagovarjanje nacionalnih interesov lastne države.Proces globalizacije ima največ vpli-va na male jezike, in prav to tematiko predstavljajo članki tretjega tematskega sklopa. V zvezi z jeziki se vse pogosteje uporablja pojem ekolingvistika, ki ga omenja Petar Vuković. Ekolingvistika razume jezik kot živ organizem, živeč v jezikovnem ekosistemu, in se ukvarja s problematiko izumiranja jezikov kot posledico globalizacije. Ekolingvistična načela predstavi v povezavi z bunjevšči-no, jezikom etnične skupine bačkih Bu-njevcev, na katerega sta močno vplivali madžarščina in srbščina ter se danes govori samo še v nekaj vaseh v okolici srbskega naselja Subotica. Prebivalci te-ga področja, katerih regionalna zavest in identiteta sta zelo visoki, si kljub majh-nemu številu jezikoslovnih strokovnja-kov močno prizadevajo standardizirati svoj jezik, zaradi tega so izdelali slovar Rečnik bačkih Bunjevaca. Elżbieta Wro-cławska je mnenja, da je za ohranitev malih in ogroženih jezikov vsekakor pomembno njihovo vključevanje v izo-braževalne ustanove in šolske sisteme. S pravne strani za male in ogrožene jezi-ke skrbi Zakon o narodnih ali etničnih manjšinah in o regionalnem jeziku, ki ga je Evropska zveza sprejela 6. januarja 2005 na Poljskem. Ta zakon je priznal kašubščino, ki je predhodno veljala za narečje, etnolekt in tudi mikrojezik, za regionalni jezik. Dubravka Sesar in Bo-jana Divčić ugotavljata, da so Kašubi, ki so sicer asimetrično dvojezični in se morajo podrejati elitni poljščini, za svoj jezik naredili veliko. Izdali so slovni-ce in slovarje, proučevali so zgodovino jezika, naroda in književnosti, prizade-vajo si razvijati tudi sodobno književ-nost. Vse to pa v Kašubih ne spremeni globoko zakoreninjenega mnenja, da je kašubščina le »pokvarjen poljski jezik«. Zbornik Lice i naličje jezične glo-balizacije predstavlja pomemben pri-spevek k raziskovanju vpliva procesa globalizacije na jezik. Posledice pro-cesa, s katerimi se srečuje večina jezi-kov v Evropski zvezi in tudi drugod, so osvetljene na primeru hrvaščine in poljščine. Iz zbornika je razvidno, da je globalizacija močno povezana z an-glizacijo, ki lahko tudi negativno vpliva na nacionalni jezik, zato skrb zanj ni odveč. Res pa je, da je jezik živ orga-nizem, zato se je dobro zavedati besed Jerzyja Molasa: »Globalizacija z ene strani vodi k poenotenju, z druge pa vpliva na procese, ki večajo razlike med narodnimi skupnostmi. Dokler pa živi-mo v teh narodnih skupnostih, bomo —  132  — Slavia Centralis  1/2012Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportsgovorili svoje jezike, ki se bodo gotovo spreminjali, tako kot so se spreminjali tudi pred pojavom globalizacije.« mija kovačUniverza v Mariboru, Filozofska fakulteta, mijakovac@hotmail.comVIG ISTVáN: verancsics  Faustus dictionariuma  a koraBeli euróPai  kontextusBan (dictionarium Fausta vrančića u onodobnome  europskome kontekstu). Budapest: Tinta Könyvkiadó, 2011. 192 p.Kapitalno epohalno djelo hrvatske leksikografije, petojezični rječnik (la-tinsko-talijansko-njemačko-hrvatsko-mađarski) Fausta Vrančića (1550, 1551 /?/–1617) od početka 20-oga je stoljeća u središtu zanimanja hrvatske lingvi-stike a i mađarske slavistike. S obzi-rom na okolnosti nastanka, nadalje na samu činjenicu da na naslovnoj strani ne nalazimo Vrančićevo ime, i o au-torstvu se dosta raspravljalo u samoj struci. Najnovije djelo mađarskog talija-nista-kroatista, profesora Filozofskoga fakulteta Sveučilišta Loránda Eötvösa Istvána Viga dokaz je permanentnoga zanimanja za ovo značajno djelo hrvat-ske i mađarske leksikografije. Vigova ambiciozna monografija s jedne strane daje čitateljima vrlo pre-cizan pregled o dosadašnjim »vranči-ćološkim« istraživanjama, s druge pak strane na temelju vlastitih istraživanja u precizno i filološki bogato strukturira-nom konceptu iznese njegova najnovija dostignuća.Autor u uvodnome poglavlju pre-cizno određuje mjesto ovoga rječnika u onodobnoj eurospkoj humanističkoj leksikografiji, s posebnim osvrtom na njegovo mjesto u hrvatskoj i mađarskoj leksikografiji, kako bi nakon toga dao opširan pregled o stručnoj literaturi o Vrančiću i njegovom djelu. Na temelju iznijetoga Vig točno određuje trojni cilj svojih istraživanja: ispitivati vjerodo-stojnost rječnika, rekonstruirati jezič-no znanje Vrančića te potražiti moguće izvore rječnika. Autor se tijekom svojih istraživanja služio zavidno bogatom eu-ropskom leksikografskom produkcijom, od najranijih razdoblja do naših dana. Autor vjerodostojnost rječnika pro-vjerava preko analize raznih pojava, kao što su različite i krive semantičke podudarnosti, različite adekvatnosti u vrstama riječi, nepostojeći odnosno znatno modificirani oblici, pomaci unu-tar stupaca kada na određenome mjestu stoje riječi drugoga jezika, što je Vran-čićev promašaj, tiskarske greške, kri-ve informacije itd. Na temelju svih tih analiza Vig zaključuje da je Vrančićev rječnik nudio pomoć prije svega za ra-zumijevanje latinskih tekstova, a bio je korisno pomagalo i za govornike četiri vulgarna jezika. Zasebno i svakako je zanimljivo pitanje razina Vrančićeva poznavanja (rječničko blago, gramatič-ka pravila) svih tih jezika. Kako mu je hrvatski bio materinski jezik a sve ostale je osvojio tijekom svoga školo-vanja i duljega ili kraćega boravka u raznim kulturnim i jezičnim sredinama, iz povijesne perspektive nije lako do-voljno egzaktno odgovoriti na ta pitanja. Autor svoje zaključke temelji na analizi semantičkog provjeravanja, poznavanja dijalektalnog fonda riječi, adaptacije ve-necijaskih riječi, adekvatnosti u riječ-nikom fondu koji se odnosi na rimsku civilizaciju te na vlastite, tj. Vrančićeve 

Barbara Kryżan-Stanojević: Lice i naličje jezične globalizacije. Zagreb: Srednja Evropa, 2009. 159 str.

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Digital library of University of Maribor