Zur Problematik des althochdeutschen und mittelhochdeutschen Passivs* Auf der frühesten Entwicklungsstufe, welche durch schriftliche Überlieferung belegt werden kann, d.h. in der althochdeutschen Zeit (Ahd.), wurde das Passiv mit Hilfsverben "sein" (ahd. uuesan/wesan) oder "werden", (ahd. uuerdhan/werdan) und dem Partizip II gebildet. Als altere Variante gilt die wesan-Periphrasedas Hilfsverbum werdan aber hat sich etwas spater, jedoch noch in der vorliterarischen Periode, aus dem urspriinglichen Aspektsystem losgelöst, urn sich im System der Genera Verbi zu integrieren, und hat schon im Althochdeutschen als eines der Hilfsverben zur Bildung des Passivs Fuss gefasst. (Nach z. B. OEberg 1907, Valentin 1986).Osnovni namen naloge je bil opazovati skladenjske spremembe (sistemsko okrepitev) in njeno vedenje na začetni stopnji razvoja (vendar nismo opazovali samega nastanka skladenjske spremembe). Pri tem smo ugotavljali, ali okoliščine ustrezajo zakonitostim, po katerih naj bi se v jeziku uveljavljale okrepitve. Skladenjsko okrepitev smo opazovali pri nemškem trpniku z worden, ki kot opisna zgradba ustreza definiciji okrepitev. Analizirali smo "Simplicissimusa", avtorja Hansa Jacoba von Grimmelshausena (17. stoletje).
Nemški trpnik z worden se je v obdelanem jezikovnem gradivu, za razliko od trpnika brez worden in tvornika, signifikantno pogosteje pojavljal v odvisnem stavku kot v glavnem, v neednini kot v ednini, v konjunktivu kot v indikativu, s "težkimi" glagoli kot z "lahkimi" in s predložnim osebkom kot brez le-tega. Pogostnost krepkejših oblik ni bila statistično signifikantna v netrdilni obliki stavka in predpretekliku, v manj okrepljene zgradbe pa se je pogostnost prevesila le v netretji osebi (tod ustrezna delovna na- poved ni bila potrjena).
Analiza kaže, da se je trpnik z worden v 87,5 % pojavljal v zapletenem okolju in s "težko" glavno glagolsko obliko pogosteje kot v manj zapletenem, to pa je v skladu z zakonitostmi, ki naj bi urejevale uveljavljanje krepkejših zgradb.
Rezultati, dobljeni pri obdelavi izbranega jezikovnega gradiva, so pokazali, da lahko teorijo o jezikovnih spremembah, ki se pojavljajo in uveljavljajo kot sistemske okrepitve in sistemske ošibitve, razširimo tudi na skladnjo. Veljavnost teorije pa bi bilo treba potrditi še z raziskavami nadaljnjih skladenjskih sprememb (krepkejših in šibkejših zgradb), po možnosti v različnih jezikih
