Predstavitev pojmovanja družbene odgovornosti policije, ki jo lahko ponazorimo s pomočjo štiri stopenjske piramide in na ta način razložimo celovito družbeno odgovornost, in sicer ekonomsko, zakonsko, etično in filantropsko (človekoljubno)

Šumi, Robert

Digital library of University of Maribor

Smo policisti družbeno odgovorni?  Robert Šumi, Generalna policijska uprava, Ljubljana  Povzetek  Namen prispevka Predstaviti pojmovanje družbene odgovornosti policije, ki jo lahko ponazorimo s pomočjo štiri stopenjske piramide in na ta način razložimo celovito družbeno odgovornost, in sicer ekonomsko, zakonsko, etično in filantropsko (človekoljubno).    Metodologija Predstavljena je interpretacija družbene odgovornosti policije, in sicer na način kot to poteka v praksi.    Ugotovitve Izkušnje kažejo, da smo policisti popolnoma družbeno odgovorni, vendar pogosto zaradi prenizke stopnje samospoštovanja svojega dela ne cenimo dovolj.   Praktična uporabnost Pristop temelji na ozaveščanju in služi kot dejavnik krepitve pozitivne organizacijske kulture.    Izvirnost/pomembnost prispevka Izvirnost je v predstavitvi novega pristopa k izobraževanju ali usposabljanju policistov. Ugotovitve so namenjene vsem, ki se ukvarjajo s poslovno oziroma poklicno etiko.   Ključne besede: policija, poklicna etika, družbena odgovornost, integriteta, ozaveščanje    1 Uvod  V policiji je bila v letu 2008 ustanovljena in usposobljena posebna delovna skupina, ki policiste izobražuje oziroma usposablja o vsebinah, ki sodijo v okvir poklicne – uporabne etike (neposredna uporabnost v življenju oziroma v vsakodnevni praksi) ter sekundarne preventive (namenjeno vsem zaposlenim). Izobraževalni program se imenuje »Krepitev integritete policistov« in je enak za vse zaposlene na vseh treh hierarhičnih nivojih. Ena izmed pomembnih vsebin je družbena odgovornost policije, ki je predmet tega prispevka.   2 Razvoj, pojem in pomen družbene odgovornosti organizacij  Današnji koncept organizacijske družbene odgovornosti praviloma ignorira individualno odgovornost posameznika kot nosilca vloge, čeprav je o pravičnosti oziroma vračanju tega, kar smo prejeli, razpravljal že Sokrat v dialogu z drugimi filozofi (Platon, 1995). Pojav družbene odgovornosti organizacij, podjetij ali posameznikov torej ni nov. Drugačna oziroma boljša je le ozaveščenost ljudi o tem, kot pravi Watson (1991), da je verjetno najbolj pomembna značilnost našega planeta ta, da živimo na njem skupaj z drugimi. To dejstvo pa predstavlja ogromno težavo vsakomur, ki se ukvarja z vprašanjem »kako ravnati« (prav tam).  Moderna doba družbene odgovornosti organizacij in podjetij se je pričela v 50. letih prejšnjega stoletja, medtem ko se je opredeljevanje pojava razširilo v 60. letih in nato močno razcepilo v 70. letih prejšnjega stoletja. V 80. letih se je pojavilo nekaj novih definicij, razširile so se empirične raziskave in dozorevati so pričele alternativne tematike. Te so vključevale družbeno učinkovitost organizacij, teorijo deležnikov, teorijo poslovne etike in sodelovanje s skupnostjo. V 90. letih prejšnjega stoletja so navedene teme zavzele središčno pozornost, medtem ko se je filozofija družbene odgovornosti v zadnjem desetletju 20. stoletja razvijala v isti smeri kot do tedaj (Carroll, 1999). V zadnjem obdobju je družbeni odgovornosti  na akademskem področju in v praksi namenjeno vse več pozornosti (Waldman, Siegel, 2008; VanSandt, Neck, 2003). Pri tem se raziskovalci strinjajo, da imajo pri oblikovanju in implementaciji družbene odgovornosti v življenje najbolj pomembno vlogo vodje (Waldman, Siegel, 2008). Waddockova (2007) glede tega meni, da bodo vodje in menedžerji v prihodnje soočeni z vse večjimi zahtevami in pričakovanji družbeno odgovornega dela in transparentnosti delovanja. Namreč, družbeno odgovorno vodenje ne pomeni več zgolj opravljanje posla, temveč je predvsem pomembno, kako je posel opravljen in na kakšen način se doseže storitev ali oblikuje cena (Karp, 2003). Glede na navedeno je v današnjem kompleksnem družbenem okolju vse bolj pomembna integriteta vodij, in sicer kot pristna volja oziroma želja upoštevati celostno vlogo lastnega podjetja ali organizacije v okolju, kjer posluje. Etično ravnanje vodij torej postaja konkurenčna prednost za vse več podjetij oz. organizacij (prav tam), pri čemer raziskovalci ugotavljajo pozitivno korelacijo med družbeno odgovornim ravnanjem vodij ter njihovim etičnim vodenjem (De Hoogh, Den Hartog, 2008).  Možina in drugi (1994) družbeno odgovornost razumejo kot obveznosti, ki jih ima organizacija do posameznikov, drugih organizacij ter okolij, na katere lahko vpliva njeno delovanje. V širšem pomenu je odgovornost izražena v pričakovanju, da bo vsak zaposleni pripravljen sprejemati pohvale in kritike za lastne dosežke, ki so rezultat izvajanja dodeljenih nalog. Pri tem menedžerji ravnajo pravilno, če skrbijo, da organizacija posluje učinkovito in povzroča čim manj stroškov v zunanjem okolju – npr. onesnaževanje okolja, poraba neobnovljivih virov, itd. (prav tam).  Siegel družbeno odgovorno ravnanje organizacij in podjetij opredeljuje kot aktivnost oziroma pripravljenost vse boljših storitev za znane skupine deležnikov, kot so zaposleni, dobavitelji, lokalna skupnost, nevladne organizacije, širše družbeno okolje - npr. okoljevarstvene storitve (Waldman, Siegel, 2008).  Waldman in drugi (2006) družbeno odgovornost organizacij in podjetij definirajo kot aktivnosti, ki prispevajo k posameznim družbeno koristnim stvarem ali dejavnostim, pri čemer presegajo trenutne interese podjetij, deležnikov ter minimalne zakonske standarde. Griffin (2002) pa jo razume kot vrsto organizacijskih obveznosti, ki ščitijo in krepijo skupnost, v kateri organizacija deluje.      Shahin in Zairi (2007) menita, da družbena odgovornost zbuja obveznost brezpogojnega uresničevanja »družbene pogodbe« med organizacijami ter družbenim okoljem. Pri tem morajo biti organizacije odgovorne do dolgoročnih potreb in zahtev okolice, usmerjene v optimizacijo pozitivnih učinkov ter minimalizacijo negativnih posledic za družbeno okolje. V kolikor pa to želimo doseči, mora priti do sprememb v razmišljanju in delovanju vodij (prav tam). De Hoogh in Den Hartog (2008) sta, kot že omenjeno, z raziskavo ugotovila pozitivno korelacijo med družbeno odgovornim in moralnim ravnanjem vodij ter negativno korelacijo med družbeno odgovornim in avtokratičnim vodenjem. V povezavi s tem Carroll (1991) meni, da družbena odgovornost lahko postane realnost le v primeru, če bo večina menedžerjev oziroma vodij postala moralna namesto nemoralna ali amoralna (niti moralna niti nemoralna). Schermerhorn (2008) pa dodaja, da je etičnim menedžerjem moralno vedenje osebni cilj, neetični zavestno ravnajo nemoralno, amoralni pa ne razmišljajo o tem ali ravnajo moralno ali ne.   3 Družbena odgovornost policije  Iz zgoraj navedenega lahko razberemo, da je družbena odgovornost podjetij in organizacij dejstvo, ter da imajo pri njenem uresničevanju ključno vlogo vodje. Policija v tem kontekstu, navkljub togi hierarhično birokratski zasnovi, v ničemer ne odstopa. Zato smo v program krepitve integritete vključili tudi družbeno odgovornost policije, o čemer se doslej nismo specifično pogovarjali. Z navedenim želimo storiti korak naprej v ozaveščanju vseh zaposlenih (posebej vodij) o tem kaj družba, poleg zakonitosti in strokovnosti, pričakuje od policije. Še več, glede na to, da smo prepričani, da praviloma vsi policisti vsakodnevno ravnajo popolnoma družbeno odgovorno, se nam je zdelo pomembno, da jih poskušamo ozavestiti tudi o tem zakaj lahko začnejo svoje delo in sebe bolj spoštovati. Za ponazoritev in interpretacijo družbene odgovornosti policije smo uporabili ter prilagodili model, ki ga je izumil Carroll (1979) in se deli na štiri stopnje oziroma tipe družbene odgovornosti:  - Ekonomska; - Zakonska; - Etična; - Diskrecijska oz. filantropska, kot jo je Carrol (1991) poimenoval kasneje.  Modelu smo dodali tudi družbeno pričakovanje glede posameznih tipov družbene odgovornosti organizacij in podjetij, in sicer na način, kot sta ga opredelila Carroll in Buchholtz (2000). Ekonomsko in zakonsko družbeno odgovornost sta opredelila kot zahtevano, etično kot pričakovano in filantropsko kot želeno. Vse štiri stopnje skupaj sta, enako kot kasneje Waddockova in drugi (2002), poimenovala popolna družbena odgovornost. Pri tem implementacija navedenih stopenj lahko variira glede na velikost organizacije, filozofijo menedžmenta, poslovno strategijo in karakteristike, ekonomski status, itd. (Carroll 1991). Model družbene odgovornosti policije, ki ga uporabljamo pri izobraževanju oziroma usposabljanju policistov, je prikazan v obliki piramide (slika 1), v kateri je filantropska (človekoljubna) družbena odgovornost uvrščena na vrh1.   FILANTROPSKASkrb za izboljšanje kvalitete življenja in za dobro družbe oz. ljudi  - ZAŽELENO ETIČNABiti etičen, ravnati etično - PRIČAKOVANO  ZAKONSKAUpoštevanje prava, izpolnjevanje obveznosti - ZAHTEVANO    EKONOMSKAKoristno ravnanje z zaupanimi sredstvi - ZAHTEVANO   Slika 1: Družbena odgovornost policije2                                                            1 V originalu piramida prikazuje družbeno odgovornost profitnih organizacij.    Policistom s pomočjo slike razložimo kaj družba pričakuje od policije, pri čemer popolna družbena odgovornost zajema vse štiri dejavnike skupaj. Ekonomska in zakonska družbena odgovornost sta zahtevani. To pomeni, da moramo z zaupanimi sredstvi, ki jih dobimo od države, ravnati koristno in vedno moramo ravnati v skladu s pozitivno zakonodajo, usmeritvami ter navodili. Etična družbena odgovornost je pričakovana, kar pomeni, da ljudje od policistov poleg pravičnosti in poštenosti pričakujejo etično vedenje. Najvišja in hkrati najbolj želena stopnja družbene odgovornosti, ki pomeni nadgradnjo etične odgovornosti, pa je filantropska (človekoljubna) družbena odgovornost. Ta pomeni, da se policist, ki jo živi oziroma ravna v skladu z njo, zaveda svoje vloge v družbi (svojega poslanstva) in zavestno skrbi ter prispeva k izboljšanju kakovosti življenja ljudi. Etična in človekoljubna družbena odgovornost se policistom razložita s pomočjo vsakodnevnih praktičnih primerov, in sicer pri etični družbeni odgovornost poteka npr. razprava o tem ali so policisti dolžni občanom nuditi turistične informacije, biti v postopkih prijazni, itd. Za lažje razumevanje tega kaj družba pričakuje od policije se slušatelje vedno postavi v vlogo, ko so sami deležni storitev npr. v turističnih agencijah, hotelih, trgovinah, zdravstvenih domovih, itd. Filantropska družbena odgovornost pa se slušateljem izobraževanj oziroma usposabljanj pojasni npr. s primerom, ko policist, na podlagi lastnih izkušenj, predvidi nevarnost na cesti (lahko v bližini osnovne šole) in ima na voljo dve izbiri. Lahko ukrepa in poskrbi, da pristojne službe nevarnost sanirajo, lahko pa le iz različnih razlogov le »zamahne z roko« in odide naprej. Vprašanje, ki sledi, je povezano s tem, kaj se zgodi v primeru, če naslednji dan npr. voznik osebnega avtomobila na istem mestu povozi otroka. Kdo lahko policistu očita opustitev »dolžnega« ravnanja, če pa je le on in nihče drug vedel za pretečo nevarnost? Odgovor je nihče, razen njega samega. Vendar praviloma vedno je ravnanje policistov ravno obratno. V takšnih situacijah ukrepajo in poskrbijo, da se nevarnosti odpravijo. Za dobro delo niso dodatno plačani oziroma nagrajeni. V najboljšem primeru se mu lahko v takšnem primeru zahvali vodstvo šole, občani ali pa ga za dobro delo pohvali vodja. Sicer pa je največkrat nagrada le v dobrem občutku, ki ga policist lahko občuti, v kolikor se svojega dobrega dela sploh zaveda.    4 Zaključek  Toliko le na kratko o družbeni odgovornosti policije. Zgoraj navedeno, podobno in obsežnejšo razlago policisti dobro sprejemajo. Z njo želimo krepiti ozaveščanje o poslanstvu policije, pri čemer izkušnje kažejo, da so praviloma vsi policisti popolnoma družbeno odgovorni. Žal pa pogosto, zaradi prenizke stopnje samospoštovanja, svojega dela in posledično sebe ne cenijo dovolj. Zato želimo s takšnim pristopom krepiti tudi njihovo samospoštovanje in pozitivne vidike organizacijske kulture.    Naj na koncu še enkrat omenim raziskavo De Hoogha in Den Hartoga (2008), ki sta ugotovila pozitivno povezanost med družbeno odgovornim in moralnim ravnanjem vodij. Namreč, osebno verjamem, da je v policiji končno dozorelo spoznanje, da policist ni vojak, ter da je policija zaradi ljudi in ne obratno. Glede na to sem prepričan, da lahko v prihodnje pričakujemo pozitivne spremembe v smeri bolj moralnega vodenja in posledično boljše ozaveščenosti o družbeni odgovornosti policije.    5    Literatura  Carroll, Archie B. in Ann K. Buchholtz. (2000). Business & Society: Ethics and Stakeholder Management – fourth edition. Ohio: South-Western College Publishing.                                                                                                                                                                            2 Povzeto po Carroll (1991) in Carroll ter Buchholtz (2000).   Carroll, Archie B. (1999). Corporate Social Responsibility – Evolution of a Definitional Construct. Business & Society 38 (3), 268-295.  Carroll, Archie B. (1991). The Pyramid of Corporate Social Responsibility: Toward the Moral Management of Organizational Stakeholders. Business Horizons 34 (4), 39-48.  Carroll, Archie B. (1979). A Three-Dimensional Conceptual Model of Corporate Performance. Academy of Management Review 4 (4), 497-505. De Hoogh, Annebel H.B., Deanne N. Den Hartog. (2008). Ethical and despotic leadership, relationships with leader's social responsibility, top management team effeciveness and subordinates' optimism: A multi-method study. The Leadership Quarterly 19, 297-311.   Griffin, Ricky W. (2002). Management – seventh edition. Boston: Houghton Mifflin Company.  Karp, Tom. (2003). Socially responsible leadership. Foresight 5 (2), 15-23. Možina, Stane, Bogdan Kavčič, Mitja Tavčar, Danijel Pučko, Štefan Ivanko, Bogdan Lipičnik, Jože Gričar, Leon Repovž, Andrej Vizjak, Aleš Vahčič, Veljko Rus in Rado Bohinc, ur. (1994). Management. Radovljica: Didakta.  Platon. (1995). Država. Ljubljana: Založba Mihelač.  Schermerhorn, John R. Jr. (2008). Management. Hoboken: John Wiley & Sons, Inc. Shahin, Arash in Mohamed Zairi. (2007). Corporate governance as a critical element for driving excellence in corporate social responsibility. International Journal of Quality & Reliability Management 24 (7), 753-770.  VanSandt, V. Craig in Christopher P. Neck. (2003). Bridging Ethics and Self Leadership: Overcoming Ethical Discrepancies Between Employee and Organizational Standards. Journal of Business Ethics 43, 363-387.  Waddock, Sandra. (2007). Leadership Integrity in a Fractured Knowledge World. Academy of Management Learning & Education 6 (4), 543-557.  Waddock, A. Sandra, Charles Bodwell in Samuel B. Graves. (2002). Responsibility: The new business imperative. Academy of Management Executive 16 (2), 132-148. Waldman, David A., Donald Siegel. (2008). Defining the socially responsible leader. The Leadership Quarterly 19, 117-131. Waldman, David A., Donald S. Siegel. in Mansour Javidan. (2006). Components of CEO Transformational Leadership and Corporate Social Responsibility. Journal of Management Studies 43 (8), 1703-1725. Watson, Charles E. (1991). Managing With Integrity: Social Responsibilities of Business as Seen by America's CEOs. Business Horizons 34 (4), 99-109. 

Smo policisti družbeno odgovorni?

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Digital library of University of Maribor