Predstavitev primera iz l. 2006, ki predstavlja zanimiv poskus prevare s ponarejanjem podpisov, pri katerem se je izkazalo, da so bili ponarejevalci seznanjeni tudi z osnovnimi principi forenzičnih preiskav rokopisov

Keržan, Dorijan

Rožanski, Uršula

Digital library of University of Maribor

Računalniška obdelava podpisa   Uršula Rožanski, Center za forenzične preiskave, Ljubljana Dorijan Keržan, Center za forenzične preiskave, Ljubljana   Povzetek  Namen prispevka Predstavitev primera iz l. 2006, ki predstavlja zanimiv poskus prevare s ponarejanjem podpisov, pri katerem se je izkazalo, da so bili ponarejevalci seznanjeni tudi z osnovnimi principi forenzičnih preiskav rokopisov.   Metodologija Preiskavo spornih plačilnih nalogov smo opravili s pomočjo običajnih optičnih pripomočkov. Preverili smo ustreznosti tehnik tiska, medsebojno preiskavo podpisov smo opravili, s primerjavo splošnih in detajlnih rokopisnih značilnosti.   Ugotovitve  S preiskavo smo ugotovili, da so bili podpisi na plačilnih nalogih ponarejeni, saj so bili natisnjeni z brizgalnim tiskalnikom. Podpisi niso bili zgolj kopirani, vendar izvirajo iz dveh osnovnih podpisov, ki sta bila s pomočjo enega izmed računalniških grafičnih programov na različnih mestih deformirana in šele nato natisnjena.  Izvirnost / pomembnost prispevka Podpisi, ki so zajeti z optičnim čitalcem ni nujno, da so zgolj natisnjeni. Pred tiskom so lahko dodatno računalniško obdelani z namenom, da se zadosti enemu izmed temeljnih načel preiskav rokopisov in podpisov, ki se glasi, da dva podpisa nista nikoli povsem identična. Tega dejstva bi se morale zavedati osebe na delovnih mestih, ki vsakodnevno poslujejo s podpisanimi dokumenti.   Ključne besede: preiskava podpisa, računalniška obdelava, preiskava dokumentov, ponarejanje   1 Uvod  Računalniška obdelava podpisov, štampiljčnih odtisov in drugih elementov, s katerimi se srečujemo pri preiskavah rokopisov in dokumentov je z razcvetom računalniških tehnologij postala stalnica pri forenzičnih preiskavah. Čeprav se zdi, da so manipulacije s pomočjo računalnikov, optičnih čitalcev  in tiskalnikov enostavne za prepoznavo in dokazovanje (štampiljčni odtis ali rokopis, ki je na dokument natisnjen s tiskalnikom pač ni originalno odtisnjen oz. napisan), se ponarejevalci včasih osupljivo spretno lotijo ponarejanja. Primer, ki ga predstavljamo je zabaven in poučen, saj med drugim dokazuje tudi to, da ponarejevalci vsaj v osnovnih okvirih poznajo nekatere zakonitosti  preiskav  rokopisov oziroma podpisov in poskušajo z domiselnimi, čeprav enostavnimi prijemi, zavesti strokovnjaka.      2 2 Primer  V letu 2006 smo v preiskavo prejeli osem spornih plačilnih nalogov BN 01. Na vseh plačilnih nalogih sta bila navedena isti plačnik in prejemnik. Skupna vrednost transakcij je bila pribl. 97 milijonov tolarjev oz. pribl. 400.000 evrov. Osumljenec je prišel s podpisanimi plačilnimi nalogi v banko, vendar je uslužbenka zaradi visoke vsote izplačil izdajo plačilnih nalogov preverila pri plačniku. Tam o izplačilu niso vedeli ničesar. Oseba, ki je plačilne naloge prinesla v banko je bila zadržana, sporni nalogi pa so bili poslani na Center za forenzične preiskave z vprašanjem ali so sporni plačilni nalogi pristni ali ponarejeni oz. na kakšen način so ponarejeni.  3 Preiskava  Plačilne naloge smo pregledali po ustaljenih postopkih in metodah in ugotovili, da so obrazci pristni, saj so natisnjeni v ploskem tisku. Štampiljčni odtisi so bili odtisnjeni s štampiljko, katere pristnosti nismo mogli ugotavljati, saj nismo imeli na voljo nikakršnega primerjalnega gradiva. Prav tako nismo prejeli nobenih primerjalnih podpisov, na podlagi katerih bi lahko opravili primerjavo podpisov na plačilnih nalogih. Preiskavo smo zato nadaljevali z mikroskopskim pregledom dokumentov. Ugotovili smo, da so podatki o plačniku, prejemniku in zneskih, ter vsi podpisi natisnjeni z barvnim brizgalnim tiskalnikom (Slika 1). Vsi podpisi so bili torej nedvoumno ponarejeni.      Slika 1: Povečava enega izmed sporni podpisov, kjer je viden tisk z brizgalnim tiskalnikom, saj so podpisne linije sestavljene iz drobnih pikic osnovnih barv (modre, rdeče in rumene).  Pri preiskavi pa nas je zbodlo v oči dejstvo, da sporni podpisi med seboj niso povsem enaki. Pričakovali smo namreč, da bi bili, saj smo predpostavljali, da je ponarejevalec bržkone imel na voljo kak podpis odgovorne osebe podjetja, ki ga je želel ogoljufati, ter da je ta podpis z optičnim čitalcem prenesel v računalnik in ga nato natisnil na plačilne naloge. Ni se namreč zdelo verjetno, da bi se lotil ponarejanja s pomočjo računalniške tehnologije, če ne bi imel na  3 voljo vsaj enega pristnega podpisa; če podpisa ne bi imel, bi bilo ponarejevalcu mnogo lažje preprosto z izmišljenimi podpisi podpisat sporne plačilne naloge.   Natisnjene podpise smo medsebojno primerjali in ugotovili, da jih lahko razdelimo v dva izvorno različna sklopa (slika 2) in (slika 3). V obeh primerih gre najverjetneje za podpis iste osebe, le da je pri prvem sklopu zaključek podpisa nekoliko drugačen oz. se zaključi prej. Zgornji in spodnji prehodi med navpičnicami pa so bolj zankasto oz. zaobljeno oblikovani.   Slika 2: prvi sklop podpisov   Slika 3: drugi sklop podpisov  V nadaljevanju smo podpise prvega in drugega sklopa prekrivali. Podpisi na prvih štirih plačilnih nalogih so v sredinskem delu skorajda popolnoma enaki (slika 4) in (slika 6). Tudi drugi štirje podpisi imajo sredinski del, ki se skoraj popolnoma prekriva (slika 5).                                            Slika 4: podpisi na prvih štirih plač.      Slika 5: podpisi na drugih štirih plač. nalogih        nalogih  4 Podpisi prvih štirih plačilnih nalogov se nekoliko razlikujejo v zaključnih potezah in v oblikah zank. Prva zanka pri nobenem podpisu ni popolnoma enaka. Raztegnjena je v smeri navzdol in nekoliko v levo, zaradi česar sta tudi prvi in drugi oster prehod zgoraj različno visoka. Zaključek podpisa, predvsem od najvišjega ostrega zgornjega prehoda naprej je bolj ali manj raztegnjen. Sama zaključna poteza je vsaj v enem primeru najverjetneje delno izbrisana. Opisane značilnosti so prikazane na sliki 7.   Slika 6: prikaz sredinskega dela, ki se na vseh štirih podpisih prvega sklopa skoraj popolnoma ujema  Slika 7: poudarjen prikaz delov podpisov, ki so spremenjeni   Tudi drugi štirje podpisi imajo sredinski del, ki se skoraj popolnoma prekriva (slika 5) in (slika 8). V izpisu začetne zanke so lepo vidne štiri različne linije. Sam začetek izpisa je v dveh primerih nekoliko krajši in nagnjen v desno. V zaključnem delu so zelo lepo vidni zamiki podpisnih linij v desno. Linija, ki je najmočneje modro obarvana pa je v spodnjem prehodu tudi nekoliko dvignjena. Opisane značilnosti so prikazane na sliki 9.    5   Slika 8: Prikaz sredinskega dela drugih štirih podpisov    Slika 9: poudarjen prikaz delov podpisov, ki so spremenjeni  3 Zaključki  Glede na prikazane ugotovitve smo zaključili, da so bili prvi štirje podpisi izdelani iz enega računalniško deformiranega izvornega podpisa, drugi štirje pa iz drugega. Glede na majhne deformacije podpisov predvidevamo, da se je ponarejevalec očitno zavedal, enega izmed temeljnih načel pri preiskavah rokopisov in podpisov, ki se glasi, da dva podpisa iste osebe nista nikoli povsem identična. Zato je v želji, da ponarejeni podpisi že na videz ne bi dajali vtisa popolne enakosti, sporne podpise računalniško obdelal. S tem je želel doseči to, da bi ob morebitnem pregledu sporni podpisi dajali vtis tako imenovane naravne posameznikove variabilnosti izvedbe podpisov, s čimer bi morebitnega površnega preiskovalca lahko prepričal, da gre dejansko za različne podpise iste osebe in ne zgolj za en podpis, natisnjen na več dokumentih. S tem bi z malo sreče lahko dosegel to, da preiskava sploh ne bi bila opravljena, saj bi lahko predvidevali, da gre zgolj za naravno variabilnost podpisov. Pri tem pa je seveda  6 potrebno opozoriti na še eno pomembno podrobnost, ki smo se je naučili iz predstavljenega primera. Tudi namreč, ko je povsem jasno, da gre za ponarejene podpise, kar smo ugotovili na podlagi tehnike nanosa podpisov na papir, torej tiskanja z brizgalnim tiskalnikom, je potrebno takšne podpise pregledat s stališča rokopisne preiskave, torej poskušati, pač v okviru omejitev, ki so posledica dejstva, da gre za natisnjene podpise, opraviti preiskavo podpisov (rokopisa) v skladu s predpisanimi metodami. Takšna preiskava nam je tokrat razkrila celoten postopek ponarejanja, ki je bil pri obravnavanem kaznivem dejanju uporabljen. Tako vemo, da je ponarejevalec imel na voljo le dva podpisa, ki ju je optično prebral in nato računalniško obdelal. Če tega ne bi ugotovili, bi bržkone predvidevali, da je imel na voljo kar osem podpisov, ki jih je računalniško prenesel na sporne plačilne naloge, kar bi pričalo o razmeroma nespretnem ponarejevalcu. S pristopom, ki si ga je ponarejevalec v našem primeru izbral, pa je pokazal, da gre za domiselnega in sposobnega ter tako tudi precej nevarnega ponarejevalca.   Vprašanje, ki se ob tem povsem razumljivo zastavlja in na katerega žal ne znamo odgovoriti, pa je, ali se je ponarejevalec dejansko zavedal oziroma poznal nekatere zakonitosti rokopisnega izraza in preiskav rokopisov, ali pa je njegov način ponarejanja temeljil na nejasnem intuitivnem prepričanju, da se podpisi ene same osebe med seboj vedno vsaj rahlo razlikujejo oziroma ali je morebiti pri opazovanju lastnih podpisov prišel do takšne, pravilne predpostavke. Kakorkoli že, prikazani primer je šolski način precej spretnega ponarejanja podpisov, ki se lahko kadarkoli ponovi, zaradi česar je pomembno, da so s takim načinom ponarejanja seznanjeni vsaj preiskovalci kaznivih dejanj, pri katerih se pojavljajo sporni podpisi ali rokopisi.  

Računalniška obdelava podpisa

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

Digital library of University of Maribor