Vončina, Dejan

Slovene

INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)

Miran Pavlin fotografski kronist in dokumentalist(1920-2008)Po kratki bolezni je 27. aprila 2008 v bolnišnici v Torinu umrl dr. Miran Pavlin. Inženir kemije, fotokronist, šolnik in publicist se je rodil 21. septembra 1920 v Ljubljani, v stavbi na Mestnem trgu 24, ki so jo v njegovi mladosti imenovali "Souvanova hiša". Njegov oče Josip, inženir, je bil po končani prvi svetovni vojni profesor v Trstu, mati pa je bila Tržačanka Vanda Vincenčič. Miran se je šolal v Ljubljani, kjer je leta 1939 maturiral, se vpisal na ljubljansko univerzo in diplomiral iz kemije leta 1944. V letih 1941-1944 je kot zunanji sodelavec dnevnika Jutro fotografiral uradne dogodke v Ljubljani in okolici med italijansko ter pozneje nemško okupacijo Ljubljane. Poleg uradnih fotografij za časopis pa je skrivaj fotodokumentiral še številne motive z odporniško vsebino (npr. ilegalne napisne akcije po zidovih ljubljanskih hiš, bodeče ovire "španske jezdece" na ljub­ljanskih ulicah ...). Leta 1944 je bil prisilno mobiliziran v organizacijo TODT. Konec vojne je dočakal v osvobojeni Gorici.Po končani drugi svetovni vojni ni dobil dela v Sloveniji, zato je začel v Trstu v slovenskih srednjih šolah poučevati blagoznanstvo, fiziko in matematiko, obenem pa je kot dopisnik tržaškega radia napisal številne likovne kritike in predavanja iz zgodovine umetnosti (Trst, Ljubljana, Benetke) in kinematografije (Benetke, Pulj).V letih 1960 in 1961 je v Pulju fotografiral jugoslovanske filmske zvezdnice za reviji Arena in Globus. Napisal je tudi veliko kritik in prispevkov s fotografijami za Tovariš, ITD, Telex ...Leta 1961 se je iz Trsta preselil v Torino, kjer je doktoriral iz industrijske ke­mije in do upokojitve delal kot strokovnjak v Fiatu. Po upokojitvi pa je živel razpet med Torinom in Portorožem, kjer je tudi vseskozi aktivno fotografiral in beležil dogodke.Zanimale so ga različne stvari. V mladosti se je ukvarjal s številnimi dejav­nostmi. Že s štirinajstimi leti je imel svoje lutkovno gledališče "Gašperček"; pri Aeroklubu Ljubljana je izdeloval jadralna letala in modele; z Društvom za razis­kovanje jam je kot jamar meril razne jame in brezna ter izdeloval njihove načrte ... Vse to je dokumentiral.Že v mladosti pa ga je najbolj pritegnila in notranje bogatila fotografija, predvsem dokumentarna fotografija. Tako je že od leta 1933 natančno spremljal številne dogodke. Upravičeno ga lahko štejemo za pomembnega urbanega kronista oziroma fotodokumentalista takratne Ljubljane, pa tudi Trsta, Gorice, Kranja, Škofje Loke, Portoroža, Splita, Dubrovnika in Kotorja. Poleg urbane fotografije se je ukvarjal še z jamarsko, šolsko, pokrajinsko, novinarsko in medvojno (ilegalno) fotografijo. Zadnja leta se je ukvarjal z barvnimi diapozitivi (fotografije mest, zgodovinsko-turističnih zanimivosti, utripa življenja na ulicah ...), ki jim je pri predvajanjih dodal ustrezno zvočno podlago; slikal je Trst, Piemont, Mont Blanc, Skandinavija, Buje, Piran, Portorož ... Zase je večkrat pravil, da ni umetniški fotograf, temveč fotografski kronist, ki je imel fotoaparat vedno s seboj.Miran Pavlin: Oboroženi italijanski motorist pred nedograjeno Moderno galerijo s promenadno potjo parka Tivoli in Plečnikovimi lučmi v ozadju; Ljubljana, 12. april 1941. To je Pavlinov najmarkantnejši posnetek ob italijanski okupaciji Ljub­ljane. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)Že leta 1931 se je Miran Pavlin navdušil za fotografijo, ko je samoiniciativno posnel tudi nekaj spominskih družinskih fotografij. Oče ga je pri tem podpiral, saj mu je podaril svoj fotoaparat Icarette na meh 6 x 6  cm, brez svetlomera. Ta fotoaparat je uporabljal do septembra 1940. Miran Pavlin je mnoge dejavnosti sistematično fotografiral in natančno opisal, kaj je fotografiral in kako, tako da je ohranil neprecenljiv fotoarhiv, ki je dragocen vir za novejšo slovensko zgodovino.Ni imel še enajst let, ko je izdelal prvo fotografijo Rutarjeve ulice v Ljubljani in jo opisal z naslednjimi tehničnimi podatki: Predmet: gornji del Rutarjeve ulice; Datum: poleti 1931; Dnevni čas: popoldne; Zaslonka: ...; Osvetlitev: 1/25; Ob­lačnost : sonce; Film: ... Pozneje so bili opisi popolnejši. Tako podrobno je opi­soval do konca leta 1936. Pozneje je zabeležil samo predmet in datum; v posebnih primerih pa tudi uro posnetka.Leta 1933 mu je uspelo posneti prve tehnično dognane dokumentarne foto­grafije različnih objektov in dogodkov, npr. nogometno igrišče SK Ilirija pri Pivo­varni Union maja 1933, Aleksandrovo cesto junija 1933, 1. pokrajinski zlet Sokola Kraljevine Jugoslavije junija 1933, otvoritev Ljubljanskega letališča avgusta 1933 ... Pri tem je uporabljal fotoaparat brez svetlomera, zato je poleg časa, kraja in dogodka natančno opisal čas osvetlitve, vremenske pogoje, vrsto filma.Miran Pavlin: Na poitalijančen kažipot za Šiško so ljubljanski ilegalci humorno do­dali še dve črki; julij 1941. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)Postal je tudi član fotokluba Ljubljana, ki je imel svoje prostore ob železnici blizu današnje Moderne galerije. S tečaji o fotografiji in fotografiranju je pridobil znanje in osnovo za fotografiranje. Do septembra 1940 se je tematsko ukvarjal z različnimi zvrstmi fotografije. Spremljal je rast, razvoj in spremembe Ljubljane. Fotografiral je objekte, ki jih danes ni več; zanimiv dokument časa je na primer pogled z Ajdovščine do pošte - na sliki so še stare hiše, ki so jih pozneje porušili; dokumentiral je podiranje hiše za gradnjo palače zavarovalnice Slavija (danes Mi­nistrstvo za notranje zadeve) septembra 1937 ... Julija 1934 je fotografiral svoje lutkovno gledališče; ukvarjal se je tudi z jamarsko fotografijo (posnel je vhode v jame, brezna, jamarje) s šolsko fotografijo (spremljal je dogodke in profesorje na šoli, manifestacije in prireditve) npr. demonstracije levičarjev na Ljubljanski Univerzi 22. aprila 1940 je posnel tako, da je tekel pred policijo in obenem fo­tografiral. V tem obdobju je številčno najbolj zastopana pokrajinska fotografija: Pirniče, most čez Savo aprila 1935, Kamniške planine maja 1937, Ratitovec - Krekova koča januarja 1940 in še bi lahko naštevali. Istega leta je bila na klubski razstavi v Hrastniku na ogled njegova fotografija Oče s sinom.Miran Pavlin: Smučanje na Rožniku, 11. februarja 1942; tega dne je začela veljati "prepoved zasebnega smučarstva", kar je odredil Visoki komisar tri dne pred tem. (Avtorjeva last, kopija Mestni muzej Ljubljana)Zelo dragoceni in pomembni so njegovi posnetki pred okupacijo in med okupacijo 1941-1944. To je njegovo najpomembnejše delo fotokronista. Kljub težkim okoliščinam je predvsem tudi po zaslugi Pavlina (poleg dr. Jakoba Prešerna in Italijana antifašista, Tržačana Diega de Henriqueza) iz Ljubljane in njene okolice ohranjenih veliko odličnih medvojnih slikovnih dokumentov.Že pred okupacijo je samoiniciativno s svojim objektivom fotografiral nekatere dogodke: 27. marca 1941 je pred Univerzo v Ljubljani ujel protest študentov, mladine in delavcev proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu; priprave na vojno: 1. aprila 1941 zatemnjevanje cestnih svetilk, 3. aprila s trakovi oblepljene izložbe trgovin, razdejane cestne in železniške mostove, ki jih je ob svojem umiku uničila jugoslovanska vojska, 8. aprila vključevanje napredne mladine v Soško legijo, požig in rušitev vojaških skladišč v Dravljah ter posledično plenjenje slad­korja, 10. aprila 1941 je pred prihodom italijanske okupacijske vojske posnel belo zastavo na vrhu nebotičnika v Ljubljani ...Zanimivi in povedni so posnetki prihoda italijanske okupacijske vojske 12. apri­la 1941 v Ljubljano, njenih parad, ne manjka pa tudi fotografij o posledicah, ki jih je povzročila okupacija: razkosanje Slovenije - mejni bloki, fašistična gesla, prvi ukrepi fašističnih oblastnikov, odstranjevanje uradnih jugoslovanskih in slovenskih napisov ter simbolov, poitalijančevanje imen ulic, srečanja najvišjih uradnih predstavnikov predvojne slovenske meščanske oblasti z okupatorskimi vojaškimi in političnimip redstavn ik iv o jn a  psihoza: prebivalci, ki čakajo na potne dovolilnice za prehod zapor oziroma blokov, Ljubljančani, ki berejo razglase okupacijske oblasti ter stojijo v vrstah za meso, kruh, krompir ali menjavo denarja in dokumentov.Miran Pavlin: Visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli s soprogo med "slovenskimi narodnimi nošami" na obisku v Cerknici 13. julija 1941. (Avtorjeva last, kopija Mestni muzej Ljubljana)Pavlin je začel že pred vojno sodelovati s časnikom Jutro. Ko pa je leta 1943 njihov fotoreporter Coro Skodlar ob italijanski okupaciji časopis zapustil in prešel v ilegalo, kjer je postal pomemben organizator ilegalne dobave fotografskega materiala ter vidnejši fotoreporter in snemalec, ga je kot fotograf in honorarni dopisnik zamenjal Miran Pavlin. Že 27. avgusta 1941 je dobil službeno legitimacijo Jutra. Uporabljati je začel fotoaparat Zeiss Tenax 24 x 24 mm brez svetlomera. Dobra in praktična lastnost novega fotoaparata je bila, da je na film lahko posnel do 50 posnetkov, kar mu je zelo koristilo pri natančni in obsežni dokumentaciji dogodkov in življenja v okupirani Ljubljani in njeni širši okolici v letih 1941-1944. Za zunanje posnetke je uporabljal film Agfa Isopan F, medtem ko je za posnetke v prostorih uporabljal bolj občutljiv film Agfa Isopan ISS. Dobro je znal izkoristiti položaj honorarnega sodelavca Jutra, ki mu posnetih filmov ni bilo treba oddajati neposredno uredništvu, temveč jih je lahko nosil s seboj. Fotografiral je s svojim fotoaparatom in fotomaterialom. Že pred in med okupacijo si je napravil zalogo fotomateriala, ki ga je sam kupoval v Trstu ali pa so mu ga prinesli njegovi znanci iz Trsta. V Gregorčičevi ulici, kjer je stanoval, si je uredil skrivni fotolaboratorij s povečevalnikom in shrambo za fotografski material. Službeno izkaznico Jutra in znanje italijanščine je velikokrat izkoristil za skrivne posnetke med okupacijo v Ljubljani. Zelo impresivne so njegove fotografije, ki prikazujejo nastanek prvihoblik odpora; po zidovih Ljubljane so se namreč že julija pojavile črke "V" (Victory, Živela partizanska vojska), pozneje pa tudi kratice Osvobodilne fronte (OF) ali pa bodeče ovire v Igriški ulici, ki jih je fotografiral tako, da je imel fotoaparat skrit pod plaščem in je fotografiral kar iz roke. Te fotografije ga ozna­čujejo kot pogumnega fotoreporterja, kajti ta zvrst fotografiranja je bila zaradi okupacije strogo prepovedana. Pavlin je te dogodke zavestno beležil predvsem zgodaj zjutraj ali pa pozno popoldne, ko je bila svetloba za fotografiranje komaj zadostna. Ilegalci so šele ob takšnih urah pisali svoje kratice in parole, saj je bilo takšno početje podnevi skrajno nevarno. Po drugi strani so fašistične oblasti napise tudi takoj odstranile.Miran Pavlin: Proslava obletnice borbenih fašijev 23. marca 1943 v ljubljanski operiPavlin je fotografiral brez svetlomera, kar "iz roke, dejansko ilegalno". (Avtorjeva last).Pavlin je za Jutro fotografiral po naročilu, v glavnem uradne dogodke (procesije, parade, pogrebe, otvoritve ...), v prostem času pa je fotografiral tudi samo­iniciativno. Dragocene so fotografije življenja prebivalcev Ljubljane med okupacijo: razne kulturne prireditve (Opera, razstave v Jakopičevem paviljonu), športnidogodki (tekmovanja v plavanju v Iliriji, Ljubljanici, kolesarska tekmovanja, lahka atletika), vsakdanji dogodki (vrvež na ljubljanski tržnici, razni sejmi, cerkvene procesije ...).Miran Pavlin: Protikomunistični plakati 3. januarja 1944 na Kongresnem trgu v Ljubljani. (Avtorjeva last, kopija Mestni muzej Ljubljana)Najbolj živo mu je v spominu ostal dogodek, ko se je brez strahu nepovabljen uspel vriniti na strogo zastraženi kolodvor, kamor se je z motornim vlakom pripeljal poveljnik 2. armade Vittorio Ambrosio, ki ga je fotografiral iz neposredne bližine. Včasih so mu film tudi zaplenili. Službeno je fotografiral pogreb nemškega vojaka, toda poleg službene fotografije so ga zanimali predvsem ljubljanski nemčurji, ki so šli za krsto, ti so nato dosegli, da mu je film zaplenila italijanska policija.Leta 1943 je v Ljubljani spremljal dogodke, ki so kljub proslavam italijanske vojske že nakazovali, kako se bo končala vojna. Poleg številnih fotografij razkošne fašistične ikonografije ob proslavah obletnice ustanovitve borbenih fašijev, druge obletnice ustanovitve Ljubljanske pokrajine in praznika imperija je Pavlinovo fotografsko oko ujelo tudi zavezniška letala nad Ljubljano ter gradnjo zaklonišč v parku Zvezda in pred Narodnim muzejem junija 1943.Po kapitulaciji Italije je Ljubljansko pokrajino 9. septembra 1943 zasedla nemška vojska; z njenim prihodom so se razmere še zaostrile. Da bi zatrli odporniško gibanje, so novi oblastniki podprli slovensko domobranstvo. Miran Pavlin se jetakole spominjal tistega časa: "Razmere so se tako zaostrile, da sem bil pri fo­tografiranju na lastno pest bolj previden. Pod italijansko okupacijo je bil le italijanski okupator tisti, ki mi je bil nevaren, medtem ko je bilo pod nemško okupacijo fotografsko beleženje dogodkov še bolj nevarno predvsem zaradi naših ljudi (tu imam v mislih domobrance in njihovo organizacijo), toda kljub temu sem fotografiral. Ce je bilo kaj zanimivega, sem pozabil na previdnost. V mojem arhivu je veliko več fotografij iz italijanske kot nemške okupacije Ljubljane." (iz izjave avtorja zapisa)Pavlin je ostal v Ljubljani do septembra 1944. Pomemben je njegov sklop fo­tografij parade domobrancev ob razvitju zastave 20. januarja in 20. aprila 1944 ter polaganje vencev padlim domobrancem na Orlovem vrhu pri Ljubljanskem gradu 12. marca 1944. Čeprav prevladujejo uradni posnetki, je deloval tudi samo­iniciativno; 3. januarja 1944 je fotografiral nekdanjo dvojezično oznako Ulice 3. maja z izbrisanim italijanskim besedilom, pozneje pa še napis "pomanjkanje tobaka", poškodovano Narodno univerzitetno knjižnico, potem ko se je 14. febru­arja 1944 vanjo zaletelo poškodovano nemško letalo, čakanje na pretiskane poštne znamke 16. februarja 1944, slovensko in nemško zastavo na glavni pošti in nekdanji palači banovine, sledi vojnih letal nad Ljubljano aprila 1944, dvojezično tablo "Sef pokrajinske uprave - Pokrajinski podporni zavod v Ljubljani", prazne mestne ulice med letalskim alarmom maja 1944 in pogrebe domobrancev.Mirana Pavlina lahko prav zaradi njegove drznosti in pokončne drže prište­vamo k odporniškim fotografom, čeprav je bil formalno honorarni fotoreporter Jutra. Zaradi obsežnega opusa medvojnih dokumentiranih fotografij okupirane Ljubljane pa je tudi najpomembnejši fotokronist okupirane Ljubljane v letih 1941- 1944, dokler ga niso prisilno mobilizirali v nemške delavne enote TODT, ki jih je skrivaj tudi posnel.Opus dragocenih fotografij Mirana Pavlina se je ohranil po zaslugi avtorja samega, ki je, "zavestno in natančno beležil dogodke". To nam dokazujejo pred­vsem njegovi fotografski albumi in dnevniški zapisi. Leta 2004 je pri Založbi Modrijan izšla njegova knjiga Ljubljana 1941 - Pričevanje fotoreporterja,, v kateri je opisal svoje doživljaje prvega leta okupacije s približno 250 natančno doku­mentiranimi fotografijami.Mirana Pavlina si bomo zapomnili kot vseskozi aktivnega in radoživega urbanega fotokronista in dokumentalista Ljubljane, Trsta, Gorice, Kranja, Škofje Loke, Portoroža ... Zanj je značilno, da so njegovi fotografski in dnevniški zapisi izjemno natančno in raznovrstno dokumentirani, kar daje njegovi zapuščini v slovenskih razmerah posebno težo in pomen. Njegova fotografska in dokumen­tarna dediščina s številnimi dnevniški zapisi in dokumenti je dragocena pričevalka slovenske novejše zgodovine, zato si bom v pogovorih z njegovimi nasledniki pri­zadeval, da bi ostala v Sloveniji.Dejan Vončina

Miran Pavlin fotografski kronist in dokumentalist (1920-2008)

https://ojs.inz.si/pnz/article/download/2236/2566

Miran Pavlin fotografski kronist in dokumentalist (1920-2008)

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)