Mellinato, Giulio

Slovene

INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)

Prispevki za novejšo zgodovino XXXII - 1992 75 Giulio Mellinato Listina o šolstvu 1939 in fašizacija izobraževanja Na šolsko reformo Gentile1 so se navezali številni zakonski in normativni predpi­si,2 ki pa so modificirali splošno stališče izobraževalnega sistema, ki ga je izvirna re­forma vsebovala. Leta 1939 so se inovativna načela, ki naj bi pripeljala do nove reforme, udejanila v Listini o šolstvu, ki sama zase ni bila prava reforma:3 sestavljala jo je vrsta »deklara­cij«, skoraj že »priporočil« o tem, kako naj bo stkano zakonsko besedilo.4 Sestavil jih je minister za nacionalno izobraževanje Giuseppe Bottai, zatem pa jih je na seji dne 15. februarja 1939 odobril Fašistični svet. Ta priporočila ali »deklaracije«, kakor so bile definirane v besedilu, so bila zelo pomembna, ker so predstavljala uradno fašistično stališče do problemov izobraževanja in bi jih morala operacionalizirati cela serija iz­vedbenih zakonov, ki pa jih je vlada v naslednjih letih le deloma izpeljala. Obča organizacija dokumenta je terjala gentilejansko filozofsko gledišče, v deklara­cijah pa so skušali upoštevati dediščino reforme Gentile in hkrati prilagoditi šolstvo zahtevam režima; le-ta je želel šolski sistem docela vključiti v sistem stranka-država in je zato vzgoji dodelil primarno vlogo ne le na izobraževalnem področju, marveč tu­di s propagiranjem šolske dejavnosti; s tem, je poskušal razrešiti probleme vojnega gospodarstva in vloge cesarske moči, za katero si je Italija prizadevala. Osrednji cilj Listine je bil šolo v celoti integrirati v strukturo totalitarne države, kakor je razvidno že na začetku besedila: »Deklaracija I. V normalni, politični in gospodarski enotnosti italijanske nacije, ki je v celoti združena v fašistični državi, predstavlja šolstvo - kot osnovni temelj soli­darnosti vseh družbenih sil od družine preko korporacije do stranke - človeško in po­litično zavest novih generacij. Deklaracija II. V fašistični ureditvi šolska in politična doba sovpadata. Šoli GIL (Liktorska italijanska mladina) in GUF (Univerzitetna fašistična mladina) tvorita skupaj enoten instrument fašističnega izobraževanja.«5 Glede na reformo Gentile je še bolj rigiden videti mehanizem ohranjanja in selek­cije, ki ga je Listina začrtala skupaj z novim poskusom omejevanja urbanizacije pode­želskega prebivalstva; XXVI. deklaracija pravi, da »nacionalna bit srednjega in viso-1 Med drugimi zakoni z dne 17. junija 1928, št. 1314, 20. decembra 1928, št. 3230, 7. januarja 1929, št. 8 in 22, aprila 1932, št. 490. 2 Kraljevi odlok z dne 6. marca 1923, št. 1054. 3 Za boljšo informacijo o Listini o šolstvu glej: Giuseppe Ricuperati, La scuola italiana e il fascismo, Bologna, Cons. Pubblica Lettura, 1977; Michel Ostenc, La scuola italiana durante il fascismo. Bari, Laterza, 1981; Tino Tomasi, La scuola italiana dalla dittatura alia Repubblica, Roma, Edi. Riuniti, 1976. 4 Zakon z dne 1. julija 1940, št. 899. 5 Carta della Scuola, Roma, ist. Poliografico dello Stato, 1939, str. 5. 76 Prispevki za novejšo zgodovino XXXII - 1992 kega šolstva pospešuje ustanavljanje šol, ki bodo ustrezale posameznim gospodarskim in kulturnim potrebam in zaustavile emigracijo študentov v mesta«.6 Dokumentu, zlasti v zvezi z industrijskimi in ruralnimi šolami, in na splošno delu, ki ga je bilo treba opraviti na vseh vrstah šol, so pripisovali velik pomen. Enakega pomena je na primer bilo tudi širjenje »socialne in produkcijske zavesti, ki sta tipični za korporacijsko ureditev« (Deklaracija V.) oziroma potreba, da se v obdobju sekulari­zacije usmeri k vojnemu gospodarstvu velik del človeških resursov države. Prilagajanje šole ustreznim potrebam je služilo utrditvi »tesnega sodelovanja med stranko in šolo na ravni politične in socialne solidarnosti« (iz XXIX. Deklaracije); omogočalo je popolnejše zbiranje mladih od 6. do 21. leta (tudi tisti, ki so opustili šo­lanje pred 21. letom starosti, so torej ostali vezani na GIL) in učiteljev, za katere je Li­stina predvidevala »pripravo in kontinuiteto« (v Deklaraciji XXIII; osebje je bilo sicer že zdavnaj obvezno včlanjeno v PNF - Fašistično nacionalno stranko - in je dejansko postalo nezamenljivo sredstvo širjenja režimske ideologije). Zaprisego kriterijem v Listini o šolstvu je omogočala že sama narava Bottaievega besedila, ki se je izražala v vrsti načelnih deklaracij. Med njimi je idealni model pred­stavljalo prvih sedem, ki zadevajo načela, cilje in metode fašistične šole. Lokalni univerzitetni nadzornik v Trstu, Giuseppe Reina, je pokazal naklonjenost Listini in je imel 9- decembra 1940 v mestni liktorski dvorani konferenco v zvezi s »povzetki in pojasnili« delovanja v okviru šolske reforme. Čas, ki je potekel od razši­ritve dokumenta do konference, je nadzorniku omogočil nekatere splošne premisleke v zvezi z Listino o šolstvu: »Listina naj bi bila zadnja beseda oziroma fašistični kredo, ki zadeva duhovno, mo­ralno, politično in vojaško vzgojo mladih v Mussolinijevem času.«7 Izbira pridevnikov ni slučajna; na njeni osnovi lažje razumemo, kako so bila inter­pretirana navodila listine: nadzornik ločuje politično vzgojo od duhovne in moralne, in sicer v tem smislu, da gentilejanski idealizem (»duhovni« par excellence in temeljni kamen, na katerem sloni režimska ideologija) po besedah govornika ne predstavlja več edinega elementa »politične vzgoje« učencev; vzgojili naj bi jih za »fašistično poli­tiko«, katere sestavini sta »vojaška« (navedena malo prej) in moralna vzgoja, oziroma tako, da bodo »verjeli«, ubogali in se borili za poveličanje fašistične države«.8 Osrednji cilj Listine, t. j . ustanovitev šole, ki bo v službi totalitarne države, avtarki­je in imperija, kakor jo razume izvirnik, je Reina najbolj jasno poudaril, ko je dejal, da »Bottai ni mogel zasnovati šole v smislu samozadostnosti in kot element, ločen od utripajočega in delavnega življenja prihajajoče Nacije«,9 in ko je povezal Listino o šol­stvu z Listino del, t. j . dva dokumenta, ki ju je Bottai zasnoval za ustanovitev fašistične države. 6 Carta della Scuola, nav., str. 15. 7 Nav. Giuseppe Reina, Chiarimenti fascist! sulla Carta della Scuola, Trst, tipografia PNF, str. 9-8 Reinino konferenco označuje pogosto, skoraj obsesivno sklicevanje na fašizem in njegova stališča, začenši z naslovom (»Chiarimenti fascisti sulla Carta delle Scuola«) do naslednjega stavka, kjer Reina govo­ri o naravi »Listine šolstva«: »določna težnja, da bi brez pomisleka aktivirali vse postulate fašizma« (Gi­useppe Reina, Chiarimenti..., nav., 1940, str. 10). ' Giuseppe Reina, Chiarimenti..., nav. 1940, str. 11. Prispevki za novejšo zgodovino XXXII - 1992 7 7 »Temeljni koncept fašistične države je živ in delujoč in zanika, da bi mogel posa­meznik delovati zunaj države in proti njej; kategorični imperativ je, da mora imeti fa­šist takšne življenjske navade, takšno politično, etično, intelektualno, tehnično in stro­kovno vzgojo, da ga bo konstituirala v - z eno besedo - koristen element, in da bo naredila iz njega aktivnega bojevnika v okviru moralnega, korporacijskega in avtark-tičnega življenja fašistične države.«10 To je odločilen stavek, v katerem je hegeljanski koncept države spremenjen v kon­cept fašistične države, ki terja od šole vzgojo in »aktivnih« in »borbenih elementov« in delovanje v smislu oživljanja »avtarktičnega« življenja države. V komentarju izvir­nega dokumenta gre za filozofske in v bistvu ne posebno globoke namige in za njiho­vo aplikacijo v okoliščinah Italije 40-ih let; Nadzornik Reina je bil človek, ki je prišel v Trst takoj po koncu I. svetovne vojne in je bil glavni pobudnik šolske reorganizacije v Julijski krajini; njegovo delovanje je bilo posebno močno zlasti v fazi aktualizacije reforme Gentile in je imelo na lokalni ravni za glavno posledico ukinitev šol, v katerih pouk ni potekal v italijanskem jeziku.11 Tudi v referatu je omenil to obdobje. Povezal je zgodovino tržaških šolskih zavo­dov z razvojem iredentizma in opozoril poslušalce na zelo odločujočo vlogo, ki sta jo za italijanskost teh krajev v zagrajeni trdnjavi odigrali, osnovna in srednja šola v Julij­ski krajini«;12 pri tem je preteklosti neutemeljeno pripisal stanje, kakršno je nastalo šele po uvedbi fašističnih represivnih zakonov in kakršno je opisal v svojem govoru. Pozabil je tudi omeniti, da je imelo pred Veliko vojno izobraževanje v Trstu kozmopo­litski značaj. Že samo dejstvo, da je nadzornik zatrjeval nekaj takega, pa mimo reto­ričnega namigovanja na iredentistično tradicijo kaže, kolikšen pomen so še leta 1940 pripisovali definiciji etničnega značaja pokrajine. Kakor izhaja iz internih dokumen­tov nadzorništva, je bila »italijanskost teh krajev« bolj vir problemov, kakor dokončno rešeno vprašanje. Reina, ki je bil fašist od leta 1919, na svoji konferenci ni le razglasil Listine o šol­stvu za temeljno dogmo režima, za »fašistični credo«, (k razlagi je dodal kvečjemu ne­katere prilagoditve konkretnemu krajevnemu stanju), marveč je, kakor je razvidno iz drugih dokumentov v njegovi redakciji, tudi pokazal, da je globoko prepričan v italija-nizacijsko poslanstvo fašistične stranke in v lastno poslanstvo v Julijski krajini.13 Te elemente in nekatere druge navedbe o nadzornikov! dejavnosti v 40-ih letih je mogo­če rekonstruirati s pregledom letnih poročil, ki jih je Reina pošiljal ministrstvu za na­cionalno izobraževanje. V poročilu za šolsko leto 1939-40, ki zadeva klasične, znanstvene in pedagoške šo­le, je nadzornik menil, da so »za potrebe prebivalstva ustrezne« višje šole v pokrajini; to svojo trditev je opravičil z naslednjimi stavki: vse višje šole so osredotočene v glav-1 0 Giuseppe Reina, Chiarimenti..., nav., 1940, str. 11. 11 Za popolnejšo informacijo o Reinovi osebi gl. članek La partenza del Commendator Reina, v »II Piccolo«, 13. 10. 1927. 12 Giuseppe Reina, Chiarimenti..., nav., 1940, str. 7. 15 Po poročilih, ki jih je nadzornik pošiljal ministrstvu, problem prisotnosti slovenske etnične kompo­nente sploh ni obstajal. '° Prispevki za novejšo zgodovino XXXII - 1992 nem mestu (izjema sta le dva tehnična inštituta s sedežem v Tržiču, ki služita poklic­nemu izobraževanju in s tem industrijskemu kompleksu tega območja) ter klasična gimnazija v Postojni (pomembna zaradi bližine meje »in nacionalizacije tega kraškega območja«). Izobraževanje kvalificiranega kadra v industrijskih tehniških šolah in v procesu šolanja dosežena denacionalizacija drugojezičnega prebivalstva v pokrajinah, ki so bile priključene po I. svetovni vojni, sta bili dejansko osrednji intervencijski lini­ji, značilni za razvoj šolstva v tržaški pokrajini v obdobju med dvema vojnama in za delovanje nadzorniške službe. V referatih je čutiti predvsem vprašanja, povezana s prisotnostjo številčno močne in bojevite slovenske manjšine; o njej nadzornik nikoli ne govori naravnost, ne v tem ne v drugih poročilih, čeprav pripisuje poseben pomen šolam na Krasu, ki je sicer »demografsko šibek«, ki pa vsrkava veliko finančnih in človeških resursov; postojnska klasična gimnazija, ki je med vojno dobila ime Galeaz-zo Ciano, je npr. še vedno delovala, čeprav je bilo v njej le majhno število dijakov (v šolskem letu 1939-40 jih je bilo 39, v šolskem letu 1940-41 pa 43), kar ni bilo v nika­kršnem sorazmerju z uporabljenimi resursi. Praksa rekrutiranja učiteljev je morala bi­ti glede na druga italijanska področja nevsakdanja, kar kaže dejstvo, da najdemo med dokumenti nadzorniške službe nekaj posebnih seznamov, prirejenih za učitelje, ki so se prijavili za delo na področjih ob meji: privlačnost posameznih kateder je treba pri­pisati osebnim nagradam, ki so jih učitelji prejemali neuradno. Ti posebni seznami so nastajali iz potrebe po nadomeščanju tujerodnih učiteljev, ki so jih v večjem številu premeščali že v 20-tih letih in so bili instrument za selekcijo osebja, ki naj bi bilo bolj pripravno za »nacionalizacijo«, torej za cilj, ki je veljal prav za »mejaške« šole. Kar zadeva težave, ki jih je povzročila vojna, so le-te nastale predvsem na finan­čnem in gradbeniškem področju, zaradi zmanjšanja občinskih in pokrajinskih subven­cij šolam; zanimivo je dejstvo, da je obstajal del subvencij v zvezi z vojno in da je pri­šlo do posebnih popravkov programov, ki naj bi se prilagodili vojnim zahtevam. Šolske ure, posvečene delu, so postale ure za pripravljanje materiala, ki so ga pošiljali na fronto (predvsem oblačil). Sklepno poglavje referata z naslovom »Prispevek šolstva k manifestaciji nacional­nega življenja in dejavnosti v zvezi s sodobnostjo« vsebuje opis ozračja v dneh pred italijansko napovedjo vojne. Ta del referata je bolj izdelan od drugih, tako na jezikovni kot oblikovni ravni, in vsebuje mnogo več podrobnosti: »Že pred napovedjo vojne je bilo v šolskem okolju opaziti nekakšno zaneseno go­rečnost za diplomatsko akcijo Italije, po kateri smo zlahka predvideli našo intervencijo v konfliktu. Takoj po vojni napovedi sem lahko ugotovil vnemo, s katero so vpoklicani učitelji odhajali na svoja mesta, in žalost onih, ki niso bili vpoklicani. Študentje so se navdušeno vključevali v bataljone Milice (fašistična Prostovoljna milica za državno varnost, op. p.) in GIL.«M •>oo0< * ? Pru g l i ^TS, n a s l o v o m Situazione della istruzione elementare della Provincia je bilo na 29^985 šoloobvezmh otrok 25.33 vpisanil v GIL (85,7%). Vpis v GIL pa je bil res popoln v nekaterih šo­lah vsa, tako kažejo letna poročila hcejske gimnazije »Petrarca« v arhivu tržaškega nadzorništva, ki pa niso uradno zaznamovana. Prispevki za novejžo zgodovino XXXII - 1992 7 9 Nadzornik Reina je z največjim zadovoljstvom opisal prav odnos med šolo in faši­stičnimi mladinskimi organizacijami v stavku, ki ga lahko razumemo kot vzorec nje­govega odnosa do lastnega dela. Dejal je, da je »vpis učencev v GIL totalen. Sodelova­nje vodilnega in učnega osebja v organizaciji je popolno, dejavno in prežeto z živo vero«. Vpisovanje mladih v strankarsko organizacijo je postalo praktično obvezno, zato veliko število vpisanih samo po sebi ni značilno, pač pa sodi »živa vera« v iz­obraževalno poslanstvo fašizma med temeljne značilnosti vseh dokumentov, ki jih je napisal nadzornik Reina; iz vsega tega je namreč razvidno, da ga je pogosto prevevalo navdušenje in je zategadelj nedvomno prikazoval položaj tako, da je bil le-ta bolj odraz njegove optimistične vere kot pa resničnega položaja. Prevedla Nedeljka Pirjevec DIE AKTE UBER DAS SCHULWESEN 1939 UND DIE DURCHSETZUNG PES FASCHISMUS IN PEN SCHULEN Z u s a n r m e n f a s s u n g Nach der Schulreform von Gentile aus dem Jahre 1928 bedeutete die nachste Stufe in der faschistisc-hen Neuordnung des Schulwesens in Italien die Akte uber das Schulwesen aus dem Jahre 1939. Sie setzte sich aus mehreren Peklarationen uber die faschistische Denkweise der Schulerziehung und Bildung zu-sammen. Nach Meinung seines Verfassers, Bottai, ist diese die Grundlage fur viele ausfuhrbare Gesetze, die seitens des faschistischen Staates in den nachsten Jahren angenommen werden miissten. Tatsachlich hat die Regierung nur einige angenommen. Die Deklaration ging von der Hegelschen Auffassung der Erziehung aus. In der Julischen Region hat sich fiir die Deklaration am eifrigsten Schulinspektor Reina eingesetzt und versucht sie zu erklaren. In der Region, wo ein wichtiger Bevolkerungsanteil slowenischer Nationalitat war und sich der slowenischer Sprache bemachtigte, bedeutete die Deklaration nicht nur ein Mittel des Fasc-hismus, sondern auch Mittel zur Italianisierung der slowenischen und kroatischen Minderheit. 

Listina o šolstvu 1939 in fašizacija izobraževanja

https://ojs.inz.si/pnz/article/download/2695/3040

Listina o šolstvu 1939 in fašizacija izobraževanja

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)