Marko Jesenšek has published a new book entitled Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem (2018). The monograph is the author\u27s ninth book, in which he focuses on the Prekmurje language and proves that the Slovene language had a dual development until the formation of a unified Slovene literary norm in the middle of the 19th century.Marko Jesenšek je objavil novo knjigo z naslovom Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem (2018). Monografija je avtorjeva deveta knjiga, v njej pa poglavitno pozornost namenja prekmurskemu jeziku in pri tem dokazuje, da je imel slovenski jezik vse do oblikovanja enotne slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja dvojnični razvoj

Švajncer, Marija

Slovene

University of Maribor Press Journals

—  273  —Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, ReportsMARKO JESENŠEK, 2018: PREK MURSKI JEZIK MED KNJIŽNO NORMO IN NAREČ­JEM. Maribor: Univerzitetna  založba Univerze.Marko Jesenšek, slovenski jezikoslovec, redni profesor za slovenski jezik in član Slovenske akademije znanosti in ume-tnosti, je pri Univerzitetni založbi Uni-verze v Mariboru, Mednarodni knjiž­ni zbirki ZORA (International Book Series ZORA), objavil novo knjigo z naslovom Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem (2018). Monografija je avtorjeva deveta knjiga, v njej pa po-glavitno pozornost namenja prekmur-skemu jeziku in pri tem dokazuje, da je imel slovenski jezik vse do oblikovanja enotne slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja dvojnični razvoj. Prekmur-ski jezik je v knjižni obliki soobstajal ob kranjskem osrednjeslovenskem od Temlinovega Malega katekizma (1715), trdno normo in izoblikovan knjižni zna-čaj, razlikovalno od panonske kajkav­ščine in alpske kranjščine, pa je dobil v prvem slovenskem prevodu Svetega pisma iz grščine (Štefan Küzmič, Nouvi Zákon, 1771). Avtor razpravlja o zatonu prekmurske knjižne različice slovenske-ga jezika, poenotenju slovenske knjižne norme in prehodu prekmurske knji-žnojezikovne ustvarjalnosti v narečne okvire. To se je zgodilo postopoma in je trajalo od pomladi narodov, ko so se za »novoslovenščino« odločili katoliški pisci, do priključitve večjega dela Prek­murja matičnemu slovenskemu prostoru po koncu prve svetovne vojne, v času, ko so jo sprejeli tudi prekmurski pro-testantski pisci. Sodobni prekmurski pesniki in pisatelji, na primer Karl Holc, Jože Ftičar, Francek Mukič in Feri Lain­šček, prav tako pisateljica Irena Ber-ber, pišejo tudi v prekmurščini, njihova ustvarjalnost je narečna in ne vračanje v Küzmičeve čase in oživljanje prekmur-skega knjižnega jezika. Tako v knjižni slovenščini kot v narečju je pisal pre-zgodaj umrli Milan Vincetič.V novi monografiji se akademik Marko Jesenšek v petnajstih novejših razpravah, nastalih v letih od 2013 do 2018, ukvarja s poenotenjem slovenske knjižne norme in položajem prekmur-ščine med knjižno normo in narečjem. Nekatere izmed razprav je predstavil na nastopih na domačih in tujih kon-ferencah, druge so izšle v znanstvenih revijah, konferenčnih zbornikih ali kot samostojna poglavja v znanstvenih mo-nografijah. Marko Jesenšek je pomem-ben sodobni lingvist, uveljavljen tako doma kot v mednarodnih raziskovalnih, strokovnih in znanstvenih krogih, orga-nizator simpozijev in drugih srečanj ter pobudnik ohranjanja slovenskega jezika pred čedalje bolj naraščajočim vplivom angleščine. Jesenškovo jezikoslovno proučevanje je inovativno in aktualno, v monografiji ponuja tudi popolnoma nova spoznanja o prekmurskem jeziku, ki v slovenskem jezikoslovju omogočajo razumevanje njegove pretekle knjižno-sti in današnje narečnosti.Avtor pojasnjuje, da je prekmurščina slovensko narečje, ki s haloškim, pr-leškim in slovenskogoriškim sestavlja panonsko narečno skupino ter se deli na dólinsko, ravénsko in goríčko podnare-čje ter številne govore med rekama Mu-ra in Raba v slovenski pokrajini Prek­murje in v Porabju na Madžarskem. Ime Prekmurje izhaja iz občega poimeno-vanja pokrajine na drugi strani reke, »prek« Mure. Slovensko Porabje je del skrajnega zahoda Madžarske na desni strani reke Raba, na njem živijo pripad­niki in pripadnice slovenske manjšine, ki se med seboj sporazumevajo v ar-haičnem porabskem govoru goričkega —  274  — Slavia Centralis 1/2020Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportspodnarečja, in sicer v števanovski in gornjeseniški različici.Marko Jesenšek se med drugim na-vezuje na raziskovanje Martine Oro-žen in njene ugotovitve, da je dvojnič-ni razvoj slovenskega knjižnega jezika posledica alpskega in panonskega kul-turnozgodovinskega ter jezikovno-geo grafskega vpliva. Gre za variantni razvoj slovenskega jezika od srednje-ga veka do 19. stoletja, soobstajanje osrednje kranjske in vzhodnosloven-ske prekmurske različice slovenskega knjiž nega jezika. Prek murščina je bila v teh okvirih knjižni jezik, tako rekoč samostojni jezik, saj se strukturno raz-likuje od osrednje kranjščine in panon-ske kajkavščine, nikoli pa ni prevzela državotvorne funkcije jezika. Kot slo-vensko narečje ima zaradi naglasnega sistema pester samoglasniški sistem, ob enoglas nikih vsebuje tudi dvoglasnike, naglas je lahko na katerem koli zlogu besede. Prekmurščina med slovenskimi narečji najbolj dosledno ohranja dvojino in srednji spol samostalnikov, medtem ko se ta v drugih narečjih pogosto ma-skulinizira ali feminizira. Posebnost porabskega govora je raba moških gla-golskih oblik za ženske.Marko Jesenšek navaja, da se prek-murska književnost začenja v 18. stolet­ju kot stranski produkt protestantizma z zahtevo, da mora vsak vernik (in verni-ca) brati Sveto pismo v maternem jezi-ku. Prva ohranjena prekmurska tiskana knjiga je protestantski verski učbenik Mali katechismus, ki ga je leta 1715 iz-dal Franc Temlin. Njegov katekizem je jezikovno stranski produkt protestan-tizma ter prinaša glavne verske nauke in oznanja novo versko in cerkveno kulturo v ljudem razumljivem jeziku. Temlin je prekmurski jezik imenoval naš slovenski jezik in nato čisti sloven-ski jezik. Druga ohranjena prekmurska knjiga je abecednik neznanega avtor-ja iz leta 1725. Števan Küzmič je leta 1754 natisnil knjigo s prevodom Lu-trovega malega katekizma, odlomke iz Svetega pisma, molitve, iz nemščine prevedene verske pesmi in odlomke iz stare zaveze. Jesenšek ga ovrednoti z besedami: »Prevod je vrhunsko delo slovenske književnosti, z njim se je oblikoval ‘lokalni jezik’, prekmurska knjižna različica pri prevajanju sveto-pisemskih besedil« (Jesenšek 2018: 15). Števan Küzmič ni poznal starocerkve-noslovanske predloge, kljub temu pa je ohranil arhaično panonsko besedje in oblikoslovno­skladenjsko izražanje s participi, zato Marko Jesenšek sklepa, da gre pri rabi participov za izvirno skladenjsko možnost, ki se je v panon-skem jezikovnem prostoru ohranila iz obdobja stare cerkvene slovanščine. Prvo prekmursko slovensko slovnico je v madžarskem jeziku leta 1942 na-pisal Avgust Pavel; njegovo delo priča o razvitosti in obstoju prekmurskega knjižnega jezika.V pomladi narodov je sredi 19. stoletja na slovenskem narodnostnem ozemlju dozorelo spoznanje, da je združitev vseh Slovencev v eni državi mogoče doseči le na osnovi jezikovne enotnosti. Združevalna novoslovenšči-na (ali enotni slovenski knjižni jezik, ki se danes imenuje knjižna sloven-ščina) je na normativni ravni nadome-stila knjižne različice, ki so se začele umikati v narečne okvire, prekmur-ščina pa je po izgubi »književnosti« v obdobju taborskega gibanja ostala del panonske narečne skupine. Prekmurski katoliški pisci so sprejeli novosloven-ščino kot prvi pogoj za združitev vseh Slovencev v eni državi, protestanti pa so še naprej zagovarjali samobitnost prekmurskega jezika v odnosu do ma-džarščine in novoslovenščine. Bali so —  275  —Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportsse, navaja Jesenšek, da bo narodnostna združitev »avstrijskih« in »ogrskih« Slovencev v eni državi pomenila tudi versko združitev.Avtor se poglablja v prekmurščino v prevodih svetopisemskih besedil, manj-šalnice v Marijikinem igračku, »vzgoj-nem listu za našo mladino«, prekmur-ski jezik v pridigi in besedje slovenskih pesmi Avgusta Pavla ter piše tudi o drugi tematiki. Tako ugotavlja, da se je po prvi svetovni vojni slovenski jezik v Prekmurju in Porabju začel razvijati po svoje. V Prekmurju se je dokončno uveljavil enotni slovenski knjižni jezik, prekmurska knjižna norma pa je še na-dalje vplivala na jezik v Porabju, zlasti v cerkvi – pri tem prihaja do funkcijske dvojezičnosti porabskih Slovencev, ki uporabljajo madžarščino v javni rabi, slovenščino pa v zasebni. Sobivanje prevladujočega državnega madžarske-ga jezika in domačega maternega slo-venskega govora je izključevalno, saj se ne pojavljata v enakih funkcijskih vlogah. Slovenist Franci Just meni, da narečje ostaja temelj slovenske identi-tete v Porabju, Jesenšek pa spoznava, kako se porabski Slovenci in Slovenke težko navajajo na slovenski knjižni je-zik. Evropska jezikovna politika sicer zagovarja večjezičnost, žal pa tako razmišljanje po avtorjevem mnenju ni spodbudilo zanimanja za slovenski jezik v Porabju; državni jezik je tam madžarščina, globalni jezik postaja an-gleščina, zaradi zaposlovanja v Avstriji je čedalje bolj pomembna nemščina. Da slovenščina v javnosti izgublja pomen in veljavo, izraža zaskrbljenost avtor, je v veliki meri odgovorna tudi Repu-blika Slovenija, ki po osamosvojitvi in nato vključitvi Slovenije in Madžarske v Evropsko zvezo ni pravilno razumela porabskega jezikovnega vprašanja. Šte-vilke kažejo, da se slovenstvo v Porabju počasi, a zanesljivo staplja z madžarsko večino in se izgublja v njej.Marko Jesenšek se navezuje na razi-skovanje drugih jezikoslovnih izvedenk in izvedencev za vprašanja razvoja knjižne slovenščine in narečij. Ker se je pred nedavnim za vedno poslovila akademikinja Zinka Zorko, ima oživ­ljanje njenih raziskovalnih dosežkov in spoznanj ter človeške veličine toliko večji pomen. Pisec omeni njeno trditev, da ima panonska narečna skupina prek-mursko narečje, ki se deli na dolinsko, ravensko in goričko podnarečje s šte-vilnimi govori, zaustavlja pa se tudi pri akademikinjinih glasoslovnih analizah.Poseben pomen ima tudi pisanje o srečavanju z akademikom Antonom Vratušo in njegovem jezikoslovnem delu. Ker mu je bila kot jezikoslovcu doslej namenjena premajhna pozornost (kot družboslovnega teoretika, huma-nista in politika ga je v knjigi Dema-skirajoče tendence /2018/ predstavila filozofinja Cvetka Hedžet Tóth), se Jesenšek poglobi v njegovo zgodnje raziskovanje jezika v Prekmurju in Po-rabju ter jezikovne študije v zrelih letih. Njegove misli so stvarne, pomembne in aktualne, saj poudarja, da je jezik sodejavnik zavestne in znanstveno za-snovane družbene akcije. Vratuša je zatrjeval, da slavistično jezikoslovje kot nacionalno pomembna veda lahko ustvarjalno prispeva k uresničevanju celovito in dolgoročno opredeljenih ci-ljev naroda in njegovega uveljavljanja v vlogi enakopravnega udeleženca v mednarodnih odnosih le, če je integral-ni del drugih narodov.Marko Jesenšek zapiše, da se Slo-venke in Slovenci rodimo v materin-ščino, ki je praviloma eno izmed slo-venskih narečij, knjižnega jezika pa se učimo postopoma in ga uporabljamo v času, prostoru in namenu primerno, —  276  — Slavia Centralis 1/2020Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reportspri tem pa seveda dopuščamo in uži-vamo tudi v narečni literaturi. Pisec ne privoli v nekdanjo delitev na lep knji-žni jezik in grda narečja, na pravilno knjiž no normo in nepravilne dialekte, in pravi: »Danes je slovenski knjižni jezik enoten, imamo pa osem narečnih skupin in veliko narečij ter govorov« (Jesenšek 2018: 29). Kratko malo gre za slovenski jezik z razvitimi funkcijskimi in socialnimi zvrstmi, ki jih uporablja-mo tako, kot od nas zahteva določen govorni položaj, zato teoretik poudari naslednje: »Knjižna norma ni dana en-krat za vselej, norma se spreminja, tako kot se spreminjamo mi vsi. Meja med knjižnim in narečnim v slovenskem je-ziku se rahlja, knjižni standard je bolj odprt in sprejemljiv za vplive iz okolij, tudi iz jezikovnih obrobij, torej tudi za narečne vplive iz severovzhodne Slo-venije, ki se ne samo jezikovno, ampak tudi turistično in ekonomsko uspešno odpira v svet, s tem pa daje možnost za dodatno kulturno, jezikovno in literar-no uveljavljanje prekmurskega jezika in številnih prekmurskih govorov« (Jesen-šek 2018: 30).V razpravah akademika Marka Je-senška, zbranih v knjigi Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem, so združena in problemsko razčlenje-na spoznanja o zasidranosti in vpetosti jezika v zgodovinske in družbene oko-liščine, uporabo v verske namene in krepitev religije, bodisi katoliške bodi-si protestantske, narodovi samobitnosti in samostojnosti, politični določenosti, sociolingvističnih vidikih in slovenski moralni podobi. Jezikovna analiza je natančna in upošteva tako razvojne kot sinhrone aspekte.Očitna sta tudi kritična naravna-nost in vrednotenje položaja jezika v sodobnem času. Avtor pravi, da je danes žalostno spremljati jezikovno odpad­ništvo dela slovenstva, ki poveličuje anglizacijo in angleški jezik kot jezik znanosti in javnega sporazumevanja v različnih govornih položajih. Videti je, pomisli, kot da je v slovenskem značaju nekaj samouničevalnega. Brezsramno odpovedovanje slovenskemu jeziku se ohranja v vzorcih iz preteklosti in je znano po njih.Recenziji sta napisala Andreja Že-le in Matej Šekli. Recenzentka pred-stavi vsebino monografije in meni, da je zaradi aktualnih komentarjev, ki so rdeča nit od začetka do konca besedila, delo dovolj celovita jezikovna slika in hkrati tudi družbenokulturna predsta-vitev tega dela Slovenije. Matej Šekli ima Jesenškovo knjigo za nov pogled na jezikovne razmere v Prekmurju in Po-rabju ter izvirno analizo nasprotujočih si jezikovnih nazorov glavnih nosilcev prekmurske jezikovne politike v drugi polovici 19. stoletja in začetku 20. sto-letja. Jesenšek je prvi, ki se je z njimi kritično spopadel. Analitično prepričlji-vo jih vključuje v teorijo o dvojničnem razvoju slovenskega knjižnega jezika, hkrati pa opozarja na neodgovorno je-zikovno politiko Republike Slovenije do slovenščine v Porabju v današnjem času. Šekli Jesenškovo monografijo ovrednoti kot vrhunsko znanstveno delo ter ima avtorja za našega najboljšega poznaval-ca jezikovnih razmer v Prekmurju in Porabju.Marija Švajncermarija.svajncer1@gmail.com

MARKO JESENŠEK, 2018: PREKMURSKI JEZIK MED KNJIŽNO NORMO IN NAREČJEM: Maribor: Univerzitetna založba Univerze.

https://journals.um.si/index.php/slaviacentralis/article/download/726/670

MARKO JESENŠEK, 2018: PREKMURSKI JEZIK MED KNJIŽNO NORMO IN NAREČJEM: Maribor: Univerzitetna založba Univerze.

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

University of Maribor Press Journals