Jože Tomažič: A Monograph
In the article, the author presents and evaluates a monograph about Jože Tomažič, edited by Dragica Haramija.Avtorica v prispevku predstavlja in ocenjuje monografijo o Jožetu Tomažiču, ki jo je uredila Dragica Haramija

Bošnjak, Blanka

Slovene

University of Maribor Press Journals

—  183  —Ocene, zapiski – Reviews, NotesJOŽe TOmAŽič: mONOgRAfiJA. Ur. Dragica Haramija. Maribor: Litera, 2006. 260 str.Monografija o Jožetu Tomažiču (roj. 9. marca 1906), ki jo je uredila Dragica Haramija, odstira življenje in delo slo-venjebistriškega kulturnega delavca z Velikega Tinja na Pohorju, ki je slovel kot izvrsten pedagog, dramski igralec in režiser, zlasti pa kot neutrudni literarni snovalec ter pomemben pravljičar. O vlogi Jožeta Tomažiča v slovenski lite-rarni zgodovini so z vso znanstveno in razmišljujočo zavzetostjo spregovorili na prvem Bistriškem književnem fe-stivalu v letu 2005, ki so ga pripravili Študentska založba Litera iz Maribora, Mladinski klub Kreš Slovenska Bistrica in Zavod za kulturo Slovenska Bistrica. Iz tega dogajanja se je porodila zami-sel o knjižni objavi takratnih prispev-kov, kar je bilo naslednjega leta tudi realizirano. Monografija tako prinaša deset strokovnih oziroma znanstvenih razprav avtorjev, ki so kakor koli pre-ko svojega dela (bodisi kot znanstveni raziskovalci ali rojaki bodisi kot pri-povedovalci pravljic) povezani s tem pomembnim človekom z Bistriškega Pohorja. Razprave prinašajo povsem v novi luči literarnozgodovinskega in je-zikovno-slogovnega pogleda utemelje-na spoznanja medvojnega in povojnega literarnega delovanja Jožeta Tomažiča. Prva razprava Stanislava Gradišnika: O življenju Jožeta Tomažiča se z vso zgodovinsko natančnostjo in spomin-sko angažiranostjo, tudi s fotografskim gradivom, loti najprej Tomažičevega rodu, zlasti po očetu Janezu, znanem šolniku, nadučitelju in narodno-kul-turnem delavcu, in mami Ani, ki je možu rodila deset otrok, od katerih je bil sin Jože šesti po vrsti. Mali Jože je svoja otroška leta preživljal na idilič-nem Tinju, kjer še danes živijo zgodbe, vezane na stara tinjska gradišča, Urha in Repa kakor tudi s srednjeveškimi razvalinami zaznamovanega Keblja ter Modriča, kjer so bili najdeni ostanki starega rimskega mitreja, Malega Tinja ter Radkovca. V vseh teh krajih je med ljudmi krožilo ogromno pravljičnih in bajeslovnih zgodb, kar je za mladega Jožeta Tomažiča predstavljalo razkošno panoramo domišljijskega gradiva. Raz-prava razkriva avtorjevo izobraževal-no (učiteljišče v Mariboru) in poklicno pot, najprej v Prekmurju v Kuzdoblja-nu, Stanjevcih, Domanjševcih in Dolnji Lendavi, nakar se vrne na Tinje za sko-raj desetletje in pusti neizbrisljiv pečat predvsem na kulturnem področju (npr. v slikarstvu). Zatem nadaljuje šolanje na Visoki pedagoški šoli v Zagrebu, kjer je l. 1936 diplomiral iz slavistike. To mu je omogočilo, da je do l. 1941 delal kot predmetni učitelj v Celju, med vojno pa se je preselil v Ljubljano, kjer je do konca vojne honorarno delal v Drami SNG. V tem obdobju je Jože Tomažič izdajal knjigo za knjigo, zlasti pravljice z Bistriškega Pohorja, pri čemer je so-deloval tudi z znanim češkim ilustrator-jem Jožetom Beránekom in ilustratorko Marijo Kozločnik. Po vojni je Tomažiča poklicna pot kot predmetnega učitelja zanesla znova v Celje, kjer je prostoča-sno igral in režiral v Ljudskem gledali-šču. Med leti 1948 in 1968 je delal kot učitelj in ravnatelj na Jesenicah ter v tamkajšnjem polpoklicnem gledališču, za katerega je režiral in pisal številne dramske tekste, po upokojitvi pa je bil 1969 l. imenovan še za upravnika Gle-dališča Toneta Čufarja vse do njegove smrti 1970. Pokopljejo ga v družinskem grobu v Slovenski Bistrici. Druga razprava Dragice Haramija Proza Jožeta Tomažiča literarnozgodo-vinsko predstavi prozna dela avtorja, —  184  — Slavia Centralis  1/2009Ocene, zapiski – Reviews, Noteski obsegajo štiri književne vrste: mite, povedke, legende in pravljice. Njegov prozni opus je obsežen, saj zajema v desetih knjigah sedem daljših proznih besedil in sedeminšestdeset kratkoproz-nih besedil, objavljenih v treh zbirkah – pravljice, legende in bajke. Avtorica razprave se je zaradi velike količine gradiva odločila predstaviti Tomaži-čevo prozo po posameznih književnih vrstah. Najprej izpostavi kratko prozo v posameznih razdelkih: Pravljice (Mrt-vo srce, Čarovnikova hči, trije bratje, Oglarjev sin, Botra smrt, Tri verižice in biser, Trgovčev sin), Miti ali bajke (npr. o vilah: Rojenice prerokujejo usodo, Vilin klobčič, Vile svetujejo setev …, o vodovniku, povodnem možu, jezerniku: Vodovnik ugrabi pastiričko, Drav ski vodovnik, Vodovnik …, o zmaju, hostni-ku, velikanu, gradišču, divjem lovcu, hudiču …), Legende (npr. Zlodej sezi-da cerkev, Pastirčkova nebesa, Ogrska Marija …) in Povedke (npr. Logarjev gajič, Pohorski steklar, Turški zid …). Podobno je avtorica razprave razdelila tudi pregledano daljšo prozo, ki jo z literarnozgodovinskimi komentarji po-da v razdelkih: Pravljice (npr. Mrtvo srce, Čarovnikova hči, Oglarjev sin), Miti ali bajke (Botra vila), Legende (Pastirčkova nebesa, Drvarka Marija) in Povedke (Dravska roža). Avtorica je v svoji razpravi na osnovi spoznanj iz slovstvene folkloristike uvedla novo sis-tematično razdelitev Tomažičeve kratke in daljše proze (pri čemer je upošteva-la tudi različne variante), ki omogo-ča boljšo preglednost in poglobljenost poznavanja tega obsežnega območja avtorjevega ustvarjanja. Naslednja razprava Janka Čara: Ne-katere temeljne prvine jezika v Tomaži-čevih pravljicah, bajkah, pripovedkah in legendah prinaša nova jezikovno-slo-govna spoznanja v nekaterih kategorijah (imenski del, avtorjeve tvorjenke, nareč-no besedje), ki so podrobneje obdelane, skladnja, slovnične in pravopisne prvine pa so prikazane nekoliko bolj globalno. Avtor izhaja iz podrobne analize Toma-žičevih pravljic, bajk, legend in bajke Botra vila, kar obsega kar 60 % celot-nega avtorjevega opusa. Janko Čar je uvodoma pregledal vse dostopne analize Tomažičevega jezika in sloga, pri čemer je ugotovil, da se je o tem zelo malo pisalo, zato je nadaljnja analiza zelo po-drobna: prične se s pregledom besedja, kjer avtor ugotavlja, kljub Tomažičeve-mu prizadevanju za starožitnost pravljic, bajk in legend, precejšen delež dodanih dialektizmov in arhaizmov, med kateri-mi je tudi nekaj pisateljevih avtorskih tvorjenk, nekatere narečne besede pa so že zelo stare in sodobnim ljudem iz To-mažičevih krajev neznane. Ta spoznanja izhajajo iz natančnega pregleda slovarja pridevniškega, samostalniškega in gla-golskega besedja v poglavju II. Poglavje III prikazuje izpeljanke, sestavljenke in sklope z izpisanimi primeri iz besedil, pri čemer so zelo zanimiva tudi iz gradi-va izpisana rekla, predvsem stavčna, ter pregled pravopisne norme. IV. poglavje se ukvarja z metaforiko in nekaterimi drugimi izstopajočimi slogovnimi pr-vinami, pri čemer avtor ugotavlja, da Tomažič zelo rad širi metaforično jedro tako, da je težišče na epitetu in glagol-ski ekspresiji (ekspresivni so npr. široki opisi narave, vremenskega dogajanja), kar prav tako podkrepi z izpisanimi pri-meri. V zadnjem V. poglavju razprave je avtor podal ugotovitve glede skladnje, pri čemer ugotavlja, da so pogosta ko-pičenja in ponovitve istovrstnih členov, tudi pristavki in razširitve, ob koncu pa zaključuje s tehtno mislijo, da je Toma-žiča treba glede na rezultate jezikovno-slogovne analize šteti med najvidnejše slovenske pravljičarje. —  185  —Ocene, zapiski – Reviews, NotesEmil Cesar je avtor razprave Jože Tomažič kot dramatik, v kateri natančno navaja čas izvajanja posameznih dram Jožeta Tomažiča, ki jih je bilo precej, navaja tudi Tomažičeve priredbe ne-katerih del slovenskih pisateljev, npr. Jurčiča (Deseti brat, Domen), Cankarja (Lepa Vida). Kot zanimivost avtor raz-prave izpostavi podatek, da je Tomažič kot igralec nastopil v 109-ih predsta-vah. Posebno mesto imajo v Tomažičevi dramatiki dela za otroke, ki so nastala po pohorskih pravljičnih motivih, npr. pravljična igra Trije bratje, igra o Vo-dovniku. Najpomembnejše Tomažičevo dramsko delo pa je Mlinarjev Janez, ljudska igra s petjem v šestih slikah, in sicer je to zgodba o zadnjem celjskem grofu. Ta igra je bila zahtevna zaradi ve-liko scen, poleg statistov pa je nastopilo kar 24 igralcev. Podrobnosti o predstavi niso znane, vendar avtor navaja, da je bila krstna predstava na Jesenicah, tej pa je sledila še uprizoritev v Celju. Za to igro so se zanimali tudi v Kopru in zamejstvu – Italiji. Po letu 1945 se je Tomažič posvečal dramatiki in pestre-mu gledališkemu življenju na Jesenicah. Marija Stanonik v razpravi Sinkre-tičnost v ustvarjanju Jožeta Tomažiča navaja in utemeljuje prepletanje folklor-ne in avtorske poetike pri delu obravna-vanega avtorja na osnovi treh bistvenih sestavin folklornega dogodka: tekst, tek stura in kontekst. Pri ravnini teksta avtorica izpostavi motiviko kruha kot znamenje socialne diferenciacije. Glede žanrskega sinkretizma in njegove poeti-ke avtorica meni, da ga je zaradi boljše preglednosti dobro razčleniti na več raz-delkov, in sicer: prepletanje realnega in irealnega, mitičnega in krščanskega, ki je pri Tomažiču prepoznaven postopek literarizacije kot prepletanje bajčne in legendne snovi, čeprav daje avtor ob konkretni žanrski opredelitvi prednost bajki, npr. Skopuh sezida kapelico, Zlo-dej sezida cerkev, ali pa zgodovinski snovi, npr. Nevestica z zvezdo na če-lu. Sledi prikaz prepletanja folklorne in avtorske poetike pri Tomažiču, npr. v pesmih o Poljčanski Mariji, Otro-kova duša se pokori, Dušice majcene, Ogrska Marija, Vragova nevesta. Sledi razdelek, ki predstavlja bajčna bitja med slovstveno folkloro in literarizacijo, ki se vežejo na zgodbe o velikem Volveru, Gorski zmaj, Dravski vodovnik, zgodbe o svetem Petru in Kristusu. V razdelku Kompozicijska sinkretičnost avtorica ugotavlja, da se avtorska razsežnost Po-horskih pravljic, bajk in legend kaže v zgradbi posameznih pripovedi, ki je v slovstveni folklori navadno enosmerna, medtem ko pa je pri Tomažiču vsestran-sko umetelna, kakor v zgodbi Tri kadi denarja, ki je zgrajena po vzorcu ruskih babušk. Npr. legenda Marija in sestrici pa je zgrajena na načelu motivnih na-sprotij. Sledi prikaz jezikovne sinkre-tičnosti na nivoju besedja. Avtorica se zatem loti še ravnine teksture, za katero v Tomažičevih knjigah ni neke osnove. Ravnina konteksta pa je spet zelo obsež-no območje, pri katerem avtorica opo-zarja, da sodijo sem tiste sestavine, ki umeščajo Tomažičeve postopke literari-zacije v realen prostor in čas. Predmetni kontekst pa se nanaša, kakor ugotavlja avtorica te razprave ob zaključku, na materialno in socialno kulturo. Naslednja razprava Lidije Gačnik Gombač Pravljična povest Mrtvo srce prinaša zanimiva spoznanja glede razlik med dvema izdajama Tomažičeve prav-ljične povesti Mrtvo srce – iz leta 1942 v knjigi Pohorske pravljice, leta 1944 pa je izšla v samostojni izdaji. Precej razlik je na ravni fabuliranja, kar avtorica raz-prave tudi natančno ponazori s primeri. Razlike so tako npr. v različnih obtežit-vah nekaterih motivno-tematskih prvin, —  186  — Slavia Centralis  1/2009Ocene, zapiski – Reviews, Noteskakor sta lepota in smrt, zlasti v pogle-du živih na lastno in tujo smrt, ali kakor piše avtorica: »Na globlji ravni pa gre za temo smrti in življenja po njej ter veliko moč lepote, kar pride še posebej do izraza v povesti iz 1944. leta« (prav tam: 182). Nekaj pa je tudi podobnosti: obe varianti pravljične povesti Mrtvo srce prinašata opozicijo med gradom in mestom, izpostavljata bogastvo kot vrednoto le v zvezi z dobroto, odprav-ljata nesorazmerje med resničnostjo in pravičnostjo, dogodki pa potekajo v naravnem zaporedju. Avtorica med drugim še opaža, da v obeh zgodbah pripovedovalec posega v dogajanje s komentarji, veliko je izjemnega in na-ključnega, realni dogodki se prepletajo s čudežnimi, kar je v prejšnji razpravi ugotavljala tudi Stanonikova. Pomenlji-va ugotovitev avtorice je, da v povesti iz leta 1944 Tomažič bolj uporablja dram-ske elemente in prav z njihovo pomočjo ustvarja močnejšo psihološko pogloblje-nost likov, kar pa omogoča posredno večjo identifikacijo bralcev s to zgodbo. Razprava Boruta Gombača Pokraji-na svojstvenih metafor prinaša živ opis bogate Tomažičeve metaforike, zlasti na primeru pohorskega bajeslovnega bitja Jezernika, saj ta lik v pripovedih Pohorcev, po mnenju avtorja razpra-ve, predstavlja nekakšno skrivnostno in težko opisljivo prisotnost. Na tem danem primeru avtor ugotavlja: »Iz povedanega torej sledi, da je Tomažič pri opisovanju zunanjosti bajeslovnih bitij s Pohorja povsem blizu ljudskemu izročilu, tudi takrat, ko se vsaj navzven zdi, da sta umetna in ljudska govori-ca daleč druga od druge« (prav tam: 190). Avtor razprave analizira tudi opise dogajalnega prostora, bajeslovnih bitij, časa, rastlinskega in živalskega sveta, kar ga pripelje do sklepa, da lahko s pomočjo Tomažičevih pravljic, bajk in legend primerjamo Pohorje danes in nekoč, hkrati pa je Tomažič jezikovno najspretnejši v tistih pasažah, v katerih je »duh Pohorja najbolj izrazit«. Razprava Simone Pulko Možnost po-vezav pri obravnavi bajke Vila J. Trdine in Tomažičevih bajk o vilah iz zbirke Pohorske bajke prinaša predloge izbo-ra besedil za uresničitev ciljev, ki so zastavljeni v učnem načrtu za osnov-no šolo. Avtorica postavlja v ospredje pokrajinsko zastopanost avtorjev, kar je v šolski praksi, žal, velikokrat posta-vljeno v ozadje, čeprav prav to dejstvo omogoča številne druge povezave in aktivnosti (npr. izlete, literarne dneve v naravi ipd.). Razprava želi pokazati povezave Tomažičevih bajk z bajkami, ki so obravnavane v berilih za osnovno šolo v tretjem triletju devetletne OŠ, pri tem pa se opira na cilje učnega načrta. Iztočnice so naslednje: bajka v učnem načrtu za osnovno šolo, analiza bajk o vilah: možnosti povezav pri obravna-vi bajke Vila J. Trdine in Tomažičevih bajk o vilah iz zbirke Pohorske bajke. Ob tej iztočnici avtorica razprave po-da predloge za dejavnosti po branju in medijske predelave. Avtorica ugotavlja, da je njena analiza pokazala naslednje: z vključevanjem Tomažičevih besedil iz zbirke Pohorske bajke se lahko izpeljejo vsi funkcionalni in izobraževalni cilji, ki so določeni z učnim načrtom. Glede pokrajinske zastopanosti avtorjev pa avtorica meni: »Ravno zaradi pokrajin-ske bližine (Slovenska Bistrica in oko-lica) lahko le-te v primerjavi s Trdino tudi presežemo (enako velja za Trdino na Dolenjskem in druge predstavnike /…/« (prav tam: 209). Naslednja avtorica je Zdenka Gajser, ki je v svojem avtorsko-izpovednem duhu prispevka Nekaj zares drobnega o pripovedovanju Tomažičevih zgodb izpostavila predvsem vidik pripovedo-—  187  —Ocene, zapiski – Reviews, Notesvalke in tiste okoliščine, ki so jo nago-vorile k pripovedovanju Tomažičevih pravljic v Mariborski knjižnici, zlasti Pionirski knjižnici Nova vas. Tudi ta avtorica ugotavlja prvinskost oziroma ljudskost Tomažičevih pravljic, hkrati pa prisotnost njegovih avtorskih pose-gov, vendar to ne moti njihove poti do doživljajskega sveta mestnih otrok, ki so zanje nenavadno dojemljivi, ali po-vedano z besedami avtorice: »Tomažič je brez dvoma lončar, ki je odkril našo povezanost z glino, in pripovedovanje zgodb, ki jih je zapisal, je za pripovedo-valca stopanje v prostor vretena, skrite-ga izza zvenenja besed« (prav tam: 213).Zadnja razprava v pričujoči mono-grafiji je: Matjaž Duh Jože Beránek ilu-strator proznih del Jožeta Tomažiča, ki posega na področje knjižne ilustracije. Le-ta ima pri nas že dolgo tradicijo – od prvih protestantskih knjig preko Val-vazorja do danes. Avtor izpostavi dej-stvo, da predstavlja knjižna ilustracija v našem prostoru zanimiv paradoks: »Po eni strani je to nekako marginali-zirano likovno področje, saj v izhodi-šču omejuje likovnega ustvarjalca, ki se mora podrejati literarni predlogi in željam založbe, po drugi strani pa je eden paradnih konjev slovenske likovne produkcije, ki je ravno preko vrhun-skih ilustratorjev prepoznavna v svetu« (prav tam: 215). Obdobje druge svetov-ne vojne je s svojimi knjižnimi ilustraci-jami zaznamoval tudi Jože Beránek, ki je v sodelovanju z Jožetom Tomažičem ustvaril celo vrsto kakovostno ilustri-ranih pravljic, povesti, bajk in legend. Avtor razprave tako predstavi življenje in delo Jožeta Beráneka, njegov likovni opus in ilustracije najrazličnejših Toma-žičevih zbirk zgodb, kakor so Pohorske pravljice (1942, 1990), Pohorske bajke (1943, 1990), Pohorske legende (1944, 1990) ter posameznih knjig: Pastirč-kova nebesa, 1943, legenda Drvarka Marija, 1943, Dravska roža, 1943, zgodba Oglarjev sin, 1944, Botra vila, 1944, Čarovničina hči in Mrtvo srce, 1944. Avtorjeva natančna analiza je za-jela prav vse ilustracije Jožeta Beráne-ka iz omenjenih knjig, za katere velja sklep, da je obravnavanemu ilustratorju uspelo vzpostaviti odnos s Tomažiče-vim umetniškim besedilom.Zaključim lahko, da je dokaj obsežna monografija o Jožetu Tomažiču porav-nala dolg do prepoznavnega avtorja se-verovzhodnega dela Slovenije, ki je dal neizbrisljiv pečat svojemu kraju kakor tudi slovenskemu razvoju na različnih področjih literarnega ustvarjanja, zlasti proze in dramatike.Blanka Bošnjak,Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, blanka.bosnjak@uni-mb.siNyoMáRKAy ISTVáN: RöviD hORváT és szeRB NyeLvTöR-TéNeT [Kurze Geschichte des Kroatischen und des Serbischen]. Budapest: ELTE Szláv Filológiai Tanszék, 2007. opera Slavica Bu-dapestinensia. Linguae Slavicae. S. 292.Die Sprachgeschichte der Nachbarvöl-ker Ungarns, besonders der Kroaten, Serben, Slowaken, Slowenen ist dem ungarischen wissenschaftlichen Pub-likums nur in groben Zügen bekannt. Kroatische, serbische oder slowakische Angaben werden höchstens von Ety-mologen zitiert, auch wenn diese für kontaktlinguistische, historisch verglei-

Jože Tomažič: monografija

https://journals.um.si/index.php/slaviacentralis/article/download/616/562

Jože Tomažič: monografija

Abstract

Similar works

Full text

Available Versions

University of Maribor Press Journals