Obravnavanje svetopisemskih medbesedilnih povezav: Al-Biqā ʿ ījevo vključevanje svetopisemskih virov v koransko eksegezo

Abstract

The interpretive tradition of Qurʾānic exegesis (tafsīr) has historically engaged with Biblical literature as well as Talmudic and Midrashic sources in varied ways. While scholarly attitudes toward these texts have differed, their influence on Islamic commentary is discernible across multiple generations of exegetes. Some scholars incorporated Biblical narratives after adapting them to Islamic frameworks, whereas others, like the 15th-century commentator al-Biqāʿī, engaged more directly with Biblical material, at times quoting extended passages verbatim. This study examines al-Biqāʿī’s distinctive methodological approach to Biblical intertextuality, analyzing how his explicit citations function within his Qurʾāniccommentary. By comparing al-Biqāʿī’s exegetical strategies with broader trends in tafsīrliterature, the paper explores the dynamic interplay between Islamic and Judeo-Christian textual traditions. Rather than focusing solely on theological divergences, it highlights how scriptural interpretation often occurred through nuanced textual dialogue across religious boundaries. The analysis pays particular attention to how al-Biqāʿī’s commentary negotiates between maintaining Islamic theological positions while actively engaging Biblical sources. Central to this investigation is understanding how al-Biqāʿī’s direct use of Biblical texts influenced his interpretive framework, and what his methodology reveals about the broader reception of Biblical material in Islamic exegesis. The study suggests that examining such cross-textual engagements can enrich our understanding of how Qurʾānic interpretation developed in conversation with earlier scriptural traditions. Ultimately, it invites reconsideration of the complex ways Islamic exegetical tradition has historically interacted with, and drawn upon, the broader landscape of monotheistic scriptureRazlagalna tradicija koranske eksegeze (tafsīr) se je skozi zgodovino na različne načine ukvarjala s svetopisemsko literaturo ter s talmudsko in midraško dediščino. Čeprav so bila stališča učenjakov do teh besedil različna, je njihov vpliv na islamske komentarje razviden skozi več generacij eksegetov. Nekateri učenjaki so svetopisemske pripovedi vključili tako, da so jih predhodno prilagodili islamskemu okvirju, medtem ko so se drugi – kot komentator al-Biqāʿī iz 15. stoletja – s svetopisemskim gradivom ukvarjali veliko bolj neposredno in občasno navajali tudi daljše odlomke dobesedno. Ta študija preučuje al-Biqāʿījev značilni metodološki pristop k svetopisemski medbesedilnosti ter analizira, kako delujejo njegove eksplicitne svetopisemske navedbe v okviru njegove koranske razlage. S primerjavo al-Biqāʿījevih eksegetskih pristopov s širšimi tokovi v tafsirski literaturi članek raziskuje dinamično prepletanje islamske ter judovsko-krščanske besedilne tradicije. Namesto da bise osredotočala izključno na teološke razlike, študija poudarja, da se je razlaga svetih spisov pogosto odvijala v obliki subtilnega besedilnega dialoga prek verskih meja. Analiza se posebej posveča temu, kako al-Biqāʿī v svojem komentiranju vzpostavlja ravnotežje med ohranjanjem islamskih teoloških izhodišč in hkratnim aktivnim vključevanjem svetopisemskih virov. Osrednji del raziskave predstavlja vprašanje, kako je neposredna raba svetopisemskih besedil oblikovala njegov interpretativni okvir ter kaj njegova metoda razkriva o širšem sprejemanju svetopisemske snovi v islamski eksegezi. Študija nakazuje, da lahko preučevanje takšnih medbesedilnih povezav pomembno obogati naše razumevanje razvoja koranske interpretacije v dialogu s starejšimi svetopisemskimi tradicijami. Nazadnje nas spodbuja k ponovnemu razmisleku o kompleksnih načinih, na katere se je islamska eksegetska tradicija skozi zgodovino soočala s širšo krajino monoteističnih svetih besedil in črpala iz nje